Mateja J. Potočnik

»Žal zase ne skrbim toliko, kot bi bilo lepo in dobro, a se bom počasi izboljšala tudi na tem področju. Tale vaša preobrazba, na katero me je prijavila prijateljica, je nežna, a odločna spodbuda, da pogosteje vzamem v roke kakšno ličilo, pogosteje obiščem frizerja in se pocrkljam tudi z novim oblačilom,« je navdušeno povedala 53-letna Polona Zakrajšek, ki sicer prihaja iz Ljubljane, a že dobršen del svojega življenja živi v okolici Velikih Lašč, kjer si je ustvarila družino.

Lepota

Najprej preobrazba navznoter, nato še navzven

»Čeprav prihajam iz mesta, že od malega obožujem naravo in rastline. Po koncu osnovne šole sem šla na Srednjo vrtnarsko šolo v Celje. Tam mi je bilo lepo, naučila sem se veliko stvari, ki mi pridejo prav še zdaj. Že zelo zgodaj sem spoznala moža in se kot mlada mestna punca poročila na kmetijo,« je pripovedovala Polona, ki je po poklicu vrtnarka. Ker je zelo prilagodljiva in povsod hitro požene korenine, se ni obremenjevala, ker ni bila vajena dela na kmetiji. Preprosto se je naučila vsega, kar je bilo treba, pa najsi je šlo za delo v vrtnariji ali  podjetju. Z možem namreč že trideset let vodita podjetje, ki se ukvarja z gozdarstvom. Poleg tega je rodila štiri hčerke in spretno krmarila med obveznostmi, ki jih nikoli ni zmanjkalo.

»Življenje mi je na pot prineslo veliko izzivov, vendar sem se ravno skoznje naučila veliko o sebi in drugih. S preizkušnjami sem tudi našla pot nazaj k sebi. V nekem trenutku sem začutila, da je prišel čas zame, in tako sem nekaj časa delala z invalidi. Sedaj pa delam v vrtnariji, kjer zares uživam. Delo s cvetjem in strankami me navdušuje. Poleg tega me zanimajo energije in telesno orientirana psihoterapija.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 3. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana