Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Igralec, režiser, nekdanji direktor kulturnega doma, lesar po izobrazbi, kar vedno znova s ponosom pove, in satirik po duši pozorno spremlja dogajanje doma in po svetu ter ga brez zadržkov komentira. O politiki, zgodovinskem spominu, kulturi, življenju svobodnega umetnika in svoji neomajni potrebi po tem, da pove, kar misli, govori z značilno neposrednostjo, humorjem in kančkom kraške trme.

Ob vsem, kar se dogaja, preprosto ne more in seveda tudi noče biti tiho. S satiričnimi bodicami se oglaša tudi na družbenih omrežjih, kjer je dejaven predvsem zato, da ljudem približa svoje kulturno delovanje in ustvarjanje.

Ljudje

Ljubezen Zvonke Makuc in Gojmirja Lešnjaka

Se iz zgodovine nismo nič naučili?! 

»Moj ata je bil ilegalec. Leta 1942 izdan, zaprt v Milanu in Gonarsu, po kapitulaciji Italije so ga poslali na prisilno delo v Avstrijo. O teh težkih letih je veliko pripovedoval, tako da sem imel včasih že malo dosti teh 'partizanskih' zgodb. Danes pa mi je iskreno žal, da nisem še bolj poslušal in si nekaterih stvari še bolj zapomnil. Kajti zadnja stvar, ki jo želim, sta nacizem in fašizem. Ne razumem, da se mladini ne pripoveduje o vseh grozotah, ki so se dogajale pod tema okrutnima režimoma. V Jugoslaviji nikoli ni bilo komunizma, ker je to idealističen družbeni red. Vendar je bil socialistični red dosti pravičnejši, kot je ta novi turbo kapitalizem – liberalni kapitalizem, ki je narejen samo za izkoriščanje delavcev, kar gledamo vsak dan.

Ni mi všeč, kako se Slovenija spreminja zadnje čase. Prepričan sem, da mora normalna demokracija delovati tako, da enkrat vladajo eni, drugič drugi. Nikoli si nisem predstavljal največjega zla, ki ga predstavljata nacizem in fašizem, v svoji domovini. Da bodo vladali laž, sovraštvo, stalno podpihovanje in razdor med ljudmi. To se mi zdi nesprejemljivo. Že kar dolgo sem na tem svetu. Videl in doživel sem že marsikaj, vendar to ni bilo nič v primerjavi s tem, kar se v tej naši ljubi Sloveniji dogaja zdaj. Sam živim med mirom in tišino, ki ju je čutiti tu, v naši 'republiki Škofi', in veliko žalostjo, kadar gledam televizijo in vidim, kako nam vladajo kriminalci.

Vladajo 'legalno', česar še ni bilo. Da je lahko nekdo štirikrat obsojen, pa se še vedno trdno drži svojega stolčka … Nobena snažilka ne dobi službe, ne da bi predložila potrdilo o nekaznovanosti. Nam pa lahko vlada eden največjih lažnivcev, kar jih je sploh bilo v zgodovini politike! To se mi zdi skrajno nesprejemljivo. In ker sem tudi satirik, sem našel novo in mirno rešitev, ki bi zagotovo pomagala vsem: na Facebooku sem predlagal, da se Primorci odcepimo. V devetindevetdesetih odstotkih sem dobil zelo pozitivne odzive, da bi s tem rešili zelo veliko težavo. Zakaj bi morali v isti državi skupaj živeti ljudje, ki ne pašemo skupaj, poslušati zmerjanje in hujskaške izjave politikov, ko pa bi lahko vsak na svojem lepo živeli v miru,« pravi Gojc, ki mu tlak dvigneta prevroča kava in človeška neumnost.

Mateja J. Potočnik

Satirik sem in vedno bom

»Mnogi med našimi vrlimi oblastniki dajejo vtis, da niso prebrali niti ene knjige in da so brez empatije. Vendar nekako moramo živeti skupaj, četudi različno razmišljamo. Zato – dovolimo si različno razmišljanje. Ni pa treba drugače razmišljujočih obmetavati s psovkami. Sam na omrežjih nisem aktiven več kot toliko. Kadar mi res prekipi, si pribeležim, in če zadenem pravo temo, je kar odmevno. Tak je bil tudi moj hec, da se bo Primorska odcepila od Slovenije. Tu se vidi primitivizem: eni vzamejo preveč zares, kar mi ni všeč, drugi zlivajo vedra gnojnice. A jaz sem satirik in bom vedno imel take pripombe,« pove Gojc, ki mu po navdih ni treba daleč.

Samo prižge 3. program RTV Slovenija, kjer prenašajo seje parlamenta, pa ga je takoj v obilju. Že samo pogovor o tem, ali bo država financirala RTV, ali naj prispevamo tistih štirinajst evrov mesečno, je zamegljevanje bistveno pomembnejših stvari. Denimo vmešavanja Izraela v slovenske zadeve, podpiranje genocidnega vodstva te države. Kako zlahka se preobrne pozornost!

»To je tako prozorno. Tega smo naveličani. Poznamo te sisteme, redko kdo jim še naseda. Vsaj med razmišljujočimi ljudmi,« pravi Gojc, ki vsak dan gleda poročila, nedavno je bil tudi na prvem protestu v Ljubljani. Udeležila sta se ga s prijateljevo ženo. »Bilo je veličastno. Imam samo eno pripombo: ozvočenje je bilo katastrofalno. Morajo se malo bolj potruditi, da se bo slišalo in se bo morda aktualna oblast zamislila nad tem, da je ljudem dovolj sprenevedanja, laži in podtikanj,« pravi Gojc.

»Žal mi ni uspelo priti na shod proti odprtju izraelskega veleposlaništva, a sem spremljal neposredni prenos. Hvala, Jaša Janull! Ljudje, ki so izvoljeni v parlament, bi morali pred prisego kot novi poslanci opraviti pet izpitov oziroma testov: psihiatrični pregled, test iz slovenščine, ustave, poslovnika v parlamentu in bontona. Šele pozitivno ocenjeni bi lahko prestopili prag hiše demokracije.« Spominja pa se tudi svojega političnega udejstvovanja.

Mateja J. Potočnik

Vesel neizvolitve

»Očetu sem obljubil, da nikoli v življenju ne bom šel v nobeno stranko, razen v stranko RNP (redno nakazujte penzion). A ker se zarečenega kruha poje več kot pečenega, sem postal kandidat za župana. Izkušnja je bila zanimiva, ne bom rekel, da lepa. Kazalo je, da bom zmagal, potem pa sem izgubil za nekaj glasov. Za to sem volivcem še danes zelo hvaležen. Bilo pa je takole: potem ko sem deset let, mislim, da uspešno, vodil Kosovelov dom v Sežani, sem v napuhu mislil, da bi znal voditi tudi občino. Mislil sem, da občina funkcionira kot podjetje, vendar je to daleč od resnice.

Zato je bilo bolje, da je zmagal protikandidat, ki je bil krizni menedžer, saj je občino spravil na zeleno vejo. Jaz pa sem v pričakovanju zmage v kulturnem domu v Komnu že imel pečenega odojka in pijačo za zabavo. Občinarji so me obvestili, da mi je za zmago zmanjkalo nekaj glasov. Zakusko sem napokal v avto in se odpravil na tekmečevo zabavo na Gorjansko ter obogatil fešto. Nato sva z novim županom še naprej dobro sodelovala,« pove brez grenkobe. Kljub nezavidljivi situaciji v državi in svetu Gojc ostaja posvečen svojemu delu.

Kako kulturo zlahka približati ljudem

Kot običajno je bilo to poletje na odrih malo zatišja. Z Jašo Jamnikom sta odigrala nekaj ponovitev zabavne predstave Pivo, imenitne Gavranove igre o očetu in sinu, v kateri spremljamo njuno življenje od sinovega rojstva do trenutka, ko gre oče v dom za ostarele. Odigral je tudi drugo odlično predstavo, Moj živòt je ROKentROL.

»Pravi užitek je bilo nastopiti na nabito polnem trgu v Šempetru pri Novi Gorici. Občina ima imenitno navado, vredno posnemanja: zagotovi sredstva za izvedbo predstave, občani pa si jo brezplačno ogledajo, spijejo še kakšno pivo ali kavo. To je najboljši način, kako ljudem približati gledališče, saj vstopnice niso prav poceni, tako pa pridejo tudi ljudje, ki si tega ne morejo privoščiti. To se mi zdi zelo korektno,« pravi Gojc, ki ga bomo kmalu videli tudi v novi gledališki predstavi legendarnega TV Popra. V Portorožu pa pripravljajo še zdaj nadvse aktualno besedilo Moj ata, socialistični kulak v režiji Vita Tauferja in z imenitno igralsko zasedbo. Ob tem pa mu zlepa ne zmanjka dela tudi doma.

Mateja J. Potočnik

Skoraj vse življenje sam svoj mojster

Ker si želi postati samooskrben, se je s prijateljem lotil samogradnje sončne elektrarne. »Glede na to, kakšni časi prihajajo, kako nam ves čas grozijo in dražijo elektriko, bom imel svojo. Veliko sva že naredila in komaj čakam, da začne delovati. Nedavno sem naredil še visoke grede. Že tretje, za katere upam, da bodo tudi zadnje. Visoke pa zato, ker smo starejši in se teže sklanjamo. V ročnem delu zelo uživam. V največjo sprostitev mi je delo z lesom. Zato sem zelo razočaran nad izjavami, da smo mi, ki smo levičarji, lenuhi in da živimo ob državnih jaslih. Od države sem imel le to, da sem redno plačeval ne ravno majhne dajatve. V vsej delovni zgodovini sem imel podporo ministrstva le dve leti. Vse drugo sem si sam prislužil, večino kot svobodnjak, razen ko sem bil direktor Kosovelovega doma.

Kulinarika

Recept za Gojčevo kračo: Mehka je »kot puter«

Zadnji dve leti sem v penziji, kar je na neki način veliko olajšanje. Ni velika, pa saj v mojih letih človek ne potrebuje več veliko. Nikoli se nisem pritoževal nad svobodnjaštvom, saj sem imel srečo, da so me gledališča, filmske in druge ekipe ves čas vabili k sodelovanju. Veliko projektov pa sem si izmislil tudi sam. Tako da ni bilo nikoli vprašanje, ali bom imel za pod zob ali ne. Ves čas pa je bilo treba biti skromen in discipliniran in ne vsega zapraviti. Je namreč obdobje, od polovice maja do polovice septembra, ko ni dela, a položnice redno prihajajo. Oba z Zvonko sva bila svobodnjaka, a sva nekako 'zgurala' do penzije. Zdaj za mlade igralce ni čisto nič drugače, kot je bilo za nas. Igralstvo je eden najlepših poklicev, pa tudi najbolj krutih. Najlepših, če si uspešen, najbolj krut pa, če nisi,« pravi Gojc, ki se jezi nad vedno višjimi cenami, kar je v čistem nasprotju s tem, kar je obljubila vlada.

»Najbolj sem 'navdušen' nad ceno goriv. Mi kmetje, povabil bom še vse prijatelje kmete, bomo šli štrajkat pred parlament. Nimam velikega traktorja, a tudi z majhnim je mogoče veliko doseči. Vladnih obljub o ceni nafte ne bomo kar tako pozabili. Prihajamo. S seboj bomo vzeli kose in vile ali po Mlakarjevo, motorke. V nas še tli puntarski duh Matije Gubca!«

revija Jana