Natalie Polonskaie

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V Galeriji S na Ljubljanskem gradu  je na ogled njena najnovejša razstava Fragmenti spominov. Uporabna keramika, krožniki in sklede ter keramične slike obiskovalca pritegnejo z barvami in obliko; prav zaželiš si umetnico spoznati v studiu na ljubljanski Vilharjevi cesti. Studio za keramiko se ob večerih spremeni v Glineni teater ali Clay Theatre, ker je to dvojezični prostor. Vodi ga Hanin mož, gledališki umetnik Rasfan Haval, in v intimnem prostoru zaživijo koncerti, predstave, razstave. Verjetno je to svetovna posebnost.

Odraščali ste v družini umetnikov, starši so slikarji, mama tako kot vi profesorica likovne vzgoje. Se spomnite svojih začetkov?

Pri nas doma je bilo naravno in samoumevno, da smo vsi ljudje ustvarjalni in da imamo to v sebi. Da človek nima kreativnosti, nisem verjela, dokler nisem srečala na tečajih ljudi, ki so mi to povedali. Verjamem, da jo imamo vsi v sebi, samo vsi niso imeli možnosti, da bi jo priklicali. Pri meni je kreativna zgodba tekla povezana, tkana od staršev, rada sem pa tudi sama raziskovala in negovala to v sebi.

Kultura

Od Berlina do Pariza: srčna umetnica Maja Gal Štromar

Imate občutek, da vam je glina nekako usojena?

Ne vem, ali je to samo glina. To je ustvarjalni izraz, ki ga iščem skozi glino in ki bi se ga lahko preneslo tudi na druge materiale. Ker pa te ustvarjanje z glino zasvoji in vedno poraja nova vprašanja, se mi zdi, da se človek težko odvadi dela z njo.

Diplomirali ste iz miniaturne skulpture, raziskovali nakit, nato vas je prevzela funkcionalna keramika? Kakšna je bila ta pot?

Likovni del ustvarjanja je bil prisoten že v srednji šoli, sicer sem si takrat zelo želela postati radijska voditeljica ali novinarka. Nemogoče se je bilo skriti pred vzgibom ustvarjanja. Keramični nakit mi je bil pisan na kožo, povezan z glino, filigranskim izražanjem z miniaturo; zanimala me je moda. To so bili zlati časi, na Tednu mode sem se lahko predstavila z nakitom. Na neki točki sem začela raziskovati, kaj se še da narediti iz gline. Pred 14 leti sem zapuščala domače gnezdo in to je bil organski vzgib, da lahko ustvarjam uporabno keramiko.

Natalie Polonskaie

Vaša keramika je zaradi glazur polna barv in živosti. Kaj vam pomenijo glazura, barve?

Zdaj je deset let, odkar sem odprla studio, in zelo sem se posvečala glazuri v sklopu uporabne keramike, me pa, seveda, zanima še marsikaj drugega. Medtem sem naredila še kakšno skulpturo, instalacijo. Pri meni je tako, da morajo stvari dozoreti; niso šprint, temveč maraton. Treba si je vzeti čas in tako je nastala moja prva razstava na Ljubljanskem gradu Fragmenti spomina, ki bo na ogled do enajstega oktobra. Trajalo je nekaj časa, da sem se opogumila. Sem ponosna, ampak zame je to začetek.

Obožujete asimetrijo, zato ste opustili lončarsko vreteno. Od kod ta pripadnost organski obliki?

Enoznačnega odgovor ni. Včasih sem mislila, da grem kar avtomatsko proti simetriji, pravilnosti, nekim konvencionalnim oblikam. Krožnik si večina predstavlja kot popoln krog. Jaz pa sem se spraševala, zakaj mora biti tak. V letih ustvarjanja sem dozorela v razmišljanju, da mi ni treba stremeti h konvencionalno perfektnim stvarem in da je nekaj, kar je na videz postrani, ravno tako lepo in nosi več posebne lepote. Oblika je neko opozorilo, da ti ni treba biti popoln, da si lep. To je iskanje lepote v nepopolnosti.

Imate vse barve enako radi?

Nobena barvna skupina mi ni bolj pri srcu. Ves čas raziskujem barve in jih mešam, da dobim nove. Po desetih letih sem dodala še zadnjo barvno skupino, vijoličasto. Zdaj bom mogoče še samozavestneje začela raziskovati tudi kaj drugega. Razstava je bila velik ustvarjalni izziv in sem morala stopiti iz cone udobja.

Vodite delavnice. Zakaj ljudi pritegne glina?

Celotedenski tečaji so izjemne izkušnje, pridejo ljudje z vsega sveta, iz Avstralije, Gvatemale, Brazilije, da z mano preživijo v studiu šest ur na dan. Peljem jih na potep po vseh mojih tehnikah, naredijo set krožnikov ali kaj drugega, za izhodišče uporabljajo moje tehnike oblikovanja in glaziranja. To so ljudje, ki se med sabo ne poznajo in ki potem stkejo vezi. So začetniki ali profesionalci, ki pridejo po nove tehnike. Počutiš se, kot da si na potovanju. Najdejo me na družbenih omrežjih in od ust do ust. Te delavnice so velika odgovornost, a hkrati za tečajnike luksuz, da pridejo v Ljubljano za en teden in ustvarjajo.

revija Jana