V današnjem svetu prevladuje moški princip, ki temelji na tipično moških vrednotah, kot so tehnoznanost, moč in oblast. Moški zahodnega sveta so po svoji meri zgradili sedanji svet: učinkovit, vendar neskončno dolgočasen; močan, vendar nevarno ranljiv; prepoln informacij, vendar bebast; s silno tehnologijo, vendar nesposoben uravnavati osnove človeškega bivanja. Značilnost naše dobe se nam vse bolj kaže kot popolnost tehničnih sredstev ob popolni medenosti ciljev. Kam torej brede v antiki rojeni prometejski duh, s katerim se nekateri bedaki še vedno hvalijo?
Vedeti moramo, da Prometejev upor ni nastal zaradi spiritualizacije človeka, ampak zaradi ambicije po uporabi njegovega razuma za zadovoljevanje sebe. Čisti egotrip torej! Ukradeni ogenj simbolizira človekov razum, vprežen v materialno zadovoljevanje človekovih neštevilnih želja. Človek se je odločil za telo in zanemaril dušo, izbral je pohlep in zavrgel sočutje, objel je stvar ter odrinil ljubezen. Vse se je začelo z neolitsko revolucijo, ko smo iz lovcev postali živinorejci in iz nabiralcev poljedelci. Takrat je Gospodar sveta postavil prometejske zakone in najvišji med njimi je bil: »To je moje!«
Pet izprijenosti razuma
Človeku je zavladalo pet izprijenosti razuma: požrešna sla, uničevalna jeza, strupeni pohlep, zahrbtna navezanost in nečimrni egoizem. Izprijeni človek je začel svoj roparski pohod proti sočloveku in naravi. Otrok matere zemlje je začel svoj incest. Homo faber (človek kovač) je z ognjem koval pluge, v vročem plamenu pa je koval tudi ostre meče. Plug je odpiral nedrja zemlje, meč pa nedrja človeških bratov. Kovani plug je obilno povečal pridelek, morilski meč pa je omogočil učinkovito prisvajanje tujega blaga in hitro kopičenje materialnega bogastva. Homo faber se je z ostrino jekla lotil tako matere zemlje kakor brata človeka. Gnan od izprijenosti razuma je začel svoje pustošenje po planetu in morijo med svojimi brati vse do velike krize današnjih dni, v kateri je civilizacija treščila na etično dno.
Če pogledamo v obraz civilizacije, kakršna je prestopila prag tretjega tisočletja, lahko uzremo sliko čustvene razčlovečenosti, vsesplošne agresivnosti v odnosih in obilje motenega vedenja, vidimo civilizacijo, v kateri ni nič svetega, kjer se dogaja skrunitev dostojanstva rojstva, svetosti življenja in posvečenosti umrlih, zremo v svet, v katerem sta porušena osnovni simbiotski zakon narave in ravnovesje med spoloma, kjer otroke zlorabljajo njihovi starši, kjer cvetita pedofilija in trgovina z ženskimi telesi, kjer naraščajo pornografija, spolno nasilje in kriminal, kjer je posiljena vsaka peta ženska in razbit vsak tretji zakon, svet prepoln impotentnežev, frigidnic in zavrtežev vse vrst, psihoz, drog, alkoholizma in terorizma vseh barv, kjer prevladujeta brezbrižnost in neumnost, v katerem umira s kemijo nenehno posiljevana zemlja in skozi katerega teče zastrupljena voda, svet, ki z logiko rakavega tkiva prisega na neomejeno gospodarsko rast in kjer sta poglavitni gonili pohlep ter zavist. Zakaj tako?
Nasilna eliminacija ženskega principa
Vse zlo tega sveta je nastalo zaradi nasilne eliminacije kulture ženskega principa in ženskega počela življenja, zaradi namensko porušenega ravnovesja in enakosti med spoloma, kot posledica vulgarnega patriarhata brez ravnotežnega dejavnika, ženske. Rešitev prinašajo prebujenje Večne ženske, reanimacija boginje Matere in reafirmacija ženske kulture bivanja.
Naša pot se je začela v davnini paleolitika. Takratni ljudje so čutili svetost tal pod nogami in vedeli, da bogovi odpuščajo, narava pa nikoli, in bili so srečni, ker so malo potrebovali in tako rekoč nič posedovali. Ampak tisto bistveno, kar je krasilo tisti čas, sta bila moški in ženska, pravzaprav njun odnos. Kadar je ledenodobnega lovca prežemal ubijalski nagon preživetja, je ob njem trdno stala njegova ženska, nabiralka, lončarka, zdravilka, strojarka in šivilja, ljubeča žena ter skrbna mati. Bila sta si enaka, komplementarna pola enega. On, lovec, poln divje nebrzdane moči, in Ona, poosebljena intuitivna modrost in strpnost, ljubezen ter nežnost. Izžarevala sta skupinsko zavest življenja, v njej so prevladovali sožitje, enakost, strpnost in solidarnost. Naravna ženska je kot vsaka samica narave imela pravico sprejeti ali ne sprejeti spolni izziv samca. Tak naravni zakon je izključeval vsako ponižanje in posiljevanje ženske. Nič čudnega torej, da je darovalka življenja postala arhetipski simbol Matere zemlje in njen kozmični lunarni pol ter da je bila spolna združitev hierogamija, ponovitev kozmičnega akta stvarjenja. To so bili rajski časi človeštva. Potem se je zgodil biblični Eden, ustoličil je moškega boga in proglasil Evo za izvor izvirnega greha. V Genezi sta bili prekleti obe, ki pogojujeta nadaljevanje življenja, Zemlja in Ženska. Toda to je bil šele začetek poti na etično dno človeštva.
Narobe svet, ona lovi njega
Danes sta izgubljena oba, On in Ona, ki sta si postala sovražna tujca. On, prestrašen deček, ki ne ve, kaj bi poleg zadovoljevanja spolne sle in materialnih prividov na tem svetu sploh počel, in Ona, ki si je v obrambo svoje padle integritete izbrala najslabšo pot, pot moškega, in s tem izgubila vse, svojo ženskost. Dobili smo par, ki preživlja najtežjo obliko samote, samoto v dvoje. In tako On, pozerski mačo, s pravico močnejšega uničuje vse, kar mu prekriža pot, Ona pa doživlja dramo moderne ženske, ko s hladnostjo zahrbtne preračunljivke in z glamurjem potujočega obešalnika lovi nekdanjega lovca. Ona lovi Njega, lovca. Narobe svet!
Morda sedaj, v stanju, v kakršnem smo, v svetu, ki ne premore več življenjske radosti, uslišimo klic inkovskega mita, ki govori, da je žensko, to najmočnejšo in hkrati najkrhkejše bitje, ob stvarjenju sveta priklicalo moško hrepenenje. To se mora ponoviti, svet mora biti na novo ustvarjen v harmoniji ženskega in moškega počela. Svet, ki bo živel ljubezen, spoštovanje, zaupanje in svobodo. V takem svetu bo pomembna družbena vloga ženske, ne pa njen položaj, ne gre za enakopravnost, ampak za enakost, za enakovrednost. Pomembna je torej vsebina, ne pa oblika, gre za novo kulturo sobivanja moškega in ženske, za katero ni potreben razum, ampak srce. Le tako se bosta našla oba, On in Ona, v izvirni prapodobi, in odtlej bo življenje srečnejše za vse otroke tega sveta. Ko bo vsako srečanje prineslo srečo, bo človek našel izgubljeni rajski vrt in svet bo na novo ustvarjen. Jezusova smrt na križu in njegovo vstajenje je namreč tesno povezano z vstajenjem boginje Matere. Jezus je rekel: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen.« In Cerkev ga je vrgla prva, in to v Njo, v žensko. Sedaj je skrajni čas, da se za svoj smrtni greh opraviči ženskam in opravi spoved ter pokoro samemu Jezusu Kristusu.
