Prvi denar si je zaslužila v domačem sodavičarskem podjetju Vipi na Brezjah, kjer se je tako rekoč zastrupila s podjetništvom. Namesto da bi se med poletnimi počitnicami predajala radostim morja, je marljivo dekletce s starejšim bratom od vrat do vrat prodajalo oranžado. Lučka Klanšek s takšnimi temelji ni mogla nadaljevati drugače, kot da je komaj polnoletna že vodila svojo obrt, se takoj po diplomi finančno osamosvojila in se v zgodovino slovenskega podjetništva vpisala kot odlična direktorica uspešnega podjetja Nektar. Tik pred prebojem na mednarodno tržišče so ga vrli inšpektorji skorajda sesuli. Ni jim zamerila; podala se je v Ameriko in znova ji je uspelo.
Lučko Klanšek bi si kdo, ki je vsaj preletel njen življenjepis, predstavljal kot strogo žensko v kostimu umirjenih tonov, vendar je izredno prijetna sogovornica – odprta, prijazna in nasmejana. Ne, to ni le vljudnostna floskula, v resnici v pogovoru z njo dobiš občutek, da se družiš s toplo osebnostjo, in ni čudno, da ji mimoidoči na ulicah newyorškega Manhattna pripisujejo podobnost z Meryl Streep. Ima nekaj njene očarljivosti, zagotovo. Poslovna ženska, ki se je na dan pogovora za Jano odela v živahne barvne kombinacije (koketne vijoličaste balerinke!), je zaljubljena v New York in Manhattan, zraven pa nikoli ne pozabi povedati, kako je srečna, da se je rodila v prelepi Sloveniji.
Ponosna Slovenka, ki ni bila vzgojena tipično slovensko. Kako pa? »Moji starši so ustanovili obrt že leta 1957, ko je bilo podjetnikov zelo malo. Drugače od mojih vrstnikov, katerih starši so hodili v službo ali so kmetovali, poleti pa so se družine vsaj za kakšen teden dni odpravile na morje, se je pri nas vse vrtelo okoli družinskega podjetja. Neprestano, pri kosilu in večerji, smo se pogovarjali o podjetju. Poleti sva z bratom, namesto da bi šla na morje, delala – od vrat do vrat sva prodajala oranžado. Starši so naju znali resnično spodbuditi in navdušiti, tako da je bila za naju nagrada že samo soustvarjanje uspeha,« pripoveduje Lučka Klanšek. Nikoli ji ni bilo hudo, ker je počitnice preživljala delovno, oče in mama pa sta njeno vnemo znala tudi ustrezno nagraditi. Ko je brat maturiral, sta mu kupila avto in tako sta se Klanškova ta mlada za tri tedne odpravila po Evropi. To je bilo krasno darilo, se spominja Lučka. Še posebno se ji obraz razjasni, ko pripoveduje o harmoničnem odnosu v njihovi družini: »To je bilo čudovito okolje! Zdaj ko imam sama otroke, še posebno s spoštovanjem gledam na to. Kaj vse moraš narediti, da otroka česa naučiš! Mi pa smo vse, od pranja, kuhanja in pospravljanja, delali vzajemno z vodenjem in upravljanjem podjetja. Danes vozimo otroke na vse mogoče dejavnosti, na koncu pa ne znajo postoriti osnovnih stvari.« Mnogi večeri so pri Klanškovih minili v znamenju druženja in dela – vsi štirje so vstavljali pluto v zamaške, se vmes pogovarjali in šalili ter bili zelo povezani. Zaradi vzgoje in spodbudnega domačega okolja je Lučka Klanšek dobila temelje za svoj podjetniški vzpon.
Kavo je morala tihotapiti. Podjetništvo je tako rekoč v njeni krvi, saj tudi oče in mama izhajata iz podjetniških družin – v obeh rodovih so bili gostilničarji in trgovci. Mamini strici so bili vsi doktorji znanosti, njen ded pa tržiški župan.
Lučkina inovativnost se je pokazala že pri rosnih enajstih letih, ko je pri likovnem pouku skupaj s profesorjem oblikovala novo steklenico za oranžado ter znak Vipi. Njihova družinska znamka je bila prva zasebna blagovna znamka na Slovenskem in že leta 1968 so na tržišču nastopali s celostno podobo, kar je dandanes sicer nekaj popolnoma samoumevnega. Prav tako so zdaj nekaj samoumevnega avtomati za kavo. Ampak Lučka je z njimi začela prodirati pri svojih osemnajstih letih kot obetavna študentka ekonomije. Si lahko mislite: kavne avtomate je po podjetjih promovirala v socialističnih časih, ko je bilo kuhanje kave sveti obred in nepogrešljivo druženje, ona pa jim je kavo želela zaračunati! Prve štiri kavne avtomate je v Slovenijo uvozil njen oče in jih predal hčeri v upravljanje. Tako je poleg študija vodila še obrt: pred študijskimi obveznostmi ali po njih je šla napolnit avtomate, pri servisiranju pa ji je priskočil na pomoč brat. Bila je tako uspešna, da je ob koncu študija imela kar 30 avtomatov, po diplomi pa se je kot docela finančno samostojna podjetnica že lahko pohvalila s 105 avtomati za kavo. Njen posel je imel v tistih časih neko pomanjkljivost: kako se ukvarjati s kavnimi avtomati, ko pa v državi vlada pomanjkanje te dišeče dobrine? Je kavo potemtakem tihotapila čez mejo?
Več v novi Jani, 8. 12. 2009
