Trump popušča Iranu? Teheran bi nadzoroval vhod v zaliv in celo zaračunaval
Predlog bi Iranu dal nadzor nad ladjami, ki vstopajo v Perzijski zaliv. Trump govori o odprtju, viri blizu iranskih oblasti pa ostajajo previdni.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Po petih mesecih vojne se je v pogajanjih o Hormuški ožini zgodil prvi večji premik. Predlog, ki je trenutno na mizi, naj bi Iranu omogočil nadzor nad ladjami, ki skozi ožino vstopajo v Perzijski zaliv, so Reutersu povedali visoki iranski in regionalni viri.
To bi bila ena največjih koncesij Iranu od začetka vojne. Washington je doslej vztrajal, da Teheran ne sme odločati o dostopu do plovne poti, po kateri je pred vojno potovala približno petina svetovne nafte in utekočinjenega zemeljskega plina.
Ameriški predsednik Donald Trump trdi, da pogajanja dobro napredujejo in da se bo ožina odprla zelo kmalu.
Reutersovi sogovorniki so precej previdnejši. Potrdili so, da je Iran pri nadzoru dobil načelno popuščanje, vendar strani še niso določile, kaj bo ta nadzor dejansko pomenil.
Iran bi pregledoval ladje, ki vstopajo v zaliv
Hormuška ožina je na najožjem delu široka približno 34 kilometrov. Ladje ne plujejo poljubno, ampak po ločenih koridorjih za vstop in izstop, ki jih je mednarodna pomorska skupnost uredila že leta 1968.
Po predlogu bi Iran nadzoroval ladje, ki plujejo proti pristaniščem v Perzijskem zalivu.
Pri ladjah, ki zaliv zapuščajo, bi imel vpogled v promet in možnost posredovanja, dovoljenje za izstop pa bi formalno urejal Oman.
Teheran je pred tem zahteval nadzor nad prometom v obeh smereh, zato svojo sedanjo zahtevo predstavlja kot kompromis.
Ni še jasno, ali bi Iran lahko sam ustavljal, pregledoval in zavračal ladje ali bi moral pri tem sodelovati z drugimi zalivskimi državami.
Pogajalci iz regije zahtevajo skupni nadzor nad pregledi, saj se bojijo, da bi Iran sicer dobil trajen vzvod nad njihovo oskrbo in izvozom.
V praksi bi nadzor nad vhodnim prometom Teheranu omogočal, da spremlja, katere ladje prihajajo po savdsko, katarsko, kuvajtsko in emiratsko energijo.
Zahteva po vpogledu v promet v nasprotni smeri bi mu dala tudi pregled nad tem, kaj zaliv zapušča.
To še ne bi pomenilo iranske suverenosti nad celotno ožino, bi pa Iranu dalo pomembnejšo vlogo, kot jo je imel pred vojno.
Spor o plačevanju še ni rešen
Drugo veliko odprto vprašanje so pristojbine. Iran želi od ladij zahtevati plačilo v višini od pet do sedem odstotkov vrednosti tovora, Oman pa je predlagal približno triodstotno dajatev.
ZDA vztrajajo, da mora plovba ostati brezplačna.
Možen kompromis so prostovoljna plačila za varovanje in druge storitve.
Takšna rešitev bi bila prostovoljna predvsem na papirju. Ladjarji bi težko tvegali, da bi pluli brez plačila, če bi obstajala možnost iranskega pregleda, zavrnitve prehoda ali napada.
Strošek bi se zato lahko prelil v ceno prevoza, zavarovanja, nafte in drugega tovora.
Pred vojno so trgovske ladje skozi ožino plule brez takšnih pristojbin. Če bi Iran dobil pravico do pobiranja denarja, bi začasna vojna motnja postala trajen vir prihodkov in političnega vpliva.
Premik je resničen, odprtje ožine še ne
Trgi so prve znake napredka sprejeli resno. Cena severnomorske nafte brent je v torek padla za 5,3 odstotka na 79,36 dolarja za sod, saj so vlagatelji ocenili, da se je zmanjšala verjetnost novih napadov in daljše prekinitve dobav.
Toda ladijski promet še ne kaže preobrata. Po podatkih družbe Kpler je ožino v torek prečkalo le osem ladij.
Pred vojno jih je skozi njo vsak dan plulo od 130 do 140. Dejanski promet tako ostaja na le majhnem delu nekdanje ravni.
Tudi nasilje se nadaljuje. Hutijevci so v Rdečem morju napadli tanker pod savdsko zastavo, dan prej pa je izstrelek pri Jemnu potopil indijsko tovorno ladjo. Vseh 14 članov posadke so rešili.
Napadi kažejo, da dogovor o Hormuški ožini sam po sebi ne bi odpravil nevarnosti na drugi ključni poti med Azijo in Evropo.
Tokrat obstaja osnutek, ne pa še mirovni dogovor
Najmočnejši znak napredka je dejstvo, da se strani ne pogajajo več zgolj o tem, ali bi Iran dobil kakršnokoli vlogo, temveč o njenih mejah.
Katar ocenjuje, da so posredniška prizadevanja prešla v zelo napredno fazo, Oman, Katar in Pakistan pa med Washingtonom in Teheranom izmenjujejo predloge.
Trump je zaradi pogajanj konec tedna preklical načrtovane obsežne napade na Iran.
Toda neposrednih ameriško-iranskih pogajanj ni. Teheran uradno govori le z Omanom, iransko zunanje ministrstvo pa je opozorilo, da dogovor o plovnih poteh ne bo zadostoval za odprtje ožine, dokler se ne spremeni ameriško vojaško ravnanje.
Hormuški predlog zato še ni dogovor o koncu vojne. Ureja predvsem način, kako bi ladje znova plule skozi ožino.
Ne rešuje iranskega jedrskega programa, ameriških sankcij, blokade iranskih pristanišč, zamrznjenega iranskega premoženja ter vojne v Libanonu.
Prejšnji »konec vojne« ni zdržal niti mesec dni
Največji razlog za previdnost je junijski sporazum, ki so ga takrat prav tako predstavljali kot skorajšnji konec vojne.
ZDA in Iran so sredi junija podpisali 14-točkovni memorandum, ki je razglasil konec spopadov in odprtje Hormuške ožine.
Besedilo je določalo, da mora Iran za 60 dni omogočiti varen in brezplačen prehod trgovskih ladij, najtežja vprašanja pa naj bi strani uredili pozneje.
Dogovor je razpadel zaradi različnih razlag. Iran je menil, da je Washington s sporazumom priznal njegovo pravico do upravljanja celotne ožine. ZDA in zalivske države so trdile, da se je Teheran zavezal le k zagotavljanju varnega prehoda.
Spor so nato poglobile ameriška ukinitev dovoljenja za izvoz iranske nafte, neizplačana zamrznjena sredstva in nadaljevanje izraelskih napadov v Libanonu.
Trump je julija razglasil, da je premirje končano, Iran pa je ponovno omejil plovbo.
Sedanji pogajalci poskušajo zato podrobneje zapisati prav tisto, kar je bilo junija namenoma puščeno nejasno.
Če jim ne bo uspelo natančno določiti pristojnosti, bodo ladje, zavarovalnice in vojske vsako določbo znova razlagale po svoje.
Trump ima vse več razlogov za izhod
Trump je vojno začel z napovedjo iranske brezpogojne predaje, vmes pa je kot cilje navajal uničenje jedrskega programa, raketnih zmogljivosti in celo zamenjavo oblasti. Nobenega od teh ciljev ZDA po petih mesecih niso jasno dosegle.
Iran je kljub večmesečnim napadom ohranil sposobnost omejevanja plovbe.
Ameriška vojska je po podatkih Reutersa porabila skoraj vse razpoložljive rakete ATACMS in PrSM ter nekaj manj kot polovico svetovne zaloge tomahawkov.
Zmanjšale so se tudi zaloge obrambnih prestreznikov, kar v Washingtonu odpira vprašanje pripravljenosti na morebitno novo krizo.
Vojno podpira le približno tretjina Američanov, 69 odstotkov vprašanih pa meni, da Trump ni jasno pojasnil ameriških ciljev.
Pred novembrskimi kongresnimi volitvami ga dodatno obremenjujejo višje cene goriv.
To ne pomeni, da je Trump pripravljen sprejeti vsak dogovor. Pomeni pa, da ima politični, gospodarski in vojaški razlog, da čim prej razglasi uspeh.
Je mir res blizu?
Omejen dogovor o plovbi je bližje kot pred nekaj dnevi. Celovit mir še ni.
Strani so očitno naredile pomemben korak pri najtežjem vprašanju, saj je določena oblika iranskega nadzora prvič postala sprejemljiva tudi za regionalne pogajalce.
Če bodo določile način pregledovanja ladij in našle rešitev glede pristojbin, bi se promet lahko začel postopoma povečevati.
Toda tri ovire ostajajo velike. Iran in ZDA se še vedno ne pogajata neposredno. Dogovor o Hormuški ožini ne rešuje širše vojne.
Prejšnji sporazum pa je propadel prav zato, ker sta strani ista določila razumeli povsem različno.
Najverjetnejši prvi rezultat zato ni trajni mir, temveč novo začasno premirje in nadzorovano odprtje dela ožine.
To bi lahko znižalo vojno premijo pri nafti ter sčasoma ublažilo pritisk na gorivo in hrano tudi v Sloveniji.
Če pa bo Iran dobil možnost pobiranja pristojbin in ustavljanja ladij, bo ožina ostala politično orožje tudi po koncu sedanjih spopadov.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
