Nekateri Iranci bežijo iz države; drugi plešejo in slavijo Trumpa
Ameriški in izraelski napadi v Iranu povzročajo paniko, beg in informacijski mrk. Narod je razklan, nekateri trepetajo za življenjem, drugi pa tuje bombe slavijo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Medtem ko svetovni voditelji razpravljajo o geopolitičnih posledicah ameriško-izraelskih napadov, se na ulicah iranskih mest odvija povsem drugačna drama.
Prebivalci niso zgolj opazovalci spopada med velesilami, temveč talci v lastni državi, ujeti med tujimi bombami in strogim domačim režimom.
Novinarji britanske medijske mreže BBC, ki so prek redkih delujočih komunikacijskih kanalov uspeli vzpostaviti stik s prebivalci, poročajo o izjemni razklanosti naroda.
Posnetki, ki so pred popolnim informacijskim mrkom zaokrožili po spletu, prikazujejo ljudi, ki v čisti paniki tečejo stran od območij eksplozij, v ozadju pa odmevajo kriki in jok.
Strah, konzerve in beg proti severu
Napetost v zraku ni nastala šele ob prvih eksplozijah. Številni Iranci so tuji vojaški odziv pričakovali že več dni. Že v petek zvečer so se pred bencinskimi črpalkami po vsej državi začele viti nepregledne kolone vozil.
Prebivalci prestolnice so pospešeno polnili rezervoarje in na hitro pakirali najnujnejše osebne stvari. Množice so z avtomobili začele zapuščati Teheran in bežati proti severu, v smeri Kaspijskega jezera, saj so ocenili, da tamkajšnje regije predstavljajo varnejše zatočišče pred zračnimi napadi.
Tisti, ki so ostali v mestih, so zjutraj doživeli šok. »To je bil povsem normalen dan, dokler niso Združene države in Izrael začeli napadati mesta,« je za radijsko oddajo BBC Newshour dogajanje opisal prebivalec središča Teherana. »Naši otroci so zjutraj odšli v šolo. Takoj smo morali teči ponje in jih odpeljati na varno.«
Njegov someščan iz severnega dela prestolnice je za oddajo BBC Weekend dodal, da je iz svoje pisarne zgodaj zjutraj jasno slišal preletavanje bojnih letal in dve močni eksploziji.
Ozračje je opisal kot izjemno napeto. Ljudje so takoj izpraznili trgovine in pospešeno kupovali predvsem zaloge konzervirane hrane ter pitne vode. Prebivalec, ki je z novinarji komuniciral prek satelitskega omrežja Starlink, je ob tem opozoril, da so oblasti takoj po prvih napadih močno poostrile varnost in na ulice poslale številne oborožene enote, še posebej v okolici urada vrhovnega voditelja Alija Hameneja.
Pisma v slovo pred informacijskim mrkom
Iranske oblasti so kmalu po začetku napadov močno omejile ali povsem ugasnile internetne povezave. Država je potonila v informacijski mrk, kar je med prebivalci povzročilo še dodatno tesnobo, saj niso mogli preveriti, ali so njihovi svojci v drugih mestih preživeli.
Nekateri posamezniki so z uporabo navideznih zasebnih omrežij (VPN) in satelitskega interneta vseeno uspeli v svet poslati svoja zadnja sporočila.
Ta sporočila na družbenih omrežjih razkrivajo globok obup civilistov. »Če umrem, ne pozabite, da obstajamo tudi mi – tisti, ki nasprotujemo vsakemu vojaškemu napadu, tisti, ki bomo postali le številka v poročilih o mrtvih,« je zapisal eden izmed iranskih uporabnikov.
Drugi je svojo jezo usmeril v domače oblasti: »Prekleto naj bo islamsko diktatorstvo, ki je povzročilo to vojno. Preživeli smo že tri vojne.«
Nekatera sporočila so delovala kot oporoke in prošnje tujemu svetu. »Obljubite, da boste, če se nam kaj zgodi, poskrbeli za naše otroke in bili do njih zelo, zelo prijazni,« je zapisal eden od staršev. »Povejte jim, da smo naredili vse, kar smo lahko – pridružili smo se tihim pohodom, volili smo, delali smo v več izmenah in prestali velike stiske.«
V enem izmed najbolj pretresljivih zapisov, ki jih povzema BBC, je uporabnik opozoril na dehumanizacijo civilistov v času vojne: »Internet je skoraj povsem prekinjen ... Če omrežje popolnoma ugasne, vedite, da nismo vojaki nobenega voditelja in nismo zgolj kolateralna škoda. Smo ljudje in imamo pravico živeti. Poskusite ustvariti našo prihodnost demokratično in ne odvisno od posameznikov.«
Med grozo in plesom
Medtem ko je del prebivalstva trepetal za svoja življenja, so novinarji redakcije BBC Persian na terenu in spletu opazili tudi povsem drugačno, na prvi pogled protislovno reakcijo. V delu iranske javnosti, ki odločno nasprotuje strogemu klerikalnemu režimu, je napad sprožil občutke olajšanja in celo odprto slavje.
Mnogi Iranci so namreč v preteklih letih preživeli ene najbolj krvavih zatiranj civilnih protestov v sodobni zgodovini, ko so državne varnostne sile brutalno obračunale z demonstranti.
Zaradi teh travm in obupa nad domačimi voditelji del prebivalstva zdaj odkrito pozdravlja spremembo režima, četudi ta pride v obliki tuje vojaške intervencije in tujih bomb.
Na spletu so zaokrožili posnetki najstnikov, ki v šolah plešejo in v angleščini vzklikajo, da ljubijo ameriškega predsednika. V drugem posnetku, ki ga navaja BBC, ženska z očitnim olajšanjem v glasu komentira govorice, da so tuje sile zadele rezidenco ajatole Hameneja.
Ljudje si med seboj pošiljajo celo kratka besedilna sporočila z vsebino »Pomoč je prispela«, s katerimi drug drugega pozivajo, naj ostanejo doma in počakajo na morebitni padec oblasti.
Vendar pa številni drugi Iranci svarijo pred takšno naivnostjo. Opozarjajo, da zračni napadi sami po sebi morda ne bodo zrušili režima.
Prepričani so, da lahko trenutna oblast zunanji napad izkoristi za dodatno utrditev svoje moči in postane še bolj brutalna do lastnega naroda, saj bo vsako kritiko zdaj lahko označila za državno izdajo v času vojne.
Iskanje krivca za tragedijo v šoli
Javno mnenje in evforija tistih, ki podpirajo tuje napade, pa sta hitro trčila ob kruto realnost civilnih žrtev. Iranski državni mediji so namreč poročali, da je eden izmed izraelskih napadov zadel dekliško osnovno šolo v južnem okrožju Minab.
Po navedbah državne televizije naj bi pri tem umrlo najmanj petinosemdeset ljudi. Novinarji mreže BBC poudarjajo, da teh informacij niso mogli neodvisno preveriti, a je novica kljub temu močno razburila javnost in sprožila ostre medsebojne obtožbe.
Iranec, ki živi v tujini in ostro nasprotuje vsakršnemu vojaškemu posredovanju, je na spletu kritiziral tiste, ki so napadom ploskali: »Prve žrtve te vojne je štirideset deklic v Minabu, ki jih je zadel raketni napad. Je to vojna, za katero navijate?«
Na drugi strani pa tisti z globokim nezaupanjem do oblasti krivdo za tragedijo pripisujejo neposredno iranskemu režimu.
»Tudi če Izraelci niso neposredno ciljali šole, smrt otrok v Minabu ostaja odgovornost Islamske republike,« je zapisal eden izmed kritikov vlade.
»Ljudje nimajo zaklonišč, internet je prekinjen, telefonske linije ne delujejo in ni bilo nobenega opozorila, naj otroci ne godo v šolo. V teh razmerah bi morala biti minimalna zahteva države ta, da prebivalci ostanejo doma.«
Za navadne Irance se tako nadaljujejo ure negotovosti. Z ugasnjenim internetom, obdani z vojaškimi in varnostnimi silami ter v strahu pred novimi napadi z neba, ostajajo ujeti v državi, kjer sta preživetje in politika postala vprašanje življenja in smrti.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
