Trump Kitajski prinesel veliko diplomatsko zmago
Trump je v Pekingu iskal trgovinske in energetske dogovore, Xi pa širše priznanje Kitajske kot enakovrednega centra globalne moči.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Voditelja sta ob sprejemu z vojaškimi častmi in ponavljanju besede stabilnost dajala vtis, da nameravata po letih napetosti umiriti odnose. Toda za protokolarnim dogajanjem sta državi trčili z zelo različnimi interesi.
Združene države Amerike so v Peking prinesle zahteve po več trgovine, novih poslih, tesnejšem energetskem sodelovanju in konkretnih zagotovilih glede Irana. Kitajska pa je terjala nekaj dolgoročnejšega: priznanje svoje enakovrednosti v globalni porazdelitvi moči in pri narekovanju mednarodnih pravil.
Kitajska si je priigrala diplomatsko in simbolno zmago
Največji dosežek vrha za Peking ni bil nujno posamezen dogovor, temveč način, kako je bil obisk izpeljan. Xi Jinping je govoril o konstruktivni strateški stabilnosti in o svetu, ki se spreminja hitreje kot kadar koli v zadnjem stoletju. Omenil je tudi Tukididovo past, torej nevarnost konflikta med obstoječo in vzpenjajočo se silo.
Sporočilo je bilo jasno: Kitajska ne želi več odnosa, v katerem ZDA določajo pravila, Peking pa se nanje zgolj odziva. Zahteva odnos dveh velikih centrov moči. Xi je zato potreboval ameriškega predsednika v Pekingu, za isto mizo, v prizoru, ki svetu kaže, da brez Kitajske ni več mogoče urejati največjih globalnih vprašanj.
Trump je iskal posle, Xi pa širši okvir
Trump je srečanje razumel precej bolj poslovno. Govoril je o »fantastičnih trgovinskih dogovorih«, odpiranju kitajskega trga in novih priložnostih za ameriška podjetja – od Boeinga in kmetijskega izvoza do energentov in tehnologije.
Najbolj otipljiva napoved je bil kitajski nakup 200 Boeingovih letal, vendar brez vsakršnih podrobnosti. Tudi trg je ostal zadržan - delnice Boeinga so po napovedi zdrsnile, saj so vlagatelji očitno pričakovali večji in konkretnejši dogovor.
Podobno so brez jasnih številk in časovnic ostale napovedi o večjih kitajskih nakupih ameriške soje, govedine, nafte in utekočinjenega plina.
Gospodarski izkupiček vrha je bil zato bolj politično uporaben kot vsebinsko dokončen: Trump je dobil zgodbo o poslih, Xi pa prizor ameriškega predsednika, ki po dogovor "teka" v Peking.
Iran razkriva ameriško ranljivost
Pomembno ozadje srečanja je kriza na Bližnjem vzhodu. Vojna z Iranom in motnje v Hormuški ožini ameriški administraciji ožijo manevrski prostor, saj višje cene energentov prinašajo pritisk na inflacijo, bencinske črpalke in ameriške volivce.
Trump je zato iskal vsaj kitajsko sodelovanje ali zadržanost. Peking ima z Iranom razvite politične in gospodarske odnose ter velike energetske interese, zato ga Washington v takšni krizi težko obide.
Voditelja sta se načelno strinjala, da mora Hormuška ožina ostati odprta za prost pretok energije in da Iran ne sme pridobiti jedrskega orožja. Toda to še ne pomeni zaveze, da bo Kitajska uporabila ves svoj vpliv na Teheran. Za Trumpa je energetska stabilnost nujnost, za Xija pa ista kriza uporaben pogajalski vzvod.
Tajvan ostaja točka, kjer diplomacija hitro otrdi
Pri trgovini in energiji sta državi iskali kompromise, Tajvan pa ostaja najostrejša meja srečanja. Xi je Trumpu sporočil, da je tajvansko vprašanje najpomembnejša in najobčutljivejša točka ameriško-kitajskih odnosov. Kitajska tajvansko neodvisnost in mir v Tajvanski ožini razume kot nezdružljiva koncepta.
To ni nova politika, a neposrednost sporočila pove veliko. Peking pri Tajvanu ne išče več zgolj simbolnih popuščanj, temveč spremembo ameriškega ravnanja. Ker ameriška stran Tajvana po srečanju ni postavila v ospredje, to med zavezniki vzbuja skrb: če Trump javno poudarja predvsem posle, Kitajska pa riše rdeče črte, se v Tajpeju, Tokiu in evropskih prestolnicah hitro pojavi vprašanje, kaj bi bil Washington pripravljen žrtvovati za kratkoročno stabilnost.
Nerešena vprašanja nosijo enako težo
V ozadju vrha se nadaljuje bitka za tehnologijo. Prisotnost ameriških poslovnih voditeljev kaže, da rivalstvo ni več le vprašanje carin, soje in letal. V središče prehajajo čipi, umetna inteligenca, dobavne verige in nadzor nad tehnologijami, ki bodo določale gospodarsko in vojaško moč prihodnjih desetletij.
ZDA nočejo pospeševati kitajskih vojaških in tehnoloških zmogljivosti, Kitajska pa zavrača odvisnost od ameriških čipov in programske infrastrukture. Državi zato lahko govorita o varovalih pri umetni inteligenci, v praksi pa ostajata tekmici pri osnovi prihodnje moči.
Redke zemlje ostajajo ena največjih ranljivosti ameriške tehnološke in obrambne industrije, saj ima Kitajska izjemno močan položaj pri njihovi predelavi. Jasnega, zavezujočega mehanizma ni bilo niti pri fentanilu in kemičnih prekurzorjih. Peking občutljiva vprašanja očitno obravnava kot del širšega pogajalskega paketa.
Kratkoročno srečanje verjetno zmanjšuje tveganje nove trgovinske zaostritve, dolgoročno pa odpira več vprašanj, kot jih zapira. Lahko ZDA in Kitajska tekmujeta brez vojaškega zdrsa? Bo Tajvan postal cena stabilnosti? Bo Evropa pri velikih dogovorih ostala pred zaprtimi vrati? In ali bo mednarodna skupnost pravila o umetni inteligenci, energiji in surovinah ustvarjala v širšem okviru, ali pa bosta to počeli velesili sami za zaprtimi vrati?
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
