Kje in pod kakšnimi pogoji bi v Sloveniji lahko zrasli veliki centri za UI?
Podatkovni center za umetno inteligenco ni navadna poslovna stavba. Če je umeščen slabo, lahko lokalnemu okolju pusti hrup, toploto in pritisk na omrežje.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Umetna inteligenca ne živi v oblaku. Živi v velikih stavbah, polnih strežnikov, kablov, hladilnih sistemov, baterij, generatorjev in varnostne opreme. Te stavbe potrebujejo elektriko, prostor, optične povezave in hlajenje. Če jih načrtujemo dobro, lahko postanejo del tehnološkega razvoja. Če jih postavimo površno, lahko lokalnemu okolju pustijo predvsem hrup, toploto, promet in pritisk na omrežje.
Zato napoved gigantskega centra Pantheon AI v hrvaškem Topuskem za Slovenijo ni nepomembna. Projekt naj bi po napovedih investitorja dosegel do enega gigavata skupne zmogljivosti. Po doslej znanih podatkih ne gre za najbolj problematičen ameriški model, kjer podatkovne centre napajajo glasne plinske turbine in dizelski generatorji.
Za Slovenijo sicer Topusko po doslej znanih podatkih verjetno ne pomeni neposredne čezmejne zvočne ali okoljske grožnje. Je pa opozorilo. Takšnih projektov bo v Evropi vse več. In prej ali slej se bo vprašanje pojavilo tudi pri nas: kam z njimi?
Podatkovni centri ne sodijo kamorkoli
Velik podatkovni center ni navadna poslovna stavba. Bližina avtoceste ali poceni zemljišče nista dovolj. Tak objekt potrebuje močno prenosno električno omrežje, optične povezave, dovolj veliko industrijsko zemljišče, odmik od stanovanjskih območij in možnost, da odpadna toplota ne gre v nič.
Najbolj smiselne lokacije zato niso mestna središča, ampak energetsko-industrijski robovi: območja, kjer že obstajajo daljnovodi, razdelilne transformatorske postaje, industrijska zemljišča in tehnično znanje.
V Sloveniji bi to pomenilo predvsem širši dravski pas pri Mariboru, Posavje, severovzhodni koridor pri Cirkovcah in Ptuju, nekatere industrijske cone v Šaleški dolini ter zelo previdno izbrane lokacije ob primorskem energetskem koridorju. To ne pomeni, da so tam projekti že napovedani. Pomeni, da imajo ta območja prostorsko in energetsko logiko, ki jo takšni objekti iščejo.
Pet pogojev za dobro lokacijo
Dobra lokacija za tak center bi morala prestati pet testov. Prvi je elektrika: v bližini mora biti dovolj močno omrežje, ne da bi center izrinjal druge porabnike ali lokalnemu okolju podražil prihodnje priključke.
Drugi je prostor. Center sodi v obstoječo industrijsko ali energetsko cono, ne v stanovanjsko okolje ali na novo pozidano občutljivo krajino.
Tretji je voda. Investitor mora pokazati, kako bo hladil strežnike, koliko vode bo porabil, ali jo bo vračal v sistem ali izgubljal z izhlapevanjem ter kaj se zgodi v sušnih obdobjih.
Četrti je toplota. Če center stoji ob mestu z daljinskim ogrevanjem, lahko odpadna toplota ogreva javne stavbe, stanovanja ali industrijo. Če stoji sredi polja, gre večina energije v nič.
Peti je hrup. Investitor mora pred gradnjo dokazati, da hladilni sistemi, rezervni generatorji in nočni režim delovanja ne bodo obremenili okoliških naselij. Težava nizkofrekvenčnega hrupa je, da ga ljudje pogosto ne opisujejo kot običajno glasnost, ampak kot brnenje, pritisk ali vibracijo v prostoru.
Maribor kaže bolj pametno smer
Najbolj konkreten slovenski primer že nastaja v Mariboru. Arnes gradi nov podatkovni center pri Dravskih elektrarnah Maribor, v bližini hidroelektrarne Mariborski otok. Tam bo nameščen tudi superračunalnik za slovensko tovarno umetne inteligence SLAIF.
Ta lokacija ni naključje. Ima dostop do stabilne energije, raziskovalno okolje, industrijsko tradicijo in možnost, da odpadno toploto uporabijo za ogrevanje. To je bistvena razlika med pametnim in slabim umeščanjem: podatkovni center ne sme biti zaprta škatla, ki samo porablja elektriko in oddaja toploto v zrak. V najboljšem primeru mora postati del lokalnega energetskega kroga.
Mariborski model zato kaže, kako bi Slovenija lahko gradila manjše in srednje velike centre: ob energiji, ob znanju, ob mestu, ki lahko uporabi toploto, vendar dovolj premišljeno, da ne obremeni sosesk.
Kje bi se lahko pojavili večji centri
Če gledamo energetsko logiko, se hitro pokaže Posavje. Širše območje Krškega ima močno elektroenergetsko infrastrukturo, industrijska zemljišča in dolgo energetsko zgodovino. Toda prav zato bi bil tak projekt tam tudi občutljiv.
Lokalna skupnost že živi z objekti državnega pomena, zato bi moral investitor jasno povedati, koliko elektrike potrebuje, kako bo hladil strežnike, kam bo šla odpadna toplota in kaj bo od tega imelo lokalno okolje.
Svojo logiko bi lahko imele tudi nekatere industrijske cone v Šaleški dolini, ob severovzhodnem energetskem koridorju pri Cirkovcah in Ptuju ter zelo previdno izbrane lokacije ob primorskem energetskem koridorju. A samo tam, kjer prostor, voda, omrežje in oddaljenost od naselij to prenesejo.
Kaj bi Slovenija dobila
Slovenija podatkovnih centrov ne potrebuje zato, ker so modni, ampak zato, ker brez lastne računske infrastrukture umetno inteligenco hitro prepusti tujim oblakom.
Koristi niso samoumevne, lahko pa so velike: več tehnološke suverenosti, boljše okolje za raziskovalce in podjetja, nova znanja pri kibernetski varnosti, energetiki, hlajenju in podatkovnem inženirstvu ter možnost, da se odpadna toplota uporabi za ogrevanje javnih stavb ali stanovanj.
Toda to velja samo, če investitor ne pride zgolj po poceni elektriko in zemljišče. Center mora lokalnemu okolju nekaj vrniti: močnejše omrežje, uporabno toploto, prihodke, znanje in jasna okoljska jamstva.
Kaj bi okolje vseeno občutilo
Tudi dobro zasnovan podatkovni center ni brez vplivov. Porabi veliko elektrike, zasede zemljišče, med gradnjo poveča promet, potrebuje hlajenje in ustvari stalno tehnično ozadje. Če uporablja vodo, lahko obremeni lokalne vire. Pri vodi je ključno, da lokalni vir ne postane tiha subvencija globalni digitalni industriji.
Če center uporablja zračno hlajenje, lahko v okolico pošilja brnenje in nizkofrekvenčni hrup. Če uporablja dizelske generatorje ali plinske turbine kot reden vir, se težava razširi še na izpuste in vibracije.
Zato mora država pogoje določiti pred gradnjo. Investitor bi moral že v postopku umeščanja pokazati, kako bo center napajal, hladil in zvočno izoliral. Povprečna meritev hrupa ni dovolj. Pri takšnih objektih je treba posebej preveriti nizke frekvence, nočni režim delovanja, rezervne generatorje in hladilne naprave.
Ko se prebivalci enkrat pritožujejo, da jim ponoči brni hiša, je napaka že narejena.
Pravo vprašanje ni ali, ampak kje in pod kakšnimi pogoji
Podatkovni centri za umetno inteligenco bodo prihajali bližje. Slovenija se jim ne bi smela zapreti, ker brez lastne digitalne infrastrukture ne bo tehnološko samostojna. A prav tako jih ne sme sprejeti kot nekaj, kar je samo po sebi razvojno.
Vprašanje ni, ali umetna inteligenca potrebuje prostor. Potrebuje ga. Vprašanje je, kdo bo določil pogoje: država in občine vnaprej ali investitorji takrat, ko bodo zemljišča že kupljena, priključki rezervirani in lokalna skupnost postavljena pred dejstvo.
Umetna inteligenca ne živi v oblaku. Nekje bo stala. Če bo stala pametno, lahko Sloveniji nekaj vrne. Če bo stala napačno, bo za seboj pustila predvsem toploto, hrup, račune in občutek, da je digitalna prihodnost spet zrasla mimo ljudi.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
