Čeferin nad "zlata jajca" Infantina, ki vse bolj dišijo Trumpovemu krogu
Med vodilnimi vlagatelji naj bi bila družba brata Trumpovega zeta. Tomaž Ambrožič se sprašuje, zakaj nogomet, ki nosi zlata jajca, kapital sploh potrebuje.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Po svetovnem prvenstvu v ZDA, Kanadi in Mehiki, na katerem sta Donald Trump in predsednik Fife Gianni Infantino skupaj podelila pokal, je na dan prišel načrt, ki bi lahko dolgoročno spremenil upravljanje svetovnega nogometa.
Fifa želi ustanoviti družbo FIFA Forward Enterprise ter vanjo prenesti televizijske in sponzorske pravice, prodajo vstopnic in gostinskih paketov, licenciranje ter del operativne izvedbe svetovnih prvenstev, klubskega svetovnega prvenstva in drugih tekmovanj. Zasebnim vlagateljem bi nato prodala do 20-odstotni delež.
Vrednost novega podjetja ocenjuje na približno 20 milijard dolarjev, s prodajo pa želi zbrati do 4,2 milijarde dolarjev.
Med vodilnimi vlagatelji naj bi bila družba Thrive Eternal, ki jo je ustanovil Joshua Kushner. Njegov brat Jared Kushner je Trumpov zet in nekdanji tesni svetovalec. Postopek iskanja vlagateljev vodi ameriška banka JPMorgan.
Fifa zagotavlja, da bi ohranila večino in sama odločala o pravilih, tekmovanjih ter koledarju. Vsaki od 211 članic obljublja do 20 milijonov dolarjev dodatnega denarja za razvoj nogometa.
Toda Uefa pod vodstvom Aleksandra Čeferina opozarja, da Fifa odpira vrata prodaji nečesa, kar ji ne pripada. Danes je petinpetdeset članic Evropske nogometne zveze (Uefa) je na nujnem sestanku danes izglasovalo bojkot vseh tekmovanj pod Mednarodne nogometne zveze (Fifa), če bo ta nadaljevala svoj načrt prodaje deležev v svojih tekmovanjih zasebnim vlagateljem.
Tomaž Ambrožič, diplomirani pravnik in dolgoletni strokovnjak za športni marketing, pa se sprašuje predvsem, zakaj najdonosnejši nogometni produkt na svetu zasebni kapital sploh potrebuje.
Nogomet ni šport, ki šele išče trg
Ambrožič poudarja, da prihod investicijskih skladov v šport sam po sebi ni nič novega ali nujno škodljivega. A pri Fifi takšne potrebe ne vidi.
Kot primer smiselnega povezovanja z zasebnim kapitalom je navedel svetovno odbojko. Mednarodna zveza je z investicijskim partnerjem ustanovila posebno družbo, ki ji je pomagala razvijati tekmovanja in trženje. Pri tem je šlo za šport, ki je potreboval denar in poslovno znanje za prodor na nove trge.
Po Ambrožičevih besedah zasebni kapital tam ni prevzel odločanja o športu. Kot dokaz je navedel tudi Slovenijo, ki lahko kljub majhnosti že več let gosti turnirje lige narodov. V takšnem primeru vlagatelj pomaga razviti produkt, ki brez njegovega denarja in znanja ne bi dosegel enake vrednosti.
»Zakaj bi nogomet, ki že ima razdelan produkt in ustvarja rekordne prihodke, potreboval finančne sklade? Če je sposoben takšne prihodke ustvarjati sam, jih ne potrebuje.«
Vlagatelj bi Fifi danes izročil več milijard dolarjev, v zameno pa dobil pravico do dela prihodnje vrednosti svetovnih prvenstev.
»Startupi iščejo kapital in zasebne investitorje, ne pa nekdo, ki že prinaša zlata jajca«
Fifa načrt predstavlja kot veliko razvojno priložnost za manjše in revnejše nogometne države. Ambrožič priznava, da te denar potrebujejo, vendar opozarja na ceno takojšnjega izplačila.
»Danes bodo zveze dobile več, v prihodnje pa manj. Del prihodkov, ki se zdaj deli med nogometne zveze, bo dobil še nekdo tretji.«
Pri običajni prodaji deleža vlagatelj pogosto prinese novo tehnologijo, znanje ali dostop do trgov. Fifa pa že sklepa milijardne pogodbe, upravlja najbolj gledano športno tekmovanje na svetu in povečuje prihodke iz prvenstva v prvenstvo.
»Kaj bo ta tretji prispeval? Fifa je že brez njega ustvarila rekordne prihodke. Ali bo prinesel znanje, ki ga Fifa nima, ali trge, do katerih sama ne more? Za zdaj ni bilo pojasnjeno nič od tega.«
Kot drugačen model je izpostavil Uefo, ki komercialne pravice svojih tekmovanj trži skupaj s klubi, ne da bi del prihodnjih zaslužkov trajno prepustila finančnemu skladu. Prihodki se nato delijo med udeležence in prek solidarnostnih mehanizmov tudi med klube, ki v ligi prvakov ne nastopajo.
Po Ambrožičevih besedah slovenski klubi iz tega naslova na leto prejmejo skoraj tri milijone evrov. To po njegovem kaže, da je mogoče prihodke povečevati in jih usmerjati tudi v manjše nogometne države, ne da bi zasebnemu vlagatelju prodali del sistema, ki jih ustvarja.
Ambrožič ob tem poudarja, da niti Fifa niti predsedniki nacionalnih zvez niso lastniki nogometa, temveč ga le upravljajo.
»Nogomet ni lastnina posameznika, ki lahko nekomu uredi posel, da bo ta služil od prihodkov, ki jih ustvarja Fifa.«
Odpira tudi vprašanje Fifine vloge nepridobitne športne organizacije. Njena naloga je ustvarjene prihodke vračati v razvoj nogometa, zato se mu zdi problematičen model, po katerem bi del zaslužka trajno pripadal zasebnim lastnikom.
Če se Fifa vse bolj približuje klasičnemu profitnemu podjetju, se po njegovem odpira tudi vprašanje upravičenosti posebnega položaja in ugodnosti, ki jih športne organizacije uživajo prav zaradi svoje razvojne vloge.
Fifa sicer zagotavlja, da vlagatelji ne bi prejemali dividend in da bi se vse neto koristi vračale v nogomet. Njihov donos bi lahko izviral predvsem iz rasti vrednosti in poznejše prodaje deleža.
Dvajset odstotkov brez vpliva?
Fifa trdi, da bi bil zasebni delež manjšinski in neobvladujoč. Toda meja med poslovnimi in športnimi odločitvami je v nogometu zabrisana.
»V teoriji je mogoče zapisati, da 20-odstotni lastnik nima nobenega vpliva. V praksi pa ga absolutno lahko ima. Ni treba, da ima večino glasov. Dovolj je, da ima dostop do predsednika in da se odločitve prilagajajo njegovim interesom,« se je na to odzval Ambrožič.
Vplivi kapitala so se pokazali že med prvenstvom v Severni Ameriki. Kot primer Ambrožič omenja odmore za osvežitev, ki jih je Fifa uporabljala tudi kot dodatne televizijske oglasne bloke.
Odmori so sicer namenjeni varovanju zdravja igralcev ob visokih temperaturah in jih poznajo tudi Uefina pravila. Ambrožič pa meni, da jih je Fifa na prvenstvu uvedla širše, saj so televizijskim postajam ponudili dodaten in predvidljiv oglasni prostor. Zanj je to primer odločitve, ki je formalno lahko športna, dejansko pa jo močno oblikuje komercialni interes.
»V dokumentih lahko piše, da investitorji nimajo vpliva. V praksi pa so lahko odločilni. Neformalni vpliv je lahko močnejši od formalnega.«
Pri tem po njegovem ni ključno samo, koliko glasovalnih pravic bo imel zasebni lastnik. Vpliv se lahko izvaja prek dostopa do vodstva Fife, poslovnih pričakovanj, osebnih povezav in pritiska po stalni rasti vrednosti podjetja. Vlagatelj, ki vloži več milijard dolarjev, bo namreč pričakoval donos, četudi mu pogodbe formalno ne bodo omogočale odločanja o pravilih igre.
Trumpov krog ob najdonosnejšem delu nogometa
Povezava projekta s Trumpovim krogom ni le simbolična. Joshua Kushner, ustanovitelj družbe, ki naj bi postala vodilni vlagatelj, je brat Trumpovega zeta in nekdanjega tesnega svetovalca Jareda Kushnerja.
Tesen je postal tudi odnos med Trumpom in Infantinom - predsednik Fife se je udeležil njegove inavguracije, ga večkrat javno hvalil in mu podelil prvo Fifino nagrado za mir. Trump je med prvenstvom govoril tudi o svojem posredovanju v primeru ameriškega reprezentanta Folarina Baloguna.
Ambrožič meni, da želi Infantino z denarjem utrditi podporo manjših zvez, hkrati pa ljudem iz Trumpovega kroga odpreti vrata do izjemno donosnega nogometnega posla. »Spoznali so, da nogomet prinaša zlata jajca. Zdaj želijo del te pogače,« je dejal. Po njegovih besedah bi lahko šlo za »zasebni interes«, pri katerem je nekdo »pripeljal svoje prijatelje ali pa morda nekomu vrača uslugo«.
Načrt primerja s propadlim projektom evropske superlige, ki ga je prav tako nameravala financirati banka JPMorgan. »Superliga je želela na svojo stran dobiti najbogatejše klube. Fifa pa želi z bolj populističnim pristopom pridobiti najmanjše in najrevnejše zveze, ker jim ponujeni denar pomeni preživetje.«
Ambrožič je bil kritičen tudi do načina, kako je bil predlog predstavljen. Po njegovem ni nastal po daljšem postopku analiz in pogovorov z nacionalnimi zvezami, konfederacijami, klubi ter igralci. Finančni krogi naj bi pripravili že izdelan model, Fifa pa je članicam nato določila kratek rok, v katerem naj ga podprejo, če želijo dobiti več denarja.
Tak pristop je označil za »zastrašujoč«, saj se po njegovem vodstvo Fife vede, kot da lahko brez širšega soglasja razpolaga z dolgoročnimi prihodki svetovnega nogometa.
Čeferin vodi upor proti Infantinu
Najostrejši odpor proti načrtu prihaja iz Uefe, ki jo vodi Aleksander Čeferin. Evropska zveza je opozorila, da »duša in upravljanje nogometa nista premoženje, s katerim bi se trgovalo«, še posebej ob pomanjkanju preglednosti o vlagateljih in upravičencih posla. Sporočilo je sklenila še odločneje: »Nihče med nami ni lastnik nogometa. Fifa ga nima pravice prodati.«
Ko je Infantino članicam določil rok za podporo ter dodatno financiranje povezal s potrditvijo projekta, je Uefa Fifo obtožila, da nogomet uporablja za »bogatenje sebe in svojih prijateljev«. Poudarila je, da bi morale koristi od njegovih prihodkov najprej pripasti zvezam, klubom, ligam, igralcem in navijačem.
Čeferin je v nasprotovanje vključil tudi najmočnejše evropske zveze in lige. Ambrožič meni, da pri tem ne gre le za obrambo Uefinih prihodkov, lige prvakov in prostora v koledarju, temveč za globlji spor o načinu vodenja svetovnega nogometa.
Kot smo že pisali zgora, je Uefa danes naredila prvi ostrejši korak proti Fifinim načrtom.
»Tukaj ne gre samo za Uefo. Gre tudi za angleško, francosko, nemško in druge najmočnejše zveze, kjer si predsednik nogometa ne more preprosto lastiti. Obstajajo sistemi odločanja, posvetovanja in nadzora.«
Ambrožič je ob tem spomnil, da je Uefa Fifo že prisilila k umiku podobno velikega projekta. Infantino je želel svetovno prvenstvo organizirati vsaki dve leti, vendar je evropska zveza temu ostro nasprotovala in zagrozila z nesodelovanjem. Predlog na koncu ni bil uresničen.
Ta precedens po njegovem kaže, da ima Uefa kljub manjšemu številu članic dovolj športne in gospodarske moči, da ustavi načrt, če za njim stojijo največje evropske nogometne države.
Kljub zaostrovanju odnosa Ambrožič ne pričakuje, da bi Čeferin sam kandidiral za predsednika Fife. »Prepričan sem, da si tega ne želi. Voditi Fifo je neprimerno zahtevnejše, saj moraš usklajevati več kot 200 držav z zelo različnimi interesi. Če bi imel takšno željo, bi jo verjetno že pokazal.«
Bolj verjetno se mu zdi, da bo Uefa poiskala in podprla drugega kandidata. Najglasneje se se omenja predsednika PSG-ja Nasserja Al-Khelaifija.
Brez Evrope pade tudi vrednost naložbe
Uefa ima 55 članic in načrta sama ne more ustaviti, če bo za potrditev zadoščala navadna večina 211 nacionalnih zvez. Njena moč pa ni le v številu glasov. Evropski nogomet združuje najmočnejše reprezentance, najbogatejše klube, največje televizijske trge in večino najboljših igralcev na svetu.
»Teh prihodkov ne moreš ustvariti, če na prvenstvu ni Anglije, Španije, Francije, Italije in Nemčije,« je poudaril Ambrožič.
Spomnil je tudi, da je bilo med osmimi četrtfinalisti svetovnega prvenstva šest evropskih reprezentanc. Brez njihovega sodelovanja bi svetovno prvenstvo izgubilo velik del tekmovalne kakovosti in komercialne privlačnosti.
Ambrožič zato ne izključuje niti bojkota (pogovor je bil opravljen nekaj ur pred današnjo napovedjo bojkota), čeprav pričakuje, da bo Uefa najprej poskušala načrt ustaviti z oblikovanjem širše koalicije in političnim pritiskom znotraj Fife.
Kot skrajno možnost omenja tudi formalni izstop posameznih nacionalnih zvez. Članstvo v Fifi je prostovoljno, vendar zveze kot članice sprejemajo obveznost sodelovanja v njenem sistemu in spoštovanja njenih pravil. Ambrožič poudarja, da je o tako radikalnem razpletu še prezgodaj govoriti, vendar ta možnost obstaja, če bi spor prerasel v popoln razkol.
Morebitna odsotnost največjih evropskih reprezentanc bi namreč znižala gledanost, vrednost televizijskih pravic in zanimanje sponzorjev. S tem bi padla tudi vrednost podjetja, v katerega želi Fifa privabiti zasebni kapital.
Če bi največje evropske države zavrnile sodelovanje, bi se po Ambrožičevem mnenju znašli pod pritiskom tudi vlagatelji. Njihova naložba bi bila vredna toliko, kolikor bi bila vredna tekmovanja v novem podjetju. Brez najboljših reprezentanc bi lahko Fifa izgubila prav tisto komercialno rast, na kateri temelji ocena nove družbe.
Mikavno za manjše zveze, toda le na prvi pogled
Za manjše in revnejše zveze je ponudba zelo privlačna. »Če gledaš samo danes, je seveda odlično, da dobiš deset ali 20 milijonov. Toda gledati moramo širšo zgodbo,« opozarja Ambrožič.
Prav njihova finančna odvisnost lahko vpliva na odločanje in Fifi pomaga pri zbiranju podpore. Hkrati bodo zasebni vlagatelji največje donose iskali na najbogatejših trgih, kar bi lahko dolgoročno škodovalo manjšim državam.
Ambrožič je opozoril tudi na vprašanje nadzora. Nekatere manjše zveze nimajo enako razvitih sistemov upravljanja, preglednosti in varovalk kot največje evropske organizacije. Zato ni dovolj, da Fifa denar zgolj nakaže. Jasno bi moralo biti, kdo bo preverjal, ali je bil dejansko porabljen za infrastrukturo, mladinski in ženski nogomet, klube ter igralce.
Brez učinkovitega nadzora bi po njegovem lahko visoka izplačila postala sredstvo za kupovanje politične podpore ali odprla prostor za korupcijska tveganja. Ambrožič je opozoril na nevarnost sistema, v katerem se članicam ponuja večmilijonske zneske v zameno za podporo pomembni odločitvi.
Da lahko predlog povzroči razkol tudi znotraj posamezne države, je ponazoril s Češko. Predsednik tamkajšnje nogometne zveze je načrt podprl, češka profesionalna liga pa se je po njegovih besedah javno postavila na stran Uefe in mu nasprotovala.
Za manjše države vidi še eno dolgoročno tveganje. Vlagatelji bodo prihodke najlažje povečevali na največjih trgih, zato bi lahko njihovi interesi postopoma vplivali tudi na izbiro gostiteljev, oblikovanje tekmovanj in druge odločitve. Favoriziranje velikih trgov po njegovem ne bi bilo nujno zapisano v pravilih, temveč bi se lahko izvajalo neformalno.
Zato opozarja, da denar, ki ga manjše zveze dobijo danes, še ne zagotavlja, da bo prihodnji sistem zanje ugoden. V skrajnem primeru bi lahko pravila in komercialne prednostne naloge postajali vse bolj prilagojeni državam, ki ustvarjajo največ denarja.
»Kratkoročno bo denarja več, dolgoročno pa bo del prihodkov vedno odšel nekomu, ki ga danes v nogometu ni. In še vedno nimamo odgovora, zakaj ga nogomet sploh potrebuje.«
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
