Kako bomo živeli, ko bo Slovenija stara 70 let? Vprašali smo strokovnjake
Kakšna bo Slovenija leta 2061? Štirje strokovnjaki razmišljajo o prihodnosti dela, tehnologije, podnebja, zdravstva, skupnosti in človečnosti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Leta 1991 si je bilo težko predstavljati Slovenijo, v kateri bi ljudje plačevali s telefonom, se vozili po navodilih navigacije in delali prek zaslonov.
Še težje si je bilo predstavljati, da bodo večino opravkov z banko, državo ali trgovino uredili na daljavo.
Danes je to običajen del vsakdana.
Podoben preskok nas lahko čaka do leta 2061, ko bo Slovenija praznovala 70 let samostojnosti. Takrat umetna inteligenca, avtomatizacija, podnebne spremembe, staranje prebivalstva in vprašanje skupnosti ne bodo ločene zgodbe, ampak okoliščine, v katerih bo država živela.
O tem smo govorili z ekonomistom dr. Sašem Polancem z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, raziskovalcem umetne inteligence Markom Grobelnikom z Instituta »Jožef Stefan«, klimatologinjo prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj in antropologom prof. dr. Danom Podjedom z ZRC SAZU in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Umetna inteligenca kot ozadje vsakdana
V Polančevi predstavi leta 2061 umetna inteligenca ne bo več nekaj, kar bi posebej odpirali kot program ali aplikacijo.
Vgrajena bo v storitve, ki jih bomo uporabljali pri delu, učenju, zdravljenju, poslovanju in urejanju zadev z državo. »Nevidna bo in hkrati vseprisotna,« pravi Sašo Polanec.
Največji premik Polanec pričakuje pri delu. Umetna inteligenca bo z nižanjem stroškov prevzemala vse več rutinskih opravil: rutinsko sklepanje, prve osnutke, analizo podatkov in velik del administracije.
»Verjetneje kot ‘konec dela’ je preoblikovanje dela,« pravi Polanec. V številnih poklicih bo človek manj izvajalec rutine in bolj tisti, ki sistem usmerja, preverja in sprejema odgovornost za odločitev. Ali bo to pomenilo tudi krajši delovnik, ni tehnološko, temveč politično vprašanje. Odvisno bo od tega, »kako pravično bodo porazdeljeni dobički iz večje produktivnosti«.
Podobne spremembe pričakuje v javnih sistemih. V šolstvu bo učitelj manj prenašalec informacij in bolj mentor, ki učencu pomaga presojati vire in razumeti, kaj je umetna inteligenca ustvarila dobro in kaj ne.
V zdravstvu vidi možnost zgodnejše diagnostike, več preventivnega delovanja in bolj osebno prilagojenega zdravljenja, vendar le ob zaupanju v ravnanje z zdravstvenimi podatki.
Slovenija ima po njegovem zaradi razmeroma centraliziranega zdravstva in dobrih registrov tu celo priložnost, da je med boljšimi. Staranje prebivalstva bo ob tem pomenilo manj negovalcev na bolnika, zato bo del oskrbe nujno tehnološko podprt.
V javni upravi vidi možnost hitrejših postopkov, pri pravosodju pa opozarja, da mora odločanje ostati v rokah človeka. Nevarnost je avtomatizirana država, v kateri odločitve niso več zares razumljive in se je proti njim težko pritožiti.
Polanec Slovenijo vidi predvsem kot uporabnico velikih sistemov umetne inteligence, ne kot graditeljico največjih modelov. A v tem ne vidi nujno popolne nemoči. Ključno vprašanje ni, ali bomo odvisni, ampak »od koga in pod kakšnimi pogoji«.
Slovenija lahko po njegovi oceni razvija specializirane rešitve, če razume lastne podatke, znanje in potrebe. »Samostojnost leta 2061 ne bo pomenila ‘imamo svojo umetno inteligenco’, ampak ‘znamo jo uporabiti po svoje in nismo ujetniki enega ponudnika’,« pravi Polanec.
Opozorilo pred globljim prelomom
Če je internet predvsem pospešil komunikacijo in dostop do informacij, umetna inteligenca po Grobelnikovi oceni posega globlje: spreminja razmerje med človekom, znanjem in delom.
Grobelnik pravi, da smo se pri umetni inteligenci šele približali »koncu začetka« spremembe. Učinki so se že pokazali, družba pa še ne ve, kako se bo nova tehnologija trajno vgradila v vsakdanje življenje.
Pri tem izpostavlja tri razpoke, ki jih nova tehnologija že odpira. Prva je, da se »inteligenca ločuje od človeka«. V preteklosti je bila inteligenca povezana z izobrazbo, izkušnjami in modrostjo posameznika. Z umetno inteligenco pa je mogoče del znanja, sklepanja in veščin dobiti zunaj človeka, pogosto hitro in poceni. To po Grobelniku spreminja pomen človeške strokovnosti.
Druga je, da se »delo ločuje od zaslužka«. Če se bo z robotizacijo in umetno inteligenco velik del dela prenesel na stroje, se bo spremenila tudi družbena pogodba, po kateri človek z delom zasluži za življenje. Grobelnik tega ne predstavi kot dokončen izid, ampak kot eno ključnih vprašanj prihodnjih desetletij.
Tretja je »izguba deljene oziroma skupne realnosti«. Zaradi novih medijev, personaliziranih informacij inalgoritmov ljudje o istih dogodkih vse pogosteje dobivajo različne slike. V takšnem okolju se ne ločijo več le politična ali osebna stališča, temveč tudi osnovni kontekst, iz katerega ljudje razumejo svet.
Grobelnik zato prihodnosti ne vidi kot enosmernega tehnološkega napredka. V boljšem scenariju bo družba pravočasno dojela, da tekma med državami in tehnološkimi podjetji ne more trajati v nedogled brez večjih posledic.
V slabšem se tekma ne bo ustavila, kar bi lahko povzročilo veliko neravnotežje v vplivu in bogastvu, zlom trga dela in širšo družbeno krizo.
Do leta 2061 Grobelnik pričakuje avtonomna vozila, drugačne šole, robote za domača opravila, naprednejšo medicino ter avtomatizacijo številnih fizičnih in miselnih nalog.
Hitrejši bo tudi razvoj znanosti. Raziskovalci bodo po njegovem mnenju bolj upravljavci znanja, računalniki pa bodo opravili velik del pripravljalnega dela.
Hkrati več podatkov in avtomatizacije odpira vprašanje nadzora. Ravnotežje med varnostjo in svobodo po njegovih besedah še ni določeno.
Ena lastnost pa bo po njegovem ostala izrazito človeška. »Računalnik bo lahko čustva samo simuliral – pristna čustva pa bodo ostala v domeni ljudi,« pravi Grobelnik.
Podnebje kot meja prihodnjega razvoja
Lučka Kajfež Bogataj prihodnosti Slovenije ne razume kot ene same napovedi. »Prihodnost ni ena, prihodnosti Slovenije so tri,« pravi. Ena je tista, ki jo nakazujejo današnji trendi, druga tista, ki se je lahko bojimo, tretja pa tista, ki si jo želimo.
Pri podnebju imajo vse tri isto izhodišče. Slovenija bo toplejša. Višje bodo temperature vseh letnih časov, segrevali se bodo zrak, tla, reke in morje. Vremenski vzorci bodo bolj nepredvidljivi in ekstremni, pojavljala se bodo stanja, ki jih prejšnje generacije niso poznale.
To po njenih besedah pomeni več vremensko pogojenih škod. Kmetijstvo bo bolj izpostavljeno sušam, vročini in neurjem, gradbeništvo drugačnim standardom varnosti, energetika nihanjem porabe in proizvodnje, turizem novim omejitvam, zdravstvo pa posledicam vročine in drugih obremenitev.
Pri tem opozarja, da podnebne krize ne bosta rešili niti digitalizacija niti umetna inteligenca sami po sebi. Če Slovenija ne bo pravočasno ukrepala, bo po oceni Kajfež Bogataj cena visoka: »Padec BDP bo neizbežen, enako velja za kakovost življenja.«
V skrajnejšem razpletu omenja tudi podnebno-migracijske krize, zmanjšanje nacionalne varnosti in konflikte zaradi naravnih virov.
Drugačen scenarij po njenih besedah zahteva ukrepe, ki blažijo podnebne spremembe in hkrati pomagajo družbi pri prilagajanju. To pomeni energetsko učinkovito in podnebno varno infrastrukturo, bolj zeleno urejanje mest in naselij, prilagojeno zdravstvo ter boljšo ozaveščenost prebivalstva, posebej odločevalcev.
Za takšno prihodnost bodo po njenih besedah pomembni tudi civilna zaščita, sistemi zgodnjega opozarjanja, zaščita ranljivih skupin, prilagojeni delovni procesi in zavarovalniška politika.
Državljani v takšnem scenariju ne bi bili prepuščeni vremenskim skrajnostim, temveč bolje pripravljeni na tveganja, ki bodo del prihodnjih desetletij.
»V taki prihodnosti se državljani ne bomo počutili kot nemočne žrtve naravnih sil, temveč kot aktivni udeleženci, ki natančno vedo, kako zaščititi sebe, svojo družino in svoje premoženje,« pravi Kajfež Bogataj.
Bomo leta 2061 še znali živeti drug z drugim?
Dan Podjed prihodnost Slovenije postavi v bolj vsakdanji prostor. Vprašanje, ki ga odpira, je, ali bomo leta 2061 še znali opaziti človeka ob sebi.
V romanu Krizolacija je predstavil podobo družbe, v kateri ljudje ostajajo v stanovanjih, potrebščine naročajo na daljavo in živijo drug mimo drugega. Dogajanje je postavljeno v hišo številka 203, s čimer namiguje na šanson Franeta Milčinskega - Ježka.
V tej hiši se godi »sto stvari«, vendar prebivalci ne vedo, s kakšnimi stiskami se srečujejo njihovi sosedje. »Namesto da bi bili skupnost, so zablodeli in nepovezani atomi,« pravi Podjed.
Poudarja, da Krizolacija ni napoved, ampak opozorilo pred smerjo, v kateri lahko udobje preraste v izolacijo.
Ne želi si Slovenije kot opustošene dežele osamljenih in nepovezanih ljudi, vendar opozarja, da takšna prihodnost ni povsem izmišljena.
»Osamljenost namreč ni več obrobna težava peščice ljudi,« pravi. Pri tem se sklicuje na vseevropsko raziskavo iz leta 2022, po kateri je 13 odstotkov prebivalcev EU poročalo, da so bili osamljeni večino časa ali ves čas, 35 odstotkov pa vsaj nekaj časa. Svetovna zdravstvena organizacija osamljenost in socialno izolacijo obravnava kot pomemben javnozdravstveni problem.
Zato Podjed govori o skupnosti v najbolj vsakdanjem pomenu: o človeku, ki ga pozdravimo, sosedu, ki ga ne razumemo kot nasprotnika, in stiski, mimo katere ne gremo, kot da je ni.
Podjed opozarja tudi na družbena omrežja. »Pravimo jim družbena, vendar zaradi njih pogosto postajamo bolj asocialni,« pravi. Namesto da bi ljudi povezovala, jih lahko še bolj zapirajo v njihove mehurčke.
V ospredje postavlja človečnost. Po njegovih besedah prihodnost po meri ljudi ne bo odvisna le od tehnologije, ampak tudi od zaupanja, spoštovanja, medsebojne pomoči in strpnosti. »Človečnost je naš najpomembnejši projekt,« poudarja.
Prihodnost se ne bo zgodila sama od sebe
Polanec, Grobelnik, Kajfež Bogataj in Podjed govorijo o različnih področjih, vendar se njihovi odgovori srečajo pri istem vprašanju: ali bo Slovenija znala spremembe, ki prihajajo, obvladati dovolj hitro in dovolj premišljeno.
Leta 2061 bo lahko tehnološko naprednejša, bolj avtomatizirana in podatkovno podprta. A to samo po sebi ne bo dovolj. Če bodo sistemi hitrejši, bo pomembno, ali bodo razumljivi. Če bo zdravstvo bolj preventivno, bo pomembno, ali mu bodo ljudje zaupali. Če bo država podnebno bolj izpostavljena, bo pomembno, ali bo pripravljena. Če bomo ves čas povezani, bo pomembno, ali bomo še skupnost.
Prihodnost zato ne bo odvisna le od umetne inteligence, robotov, podnebnih modelov ali novih naprav. Odvisna bo tudi od tega, ali bo življenje, ki ga bodo te spremembe oblikovale, še vedno po meri ljudi.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
