Najprej podjetja, potem ljudje: Tako se začne gospodarska kriza
Dr. Maja Zalaznik razčlenjuje dinamiko gospodarskega ohlajanja in opozarja na ranljivost podjetij, ki prve občutijo upad naročil ter potrebo po hitrem prilagajanju.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Z dr. Majo Zalaznik, redno profesorico za mednarodno poslovanje na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in nekdanjo ministrico za izobraževanje, znanost in šport, smo na Svet24 spregovorili o dinamiki gospodarskega ohlajanja.
V pogovoru smo razčlenili, zakaj slovensko gospodarstvo v takšnih razmerah kaže posebno ranljivost ter kako bi morali v tem obdobju ukrepati tako podjetja kot država.
Njena osrednja teza zavrača splošno prepričanje, da se kriza začne šele pri končnem potrošniku; opozorilni znaki se namreč po njeni oceni najprej in najbolj izrazito pokažejo znotraj podjetij.
Najprej manj naročil, šele nato manjša kupna moč
Dr. Maja Zalaznik opozarja na pogosto napačno predstavo, da se gospodarsko ohlajanje najprej občuti doma, v obliki praznih polic ali nenadnega varčevanja gospodinjstev. Kot poudarja, se prvi udarec krize vselej najprej in najhitreje zaleze v poslovni sektor.
»Ohlajanje gospodarstva se najprej zazna v podjetjih – zmanjšuje se dinamika naročil, podaljšujejo se dobavni roki, povečuje se negotovost kupcev, investicijski cikli se podaljšujejo ali zamikajo,« pojasnjuje profesorica.
Sogovornica ob tem dodaja, da podjetja v tej fazi postajajo previdnejša, podaljšujejo plačilne roke, omejujejo zaposlovanje in začnejo krčiti stroške. Po njeni oceni je ta padec najprej viden na trgih med podjetji, kjer usahne povpraševanje po surovinah, materialih in opremi, medtem ko te spremembe do končnega potrošnika pridejo šele precej pozneje.
Kriza se zato, kot ponazarja nekdanja ministrica, pogosto začne precej bolj tiho, kot si morda predstavljamo.
V praksi to pomeni, da podjetje najprej odloži nakup nove opreme, nato ustavi nova zaposlovanja in začne previdneje ter z manj tveganja načrtovati svoj razvoj. Šele ko se ta proces znotraj gospodarstva odvije, njegove posledice udarijo tudi po gospodinjstvih.
»Za nas, porabnike, ohlajanje prav tako predstavlja negotovost, vendar z zamikom. Postanemo bolj previdni pri večjih nakupih, naša kupna moč se zaradi inflacije manjša, trošimo manj. Manj je novih zaposlitev, počasnejša je rast plač in vse to vzbuja strah pred prihodnostjo,« še opozarja dr. Zalaznik.
Majhnost kot izziv in priložnost
Dr. Maja Zalaznik pojasnjuje, da majhnost Slovenije in njena osredotočenost na izvoz v kriznih časih prinašata specifične izzive. Ker država nima velikega domačega trga, ki bi ublažil zunanje pretrese, so tveganja za celotno gospodarstvo po njenih besedah precejšnja.
»Ker nimamo možnosti velike absorpcije domačega trga in smo močno odvisni od izvoza, so tveganja za podjetja še toliko večja,« razlaga profesorica.
Opozarja, da slovenska podjetja v globalnih dobavnih verigah pogosto nastopajo le kot dobavitelji, kar jim otežuje hiter preklop na nove trge ali iskanje novih kupcev.
Vendar pa sogovornica v isti sapi izpostavlja tudi drugo plat medalje. Prepričana je, da prav majhnost države omogoča večjo prilagodljivost in hitrejše odzivanje v specializiranih tržnih nišah.
Ta prednost po njenem mnenju sicer ni samoumevna, saj zahteva stabilno in predvidljivo domače okolje. Dr. Zalaznik poudarja, da mora biti odgovor na spremenjene razmere predvsem hiter in kakovosten.
Pasti neselektivnega krčenja stroškov
Profesorica Zalaznik ob tem izpostavlja pogosto, a tvegano napako, ki jo podjetja storijo ob prvih znakih ohlajanja – to je prenagljeno in neselektivno zniževanje stroškov.
»Najpogosteje gre za pretirano kratkoročno odzivanje z linearnim krčenjem izdatkov,« pojasnjuje dr. Zalaznik. Po njenih opažanjih vodstva v takšnih razmerah pogosto najprej omejijo razvoj, trženje in zaposlovanje.
Sogovornica ob tem opozarja, da podjetja s tem nevede spodkopavajo prav tista področja, na katerih gradijo svoje dolgoročne konkurenčne prednosti.
Takšno ravnanje po njeni oceni prinaša resno tveganje: če podjetje v strahu pred slabšim obdobjem krči naložbe v lastno prihodnjo vrednost, si s tem neposredno zmanjša možnosti za kasnejše hitro okrevanje.
Ker se tržne strukture v kriznih obdobjih pogosto preoblikujejo, dr. Zalaznik poudarja, da ohranjanje jasne strateške usmerjenosti v tem času ostaja ključnega pomena.
Dilema med maržami in tržnim deležem
Pri vprašanju, ali naj podjetja v obdobju ohlajanja raje branijo svoje marže ali tržni delež, sogovornica ne ponuja enostavnega recepta. Pojasnjuje, da se panoge med seboj močno razlikujejo, prav tako pa sta različni finančna stabilnost in tržna moč posameznih podjetij.
Kljup temu dr. Zalaznik izpostavlja pomembno usmeritev: »V času ohlajanja je pogosto modro braniti svoj tržni delež. Ko kupci odidejo, jih je zelo težko priboriti znova, saj je to stroškovno in konkurenčno zelo zahtevno,« svetuje profesorica.
Po njenem prepričanju morajo vodstva podjetij v kriznih časih iskati pravo ravnotežje. Poudarja, da si podjetja dobrega konkurenčnega položaja ne morejo zgraditi čez noč, izgubijo pa ga lahko izjemno hitro. Iz njene razlage izhaja, da podjetje, ki v težkih razmerah preveč popusti in izgubi stik s kupci, kasneje nosi bistveno večje stroške za vrnitev na stare položaje.
Država kot steber predvidljivosti
Profesorica Zalaznik zavzema neposredno stališče tudi pri vprašanju, kako naj država v času ohlajanja dejansko pomaga gospodarstvu. »V obdobju ohlajanja mora država delovati predvsem stabilizacijsko in predvidljivo ter ciljati na ključne stroškovne pritiske podjetij,« poudarja.
Med nujnimi nalogami dr. Zalaznik navaja zagotavljanje stabilnih cen energije, obvladovanje stroškov dela in ukrepe za ohranjanje zaposlenosti. Prav tako izpostavlja pomen javnih investicij in učinkovite rabe evropskih sredstev.
Za najpomembnejši dejavnik pa sogovornica šteje stabilno regulatorno okolje. Prepričana je, da nenadne spremembe pravil le še povečujejo negotovost, saj podjetja v takšnih razmerah le stežka načrtujejo svoje prihodnje korake.
Pomen denarnega toka in produktivnosti
Dr. Zalaznik v pogovoru izpostavlja ukrepe, o katerih se v javnosti po njenem mnenju premalo razpravlja, čeprav so za stabilnost podjetij odločilni. Posebej poudarja pomen obvladovanja denarnega toka.
»Premalokrat izpostavimo ukrepe, ki izboljšujejo denarni tok – bodisi preko krajših plačilnih rokov, lažjega dostopa do obratnih sredstev ali garancijskih shem,« pojasnjuje profesorica. Pri tem vidi pomembno vlogo države, ki bi po njeni oceni k stabilnosti gospodarstva lahko prispevala že s hitrim in doslednim izpolnjevanjem lastnih obveznosti ter spodbujanjem krajših plačilnih rokov v dobavnih verigah.
Druga osrednja tema, na katero opozarja sogovornica, je produktivnost. Dr. Zalaznik meni, da o tem vprašanju v slovenskem prostoru govorimo premalo, hkrati pa poudarja nujnost prestrukturiranja proti dejavnostim z višjo dodano vrednostjo.
Po njenih besedah so za ohranjanje konkurenčnosti nujne naložbe v tehnologijo, digitalizacijo, znanje in organizacijsko učinkovitost, saj brez sistemskega izboljševanja produktivnosti gospodarstvo težko ohranja svojo moč.
Napovedi za prihodnjih 12 mesecev
Pri napovedih za prihodnje leto dr. Zalaznik kot največje tveganje navaja razvoj gospodarskih razmer v Evropski uniji, zlasti dodatno ohlajanje na ključnih industrijskih trgih. Ob tem med pomembne dejavnike negotovosti uvršča še cene energentov ter zaostrene geopolitične razmere.
Na drugi strani profesorica izpostavlja dejavnike, ki bi lahko prinesli pozitiven preobrat. Kot morebitna presenečenja navaja hitrejše okrevanje nemškega gospodarstva, pospešitev investicij s pomočjo evropskih sredstev in tehnološke preboje posameznih podjetij.
Razplet bo po njenem prepričanju močno odvisen od dogajanja v mednarodnem okolju, končni uspeh domačega gospodarstva pa predvsem od njegove sposobnosti prilagajanja na nove okoliščine.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
