Če se EU zaplete s Kitajsko, bo Slovenija to hitro občutila
Iz Kitajske uvozimo skoraj 40-krat več blaga, kot ga tja izvozimo. Če EU zaostri odnos do Pekinga, bi Slovenija hitro občutila posledice.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Evropska unija zaostruje ton do Kitajske, za Slovenijo pa to ni oddaljena bruseljska razprava. Po razmerju med uvozom iz Kitajske in izvozom na kitajski trg je Slovenija ena najbolj izrazito uvozno izpostavljenih članic EU, po primerjalnih podatkih UN Comtrade pa je po tem merilu celo na vrhu Unije.
Po podatkih UN Comtrade je bil slovenski uvoz iz Kitajske leta 2025 približno 45-krat večji od izvoza na kitajski trg.
Podatki Sursa oziroma Izvoznega okna kažejo nekoliko nižje, a še vedno izjemno razmerje: Slovenija je leta 2025 na Kitajsko izvozila za 234 milijonov evrov blaga, iz Kitajske pa uvozila za 9,078 milijarde evrov.
Po teh podatkih je bil uvoz skoraj 39-krat večji od izvoza, Kitajska pa je bila četrta najpomembnejša trgovinska partnerica Slovenije v blagovni menjavi.
Slovenija tukaj izstopa po velikem trgovinskem neravnotežju. Kitajska je za nas predvsem dobavitelj, ne pa trg, na katerem bi slovenska podjetja prodajala primerljivo količino blaga.
Evropska komisija je po razpravi o zaščiti ključnih gospodarskih panog sporočila, da sedanje stanje trgovinskih in investicijskih odnosov s Kitajsko »ni trajnostno«.
Po poročanju Reutersa komisija razmišlja o močnejšem odzivu na hitro rast kitajskega uvoza, med možnimi smermi pa so tudi pravila za razpršitev dobavnih verig in novi trgovinski mehanizmi za panoge, kot so kemikalije, kovine in čiste tehnologije.
Slovenija po tem merilu pred vsemi članicami EU
Podatki UN Comtrade pokažejo, kako močno Slovenija po tem merilu odstopa od drugih članic EU. Pri Sloveniji je uvoz iz Kitajske 45,4-krat večji od izvoza na Kitajsko.
Pri Cipru, ki je drugi med članicami EU, je razmerje 32,2 proti ena. Pri Grčiji je 16,8 proti ena, pri Poljski 15,4 proti ena, pri Hrvaški 12,9 proti ena, pri Češki pa 12,5 proti ena.
Ne gre samo za poceni pakete
Ko govorimo o kitajskem uvozu, je prva asociacija pogosto poceni elektronika, oblačila, igrače, gospodinjski pripomočki ali paketi s spletnih platform. A slovenska slika je precej bolj industrijska.
Po podatkih Izvoznega okna so leta 2025 kar 76 odstotkov slovenskega uvoza iz Kitajske predstavljali organski kemijski proizvodi. Sledili so električni stroji in oprema z 11 odstotki ter stroji in mehanske naprave s tremi odstotki.
Če bi se trgovinski odnosi med EU in Kitajsko zaostrili, posledice ne bi ostale samo pri spletnih nakupih. Dotaknile bi se podjetij, proizvodnje, farmacije, električne opreme, strojev in dobavnih verig.
Kaj v resnici skrbi Bruselj?
Evropska komisija ne govori o trgovinski vojni s Kitajsko. Takšna poteza bi bila za evropsko gospodarstvo predraga in nerealna. Kitajska ostaja velik trg in še večji dobavitelj. Bruselj meni, da Evropa pri ključnih izdelkih ne sme biti preveč odvisna od ene države.
Eurostatovi podatki pokažejo, zakaj je razprava postala tako ostra. EU je leta 2025 na Kitajsko izvozila za 199,6 milijarde evrov blaga, iz Kitajske pa uvozila za 559,4 milijarde evrov. Primanjkljaj je znašal 359,8 milijarde evrov.
Eurostat navaja tudi, da se je uvoz iz Kitajske v primerjavi z letom 2024 povečal za 6,4 odstotka, izvoz EU na Kitajsko pa zmanjšal za 6,5 odstotka.
Pri uvozu v EU so bile leta 2025 najpomembnejše skupine električni stroji in oprema, stroji in mehanske naprave, organski kemijski proizvodi, vozila ter pohištvo in razsvetljava.
To so panoge, ki niso pomembne samo za trgovino, ampak tudi za industrijo, energetiko, promet, obrambo, farmacijo in tehnološko samostojnost.
Katere panoge so najbolj izpostavljene?
Najbolj izpostavljene so panoge, v katerih Kitajska že ima zelo močan položaj ali pa ga hitro krepi: kemikalije, kovine, čiste tehnologije, baterije, sončni paneli, električna vozila, električna oprema, stroji in kritične surovine.
Reuters poroča, da se v Bruslju kot možni ukrepi omenjajo tudi nova pravila za razpršitev dobavnih verig in omejevanje kitajskega dostopa do nekaterih delov evropskega trga v kemikalijah, kovinah in čistih tehnologijah.
To so panoge, ki se hitro preslikajo tudi v slovensko gospodarstvo. Slovenija nima velikih avtomobilskih koncernov, ima pa veliko dobaviteljev za avtomobilsko, elektro, kemično, farmacevtsko, kovinsko in strojno industrijo.
Če se podražijo materiali ali se podaljšajo dobavni roki, se to ne ustavi pri uvozniku. Preide v proizvodnjo, v cene in v investicijske odločitve podjetij.
Kaj bi zaostrovanje pomenilo za Slovenijo?
Za Slovenijo bi bilo zaostrovanje najprej vprašanje uvoza. Če bi EU uvedla dodatne carine, kvote, protisubvencijske ukrepe ali strožja pravila za javna naročila, bi se lahko podražil del izdelkov in komponent, ki prihajajo iz Kitajske.
Najprej bi to občutili uvozniki, trgovci in podjetja, ki uporabljajo kitajske materiale, kemijske proizvode, električno opremo, stroje ali sestavne dele.
Del stroškov bi lahko prevzeli sami, del bi se prelil naprej v cene. Pri izdelkih, kjer ni hitre zamenjave dobavitelja, bi se lahko podaljšali tudi dobavni roki.
Za povprečnega Slovenca bi se to najverjetneje pokazalo postopoma. Ne kot ena velika podražitev čez noč, ampak kot niz manjših sprememb: dražja elektronika, manj ugodni spletni nakupi, višje cene opreme za dom, dražji avtomobilski dodatki, baterije, električna kolesa, solarna oprema ali pametne naprave.
Drugi val bi lahko bil manj viden, a pomembnejši. Če se podražijo vhodni materiali za podjetja, se podraži proizvodnja.
To lahko pomeni višje končne cene, nižje marže, več previdnosti pri investicijah ali počasnejše zaposlovanje.
Pri majhnem in odprtem gospodarstvu, kakršno je slovensko, se takšni stroški hitro selijo po verigi.
Najnižja cena morda ne bo več dovolj
Eden od možnih učinkov zaostrovanja bi se lahko pokazal tudi pri javnih naročilih. Če bo EU v strateških panogah večjo težo dajala varnosti dobav, izvoru opreme in manjši odvisnosti od Kitajske, najnižja cena ne bo več vedno najpomembnejše merilo.
To bi bilo pomembno pri energetiki, zdravstvu, prometu, digitalni infrastrukturi, obrambi in javni upravi. Država bi lahko za nekatere nakupe plačala več, če bi s tem zmanjšala tveganje, da pri servisiranju, rezervnih delih ali nadgradnjah ostane odvisna od enega dobavitelja oziroma ene države.
Za davkoplačevalca je to neprijetna dilema. Cenejša oprema je privlačna, vendar ni nujno najcenejša, če se čez nekaj let izkaže, da je dobava delov negotova, servis zapleten ali politično tveganje večje.
Slovenska posebnost: največje tveganje je na strani uvoza
Pri Nemčiji je tveganje drugačno. Nemška podjetja na Kitajskem tudi veliko prodajajo, zato je Berlin pri ostrejših ukrepih pogosto previdnejši.
Reuters navaja, da bo morala Evropska komisija pri ostrejšem pristopu uskladiti tudi razlike med Francijo, ki praviloma zagovarja odločnejšo zaščito evropske industrije, in Nemčijo, kjer velike industrijske skupine ostajajo močno odvisne od kitajskega trga.
Slovenija je v drugačnem položaju. Na Kitajsko prodamo malo, iz nje pa uvozimo ogromno. Zato bi bilo za Slovenijo največje tveganje dražji, počasnejši ali manj predvidljiv uvoz.
Prav zato je podatek o slovenskem razmerju tako pomemben. Slovenija pri Kitajski ni največja evropska igralka. Je pa po razmerju med uvozom in izvozom najbolj uvozno izpostavljena članica EU.
Če se bodo odnosi med EU in Kitajsko zaostrili, se to najverjetneje ne bo najprej poznalo v diplomatskih izjavah, temveč pri cenah, dobavnih rokih, stroških podjetij in vsakdanjih nakupih.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
