Trump Danski: Bili smo neumni, da smo vam vrnili otok. Zdaj ga hočemo nazaj
Donald Trump je v Davosu razblinil vse upe na dialog. Ob žalitvah evropskih voditeljev in zavezništva Nato je odnose med ZDA in Evropo potisnil na najnižjo točko doslej.
Ko je Donald Trump po menjavi letala Air Force One in triurni zamudi končno stopil na oder kongresnega centra, je v dvorani zavladala tišina, ki jo je prekinjal le občasen, nervozen smeh.
Nemudoma je razblinil upe tistih optimistov, ki so še vedno računali na umiritev strasti ali vsaj na pragmatičen dialog. Namesto spravljivih tonov in iskanja skupnih točk je občinstvu serviral eksplozivno mešanico zgodovinskega revizionizma, neposrednih ozemeljskih zahtev in ostrih kritik evropskega načina življenja.
Njegov nastop ni bil le politični govor; bil je demontaža diplomatskega reda, ki je zamrznila odnose med ZDA in Evropo na najnižjo točko v zadnjih desetletjih in postavila pod vprašaj same temelje zahodne varnostne arhitekture.
Trumpov ultimat: »Zlata kupola« in zamenjava Islandije z Grenlandijo
V osrednjem in najbolj kontroverznem delu govora je Trump potrdil, da »si prizadeva za takojšnja pogajanja o ponovni razpravi glede prevzema Grenlandije s strani Združenih držav«. Svojo zahtevo ni predstavil kot predlog ali željo, temveč kot zgodovinsko nujnost in pravico velesile.
Utemeljil jo je s precedensom, češ da so ZDA skozi zgodovino pridobile mnoga ozemlja z nakupi (kot sta Louisiana in Aljaska), enako pa so v preteklosti počele tudi evropske kolonialne sile, s čimer je poskušal normalizirati idejo o trgovanju z ozemlji in ljudmi v 21. stoletju.
Njegova argumentacija je dobila nadrealističen in tehnofuturističen pridih, ko je predstavil varnostni razlog za prevzem. Napovedal je ambicijo po izgradnji »največje Zlate kupole (Golden Dome), kar jih je bilo kdaj zgrajenih« nad Grenlandijo.
S tem izrazom, ki očitno referira na izraelski sistem protiraketne obrambe »Železna kupola«, je Trump nakazal željo po vzpostavitvi neprebojnega ščita nad severno poloblo.
Otok, ki ga je ponovno zaničljivo in redukcionistično imenoval »kos ledu, hladen in slabo lociran«, je po njegovem mnenju ključen za svetovni mir in zaščito Zahoda, saj bi v primeru hipotetične jedrske vojne »rakete letele točno prek središča tega kosa ledu«.
Ob tem si je privoščil serijo zbadljivk na račun zaveznikov. Kanadskega premierja Marka Carneyja je opomnil, da bi ta ščit varoval tudi Kanado, ki po njegovem mnenju od ZDA dobiva preveč stvari »zastonj« (freebies) in bi morala biti bolj hvaležna za ameriško zaščito.
Izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju pa je mimogrede in precej pikro sporočil, naj si ne lasti zaslug za tehnologijo »železne kupole«, saj je ta v osnovi ameriška in plačana z ameriškim denarjem.
Kljub agresivni retoriki je skušal na svoj značilen način pomiriti strahove pred neposredno vojaško invazijo, a s precejšnjo mero prikrite grožnje in poudarjanjem ameriške vojaške dominance.
Dejal je: »Verjetno ne bomo dobili ničesar, razen če uporabim prekomerno moč in silo, kjer bi bili, odkrito povedano, neustavljivi. A tega ne bom storil.«
Vendar pa je takoj zatem postavil jasen in neizprosen pogoj: zahteva popolno lastništvo nad ozemljem – »pravico, naslov in lastništvo«. Morebitne kompromisne rešitve, kot je dolgoročni najem (lease), ki so jih nekateri diplomati tiho omenjali kot izhod v sili, je kategorično zavrnil z varnostnim argumentom: »Grenlandije ne moremo braniti na podlagi najema.«
Svojo zahtevo je sklenil z neposredno grožnjo, ki varnostna jamstva ZDA veže na izpolnitev njegovih želja, kar de facto pomeni konec brezpogojne solidarnosti znotraj Nata: »Želimo kos ledu za zaščito sveta, pa nam ga nočejo dati. Lahko rečete da, in bomo zelo hvaležni, ali pa rečete ne – in mi si bomo to zapomnili.«
Med govorom so opazovalci in novinarji zabeležili trenutke očitne kognitivne zmede, ko je predsednik večkrat zamenjal Grenlandijo z Islandijo. Dejal je: »Povem vam, naša borza je včeraj doživela prvi padec zaradi Islandije, zato sem prepričan, da nas je to že stalo veliko denarja.«
Ta geografski spodrsljaj je v dvorani povzročil nelagodje in tiho zgražanje, saj se geopolitični spor vrti okoli danskega avtonomnega ozemlja Grenlandije, ne neodvisne republike Islandije.
Prav tako je dejal: »Niso tam za nas na Islandiji,« ko je govoril o zavezniški pomoči, kar kaže na površno razumevanje regije, ki jo želi priključiti.
Žalitev Danske in revizija zgodovine
Trumpova retorika do Danske, ene najzvestejših in najmanj konfliktnih zaveznic v Natu, je bila presenetljivo brutalna in neizprosna. Označil jo je za »nehvaležno« in se spustil v bolečo in zgodovinsko sporno kritiko njene vloge med drugo svetovno vojno: »Padli so pod Nemčijo po vsega šestih urah boja in so bili popolnoma nezmožni braniti sebe ali Grenlandijo.«
Nadaljeval je z oceno povojne ureditve, ki jo vidi kot napako ameriške velikodušnosti: »Po vojni smo Grenlandijo vrnili Danski. Kako neumni smo bili, da smo to storili? Ampak smo jo vrnili. In kako nehvaležni so zdaj?«
S tem je neposredno izpodbijal legitimnost mednarodnih pogodb in povojne ureditve meja, ter namignil, da suverenost malih držav ni neodtujljiva pravica, temveč privilegij, ki temelji na ameriški milosti in ga je mogoče kadarkoli preklicati.
Osebni obračun z Macronom: Sončna očala in vinske carine
Trump se v svojem govoru ni omejil le na geopolitiko, temveč je prešel na osebno raven, kar je v diplomatskih krogih na takšni ravni velika redkost in kršitev protokola. Tarča je bil znova francoski predsednik Emmanuel Macron, s katerim sta si že dan prej izmenjevala sporočila.
Trump se je javno in posmehljivo norčeval iz Macrona zaradi nošenja sončnih očal, ki jih francoski predsednik v Davosu nosi zaradi zdravstvenih težav z očmi. »Včeraj sem ga gledal z njegovimi lepimi sončnimi očali. Kaj za vraga se je zgodilo?!« je vprašal zbrane, s čimer je trivializiral resnost situacije in poskušal sogovornika osebno diskreditirati.
Nato je obudil spomin na pretekla pogajanja o cenah zdravil, kjer naj bi ZDA po njegovem mnenju »subvencionirale vsako državo na svetu«. Zmagoslavno je zatrdil, da je Macronu v preteklosti zagrozil s kazenskimi 25-odstotnimi carinami na vse francoske izdelke in kar 100-odstotnimi carinami na vina in šampanjce, če ne pristane na zvišanje cen receptov oziroma pravičnejšo porazdelitev stroškov.
Po Trumpovih besedah je trajalo le »tri minute«, da je Macron pod pritiskom popustil, saj naj bi mu Trump dejal: »Že 30 let nas izkoriščate (screwing us).«
Ta anekdota je služila kot opozorilo ostalim voditeljem v dvorani: vsak odpor je zaman, na koncu boste vsi popustili pod težo ameriške gospodarske moči.
Napad na Nato in »uničevanje« Evrope
Oster je bil tudi do samega zavezništva Nato, ki ga dojema izključno kot finančno transakcijo. Kljub jutranjim zagotovilom generalnega sekretarja Marka Rutteja, da bi Evropa priskočila na pomoč ZDA, je Trump ponovno izrazil globok dvom v zavezniško solidarnost.
»Z vsem denarjem, ki ga porabimo, z vso krvjo, znojem in solzami, ne vem, če bi bili tam za nas,« je dejal Trump. Dodal je, da ZDA od Nata dobivajo le »smrt, motnje in ogromne količine denarja, ki ga dajemo ljudem, ki ne cenijo tega, kar počnemo.«
Zatrdil je, da ZDA od Nata niso imele »ničesar«, razen stroškov zaščite Evrope pred Rusijo, ter sredi govora s prstom pokazal na Rutteja v občinstvu, kar je delovalo kot javni ukor in poskus ponižanja vodje zavezništva.
Še širše je kritiziral stanje v Evropi, pri čemer se je dotaknil kulturnih in družbenih vprašanj. Čeprav je omenil svoje nemške in škotske korenine ter dejal, da ZDA »zelo skrbijo« za Evropo, je takoj zatem dodal mračno in distopično oceno: »Nekateri kraji v Evropi, odkrito povedano, niso več prepoznavni.«
Trdil je, da mu prijatelji poročajo o tem v zelo negativnem smislu. Za to stanje je okrivil »kulturo, ki so jo ustvarili v zadnjih desetih letih« (verjetno ciljajoč na migracije in multikulturalizem), in zaključil: »Grozno je, kaj si delajo. Uničujejo sami sebe. Mi želimo močne zaveznike, ne resno oslabljenih.«
Ob tem se je obregnil še ob energetsko politiko, ki jo vidi kot glavnega krivca za gospodarsko stagnacijo Evrope. Evropski zeleni prehod je označil za »zeleno prevaro« (green new scam) in se norčeval iz vetrnih elektrarn: »Vetrnice so vsepovsod po Evropi in so zgube (losers). Neumni ljudje jih kupujejo.« S tem je zavrnil temeljne politike EU za boj proti podnebnim spremembam in se postavil na stran fosilnih goriv.
Ukrajina: »Prelivanje krvi« in anekdota o Putinu
Trump je v svojem nastopu neposredno naslovil tudi vojno v Ukrajini, ki jo je opisal z dramatičnimi besedami kot »prelivanje krvi, hujše kot v drugi svetovni vojni«. Ponovil je svojo staro, a nevarno tezo, da se konflikt »ne bi nikoli začel, če ameriške predsedniške volitve leta 2020 ne bi bile prirejene«.
Ob tem je presenetil z nenadno in nejasno grožnjo, da bodo »ljudje kmalu preganjani zaradi tega, kar so storili«, ne da bi specificiral, koga točno ima v mislih, kar zveni kot napoved političnih čistk doma.
Zatrdil je, da se aktivno in osebno ukvarja z reševanjem konflikta: »Ukvarjam se s predsednikom Putinom in on želi skleniti posel.« Hkrati je napovedal, da se bo kasneje danes v Davosu sestal tudi z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim.
Z občinstvom je delil nenavadno anekdoto o domnevnem telefonskem klicu ruskega predsednika. Putin naj bi mu potožil, da v desetih letih ni uspel rešiti nekega drugega konflikta (verjetno misleč na Gorski Karabah ali Sirijo), Trump pa naj bi mu odvrnil: »Naredi mi uslugo. Osredotoči se na reševanje svoje vojne. Ne skrbi glede tega.«
Taktični umik Bruslja in incidenti v zakulisju
Evropski voditelji so očitno slutili, kaj prihaja, in se odločili za strateški umik, da bi se izognili neposrednemu ponižanju. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je opoldne zapustila Strasbourg in odpotovala neposredno v Bruselj, uradno zaradi »najboljše porabe energije«, neuradno pa, da bi se izognila srečanju s Trumpom. Podobno je ravnal nemški kancler Friedrich Merz, čigar srečanje s Trumpom je zaradi zamude »padlo v vodo«.
V zakulisju pa je že prejšnji večer počilo. Agencija Bloomberg poroča, da je predsednica ECB Christine Lagarde protestno zapustila večerjo po verbalnem napadu ameriškega ministra za trgovino Howarda Lutnicka na Evropo, kar kaže, da so odnosi napeti tudi na tehnokratski ravni.
Evropski odgovor na Trumpov nastop je bil hiter in konkreten. Evropski parlament je ustavil ratifikacijo trgovinskega sporazuma z ZDA, s čimer je preprečil odpravo carin in poslal signal, da se Evropa ne bo pustila izsiljevati.
Vodja liberalne skupine Renew Europe Valérie Hayer pa je šla še dlje in predlagala celo razmislek o prodaji ameriškega dolga, kar bi pomenilo finančno vojno z nepredvidljivimi posledicami za globalno gospodarstvo.
Današnji dan v Davosu se je končal brez dvomov in brez iluzij. Trump je karte položil na mizo: Grenlandijo vidi kot platformo za ameriško »Zlato kupolo«, Dansko kot zgodovinsko napako, Evropo pa kot kulturno in gospodarsko razvalino, ki jo je treba disciplinirati.
Diplomatskega »plesa« se zdi konec; začenja se obdobje odkritega merjenja moči, kjer stara zavezništva ne veljajo več in kjer vsaka država skrbi predvsem zase.
E-novice · Novice
