Je bil Renoir v resnici slab slikar? Debata je ponovno odprta
Velika potujoča razstava v središče pozornosti postavlja legendarnega impresionista, ki že dolgo deli mnenja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Če gre soditi po odmevni razstavi Renoir in ljubezen, je ugled slovitega impresionista še vedno odličen. Razstava je bila poleti prvič na ogled v pariškem Musée d’Orsay, prihodnji mesec se odpira v londonski Narodni galeriji, spomladi pa bo odpotovala še v Muzej lepih umetnosti v Bostonu. Toda vse več kritikov si drzne podvomiti o umetnikovem slovesu – in še zdaleč niso prvi. Dvomi o Renoirjevem talentu ga namreč spremljajo že od začetka njegove kariere.
»Ta fant sploh nima talenta«
»Ta fant sploh nima talenta!« je nekoč izjavil Édouard Manet in kogarkoli, ki bi bil pripravljen poslušati, prosil, naj Renoirju dopove, da bi moral opustiti slikanje.
Tudi Mary Cassatt je obsojala njegove »slike žensk z velikanskimi rdečimi telesi in zelo majhnimi glavami, ki so nekaj najbolj groznega, kar si je mogoče predstavljati«.
Veliki kronist abstraktne umetnosti 20. stoletja Clement Greenberg je le stežka našel besede, s katerimi bi opisal Renoirja. »Nekega dne se mi zdi močan, naslednjega skoraj šibek; v enem trenutku sijajen, v drugem zgolj kričeč; enkrat odločen, drugič mehak,« je zapisal.
Profil Renoir je zanič slikar
Danes bojni klic nadaljuje priljubljeni profil na Instagramu z imenom Renoir Sucks at Painting oziroma »Renoir je zanič slikar«. Profil je trajni digitalni ostanek strastne istoimenske kampanje, ki je pred desetletjem postala spletna senzacija. Njen vodja, umetnik Max Geller, je pred več muzeji organiziral proteste proti Renoirju.
Geller je pojasnil, da je želel vprašanju likovne umetnosti nameniti enako težo kot perečemu političnemu problemu. Opisal je svoj odpor do »rok, ki so videti kot lovke«, in »ozadij, podobnih gnijočemu rastlinju« ter sklenil, da se Renoirju »očitno ni ljubilo pretirano truditi«. Po njegovem mnenju muzeji takšne očem neprijetne slike razstavljajo samo zaradi »občutka dolžnosti«.
Renoirjevi zagovorniki vračajo udarec
Toda glasni so tudi Renoirjevi zagovorniki. Fundacija Barnes se umetnikovih nasprotnikov ne boji neposredno soočiti. Gellerja je celo povabila k sodelovanju pri svojem spletnem predavanju V bran Renoirju.
Ustanovitelj muzeja Albert Barnes je bil vsekakor ponosen na svojo zbirko, ki obsega kar 181 Renoirjevih del. Kritiku Leu Steinu je povedal, da impresionist v njem vzbuja oseben odziv zaradi »veselja, s katerim je slikal resnično življenje ljudi iz mesa in krvi, ter sposobnosti, da svoje občutke prenese v mojo zavest«.
Podobno mnenje je izrazila namestnica direktorja fundacije Barnes za raziskovalno dejavnost Martha Lucy, ki je pohvalila Renoirjev dar za upodabljanje vsakdanje intimnosti med ljubimci in prijatelji.
Slike so dostopne
»Njegove slike so dostopne,« je dejala. »Zelo so lepe, motivi pa prijetni.« Neki kritik je to lastnost v osemdesetih letih opisal kot »Pollyanno s čopičem«, Geller in njegovi privrženci pa zanjo uporabljajo oznako »sladkobnost«.
Lucy kljub temu meni, da bi se morali upreti težnji, da Renoirja odpravimo kot neresnega slikarja, ki se ni znal spoprijeti z zapletenostjo sodobnega življenja.
»To je preprosto počel drugače,« je dejala in kot primer navedla sliko Kosilo iz leta 1875, ki jo je fundacija Barnes posodila za razstavo Renoir in ljubezen. Prizor v kavarni se sredi vrveža mestnega življenja osredotoča na »dva človeka, ki se povezujeta«.
Po besedah Lucy slika razkriva tudi veliko tehnično spretnost: »Obožujem način, kako je z barvo ustvaril vinska kozarca. Te hitre poteze s čopičem.«
Niso vsi Renoirji enaki
Omenjena slika je nastala, ko je bil Renoir star okoli 35 let, torej prav sredi obdobja med letoma 1865 in 1885, ki ga predstavlja razstava Renoir in ljubezen. Na razstavi ne bo množice primerov iz umetnikovega poznega obdobja, kakršnih je veliko v fundaciji Barnes.
Prav ta bolj površno naslikana in čutna pozna dela so običajno vzbudila največ jeze. Celo Geller priznava, da niso vsi Renoirji enako dobri. »Evropski muzeji imajo precej boljše primerke kot povprečni ameriški muzeji,« je dejal in namignil, da so »slabe slike v tisočih pošiljali čez Atlantik«, da bi zadovoljili apetite novopečenih ameriških bogatašev.
Problematičen človek?
Vprašanje, ali je bil Renoir zanič slikar, je nekatere spodbudilo tudi k razmišljanju, ali morda ni bil problematičen že kot človek. Zaradi antisemitizma se je izogibal judovskemu slikarju Camillu Pissarroju, kritiki pa v zadnjih desetletjih v njegovem odnosu do žensk opažajo tudi precej mizoginije. »Način, kako slika ženske, lahko marsikoga odbija,« je priznala Lucy.
Karen Leader, izredna profesorica umetnostne zgodovine na floridski univerzi Florida Atlantic, je Renoirjeva zgodnja dela pohvalila kot »kompleksna« in »tehnično dovršena«, vendar jih je primerjala z »neprijetno« izkušnjo ob gledanju poznejših del, »ustvarjenih izključno za užitek moškega pogleda«.
Bi morali Renoirja odstraniti iz umetnostne zgodovine?
Ali so to zadostni razlogi, da bi Renoirja izgnali iz umetnostne zgodovine? »Morda ni vaš najljubši umetnik, vendar je bil pomemben,« je vztrajala Lucy. Opozorila je, da je pozneje navdihnil moderniste, kot sta bila Henri Matisse in Pablo Picasso.
Geller ugovarja: »Muzeji imajo na voljo le omejeno količino prostora na stenah. Obstajajo čudovite slike genialnih umetnikov iz marginaliziranih skupnosti.« Razprava tako odpira precej pomembnejše vprašanje o samem namenu javnih kulturnih ustanov. »Vrednost zbirke Renoirjev kot zbirke ‘mojstrovin’ je patriarhalni konstrukt, ki podpira tržno usmerjeno prevlado ‘velikih umetnikov’, namesto da bi se osredotočal na to, kaj umetnost počne v svetu,« meni Leader.
Muzeji se morajo bolj potruditi
»Muzeji se morajo bolj potruditi in svoje vire uporabljati za izobraževanje, ne zgolj za zabavo.«
Ob tem je navedla prepričanje feministične umetnostne zgodovinarke Linde Nochlin, da bi morala biti umetnostna zgodovina »kritična, ne pa potrjevalna disciplina«.
Prav ta misel se dotika bistva privlačnosti gibanja Renoir Sucks at Painting. Dovoljuje nam, da podvomimo o podedovanih prepričanjih o tem, kdo ali kaj je pomembno, ter nas spodbuja, da se postavimo po robu velikanom umetnostne zgodovine. Že to je dovoljšen razlog, da tudi številni Renoirjevi zagovorniki spodbujajo razpravo, ki jo umetnik še vedno sproža. »Projekt bi že zdavnaj opustil, vendar mi ljudje še vedno pošiljajo fotografije, na katerih Renoirjevim slikam kažejo sredinec,« je dejal Geller.
»Ne gre za sovraštvo do enega slikarja. Poganja nas ljubezen do umetnosti in želja po muzejih, ki bodo odsevali vse njeno bogastvo.«
Razstava Renoir in ljubezen bo v londonski Narodni galeriji na ogled od 3. oktobra 2026 do 31. januarja 2027, nato pa se seli v Muzej lepih umetnosti v Bostonu, kjer bo gostovala od 20. februarja do 13. junija 2027.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
