Picasso ga je imenoval "oče nas vseh", Matisse za boga slikarstva
Paul Cézanne je gora. Čaščenega začetnika moderne umetnosti in »očeta nas vseh«, kot ga je imenoval Pablo Picasso, je tudi Henri Matisse spoštoval kot boga slikarstva.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ta utopični genij je zapisal, da je »umetnost harmonija, vzporedna naravi«. Eno prav posebno goro, Sainte-Victoire v bližini svojega ljubljenega rojstnega mesta Aix-en-Provence, je ovekovečil na več kot 80 slikah.
Cézanne in mi
Veličastna zapuščina Paula Cézanna in svoboda, ki jo je umetnikom dal za novo razumevanje slikarstva, sta temi razstave »Cezanne et nous« oziroma »Cézanne in mi«, ki so jo pred dnevi odprli v pariškem Grand Palaisu. Združuje 174 del: 69 Cézannovih — sam je sicer svoj priimek raje zapisoval brez naglasnega znamenja — in 105 del kar 78 drugih umetnikov, ki jih je navdihnil. To ni retrospektiva, temveč odisejada po njegovem vplivu od osemdesetih let 19. stoletja do danes.
120 let po smrti
Približno 120 let po njegovi smrti Cézanna vse prelahko dojemamo kot neomajen spomenik: starega francoskega mojstra tihožitij z jabolki, kopalcev v izgubljenem raju in valovitih provansalskih pokrajin s skalami. Cézanne, kakršnega smo podedovali, varno umeščen v muzeje in zasebne zbirke, lahko zasenči dejstvo, kako nenavaden in celo šokanten se je nekoč zdel.
»Danes si težko predstavljamo, da bi se komu lahko zdel čuden,« je za francoske medije na tiskovni konferenci povedala Claire Bernardi, direktorica muzeja Orangerie in ena od štirih kustosov razstave. »Za nas je nekakšen umetnik, ki pripada kulturni dediščini. Toda ko se je njegovo slikarstvo prvič pojavilo in še zelo dolgo zatem, je bilo njegovo delo tako novo, tako radikalno, tako revolucionarno, da so ljudje v njem videli predvsem nenavadnost.«
Demenca in skrajnost
Na prvi impresionistični razstavi leta 1874 so nekateri kritiki njegova platna razumeli kot znamenja »demence« in trdili, da umetniško gibanje potiska »v skrajnost«. Celo med impresionisti je »veljal skoraj za najslabšega«, gledalcu v sedemdesetih letih 19. stoletja pa se je njegovo slikarstvo zdelo »povsem ploskovito«, je povedal Jean-Rémi Touzet, kustos v muzeju Orsay.
Touzet Cézanna ob Paula Gauguina, Vincenta van Gogha in Georgesa Seurata postavlja kot enega od štirih stebrov moderne umetnosti. »Ni atmosferske globine niti igre svetlobe in sence,« je dejal. »Prisotna je nekakšna gostota, včasih pa tudi nekaj nedokončanega, kar vznemirja. Beseda nenavadnost se pogosto ponavlja. Ne veste, kako bi ga razumeli. Poznejši rodovi pa ga slavijo.«
Umetnik za umetnike
Uvodna dvorana razstave z naslovom »Umetnik za umetnike«, predstavlja Cézannovo delo Kopalci iz leta 1885, izposojenim iz newyorškega Muzeja moderne umetnosti. Na njem ni nič tradicionalnega, pravijo poznavalci. Ta dvorana obiskovalcu zada prvi električni sunek razstave. Kopalec z nesorazmerno postavo in pogledom, usmerjenim v tla, visi na steni, postavljeni skoraj pravokotno na steno z monumentalnim in skrivnostnim Kopalcem Petra Doiga iz leta 2023, ki prihaja iz zbirke Larryja Gagosiana.
V tej sodobni upodobitvi kopalec nosi rdeče kopalke in stoji kot kip, s prepletenimi rokami. Zdi se, da z dvignjeno glavo zre v daljavo, drugače od Cézannovega kopalca, ki gleda v tla. Ali Doigov lik pogleduje nazaj proti mojstru, medtem ko sam Cézanne opazuje z bližnjega avtoportreta? Wolfgang Tillmans pa se je Cézannu poklonil s fotografijo razglednice njegovega znamenitega Kopalca, položene na kos pohištva zlate barve v domačem interierju.
Kaj je še na ogled?
Drugod so na ogled dela Gauguina, Matissa, Picassa in Pieta Mondriana, delo Davida Hockneyja iz študijskih let — njegov Portret Johna Sharpa iz leta 1953 iz neimenovane zasebne zbirke na Beverly Hillsu —, delo Ellswortha Kellyja iz leta 2002, ki se navezuje na Cézannov Marsejski zaliv, pogled iz L’Estaqua iz leta 1885, in delo Joan Mitchell iz leta 1957 iz Centra Pompidou. Razstavna pot se vije skozi dvorane s krožnimi stenami, po stopnicah in na nove ravni. Posamezni sklopi so posvečeni portretom in »resnici v slikarstvu«, poklonom Cézannu, jabolkom in tihožitjem, »valju, krogli in stožcu«, postmodernemu Cézannu ter celo Cézannu in geologiji.
Cézannovi dediči
»Ta razstava ni monografska,« je povedal Touzet. »Gre za to, da Cézanna opazujemo skozi oči tistih, ki so gledali njega. Odločili smo se prikazati raznolikost. Vsak umetnik se pri Cézannu nauči nekaj drugega, včasih so ti nauki celo protislovni.«
Kustosi te umetnike imenujejo Cézannovi dediči, vendar vsi ti potomci niso podedovali istega očeta. Touzet je pojasnil, da je Gauguin v Cézannovi nenavadnosti našel izhodišče, da ga je približal simbolizmu in oddaljil od njegove osredotočenosti na svetlobo in bistvo stvari. Bridget Riley ga je usmerila proti optični umetnosti. Doiga očarata nedokončana linija in skrivnostnost Cézannovega pogleda na svet; uživa v tem, kar je sam opisal kot »nerodnost na zanimiv način«.
Vplival tudi na Modiglianija
Cézannov vpliv lahko opazimo na sliki Amedea Modiglianija Mladi vajenec iz leta 1919, ki visi nasproti Cézannovega Dečka v rdečem telovniku iz let 1888–1890. Modigliani naj bi to sliko tako občudoval, da je njeno reprodukcijo nosil v žepu. Clyfford Still je o Cézannu napisal magistrsko nalogo, njegovo olje na platnu iz leta 1965 pa je na razstavo prispelo iz madridskega Narodnega muzeja Thyssen-Bornemisza.
»Mislim, da noben drug umetnik ni zapustil tako velike dediščine,« je dejal kustos v muzeju Orsay. »Vso moderno in sodobno umetnost bi lahko opazovali skozi Cézanna. Ne morete pomisliti na umetnika, ki slika tihožitje, ne da bi pomislili tudi na Cézanna, pa naj mu sledi ali mu nasprotuje.«
Picassova navzočnost
Pablo Picasso je imel Cézanna za svojega prvega velikega mojstra. Čeprav ga nikoli ni osebno srečal, je Picasso ključna osebnost v njegovem umetniškem nasledstvu: Cézannove nauke o zgradbi, prostoru in obliki je vključil v svoj razvoj kubizma. Imel je šest njegovih slik, ena od njih, Château Noir iz leta 1905, pa je na razstavi na ogled kot posojilo Picassovega muzeja.
Ambroise Vollard – Cézannov prvi veliki trgovec z umetninami
Eden od Picassovih galeristov, Ambroise Vollard, je bil Cézannov prvi veliki trgovec z umetninami. Njegovo ustvarjanje je podpiral veliko prej kot muzeji. Vollard je zbral več kot sto umetnikovih del in leta 1895 pripravil njegovo prvo samostojno razstavo. Pred Cézannovo smrtjo leta 1906 je sledilo še pet razstav, posvečenih njegovemu delu, ki so pomagale vzpostaviti mednarodno mrežo zbirateljev. Vollard ima zato na razstavi »Cézanne in mi« upravičeno svoj sklop in portret.
Svojo slavo doživel zunaj velikih ustanov
Čeprav Cézanna danes obravnavajo kot nacionalni spomenik, je svojo kariero preživel zunaj ustanov, ki ga zdaj slavijo. Ni opravil sprejemnega izpita za École des Beaux-Arts, njegova dela pa so na uradnem Salonu večkrat zavrnili. Francoski muzeji so njegova dela začeli pridobivati počasi, čeprav so tuji zbiratelji že prepoznali njegov pomen.
Leta 1886, ko se je približeval petdesetemu letu, se je Cézanne umaknil na podeželje v okolici Aixa. Nato se je njegova javna podoba korenito spremenila. Bil je »pozitivni rušitelj« tradicije in hkrati »graditelj« francoske tradicije, je povedal Touzet; človek, ki je govoril, da želi »znova ustvariti Poussina, po naravi«. Kot se je izrazil kustos, je postal »simbol francoskega umetnika v tradiciji Louvra, kar je osupljivo, če pomislimo, kako težko je bilo njegova dela spraviti v Louvre«.
Razstava »Cézanne in mi« je v pariškem Grand Palaisu na ogled do 17. januarja 2027.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
