Jure Klobčar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kako v času družbenih omrežij in neskončne izbire sploh pritegniti občinstvo? Zakaj kulturne ustanove ne bi smele tekmovati z algoritmi? In kakšno odgovornost imajo danes javne institucije pri ustvarjanju prostora za dialog, skupnost in kritično razmišljanje?

O tem smo se pogovarjali z direktorjem Kina Šiška Tiborjem Miheličem Syedom, ki verjame, da prihodnost kulture ni v prilagajanju trendom, temveč v ustvarjanju pristnih izkušenj, ki jih digitalni svet ne more nadomestiti.

Kako se je po vašem mnenju v zadnjih letih spremenilo občinstvo?

Morda bo zvenelo presenetljivo, vendar mislim, da se občinstvo ni bistveno spremenilo. Ljudje si še vedno želijo, da jih nekaj gane, preseneti ali premakne iz vsakdana. Kar se je radikalno spremenilo, pa je okolje, v katerem živimo.

Danes ima vsak v žepu napravo, ki se neprestano bori za našo pozornost. Digitalne platforme tekmujejo za vsako minuto našega časa, ker je ta pozornost postala tržno blago, v svoji najbolj obsceni podobi. V takšnih okoliščinah je pravzaprav mali čudež, da ljudje še vedno prihajajo na koncerte, predstave in razstave. Prav zato postaja kultura še pomembnejša. Ponuja nekaj, česar digitalni svet ne more – avtentično skupno izkušnjo.

Se je spremenil tudi način, kako ljudje izbirajo dogodke?

Mislim, da ja. Zaradi skoraj neomejene izbire ljudje danes manj tvegajo. Pogosteje izberejo nekaj, kar že poznajo, namesto da bi se prepustili nečemu neznanemu.

Včasih smo šli na koncert izvajalca, o katerem smo vedeli zelo malo. Prav to raziskovanje je bilo del izkušnje. Danes lahko še pred koncertom poslušaš vse albume, pogledaš posnetke nastopov in prebereš nešteto odzivov. Paradoksalno je ravno ta popolna dostopnost informacij zmanjšala pripravljenost za odkrivanje novega.

Ali je zato danes težje pripeljati ljudi na koncert ali kulturni dogodek?

Občinstvo se gradi dolgoročno. Ko vzpostaviš zaupanje in ljudje vedo, da pri tebi dobijo kakovosten program, se začne oblikovati odnos. Ob tem pa se nikoli ne pogovarjamo zgolj o koncertu. Govorimo o dogodku in doživetju. Kulturna prizorišča so danes ena redkih okolij, kjer lahko ljudje skupaj doživijo nekaj resničnega, nečesa, kar ni posredovano skozi algoritme ali interese digitalnih platform. To je vrednost, ki postaja vse pomembnejša.

Jure Klobčar

Kateri je danes največji izziv pri oblikovanju programa?

Največji izziv je ustvariti program, ki je hkrati prepoznaven in odprt. Želimo, da obiskovalci vedo, da bodo pri nas videli nekaj, česar drugje v regiji ne morejo.

Hkrati pa moramo paziti, da ne začnemo programirati predvsem svojega lastnega okusa. To se kulturnim institucijam hitro zgodi. Ustvariš skupino zvestih obiskovalcev, ki razmišljajo podobno kot ti, čez nekaj let pa ugotoviš, da smo postali ujetniki lastnega okusa.

Mene veliko bolj zanima prostor, kjer se srečujejo različni svetovi. Nekdo pride zaradi jazza, drugi zaradi metala, tretji zaradi kakovostnega popa. Idealno je, če se vsi znajdejo na istem dogodku. Že to, da sobivajo v istem prostoru in si izmenjajo poglede, je kulturna vrednost sama po sebi.

Je torej cilj kulturne ustanove ponuditi nekaj za vsakogar?

Ne, cilj nikakor ni zadovoljiti vseh okusov. Če bi bil to naš namen, bi lahko odprli podjetje za tržne raziskave. Občinstvo ni homogena skupina. Vsak pride z drugačnimi pričakovanji. Naša naloga je, da z različnimi občinstvi vzpostavimo pošten odnos. Včasih jim ponudimo nekaj, kar pričakujejo, včasih jih presenetimo, včasih jih celo razjezimo. Tudi to je pomembno. Najslabša kulturna institucija je tista, ob kateri nihče ne čuti ničesar.

Ali se vam zdi, da so kulturne ustanove danes prisiljene tekmovati za pozornost ljudi? Ponudbe je ogromno, hkrati pa se za naš čas borijo tudi digitalne platforme.

Na operativni ravni se seveda usklajujemo z drugimi organizatorji. Vemo, kdaj potekajo večji dogodki, in se želimo izogibati programiranju koncertov tako, da bi si med seboj jemali občinstvo. Drugih kulturnih ustanov ne razumemo kot konkurenco, ampak kot del istega kulturnega ekosistema.

Ko pa govorimo o tekmovanju za pozornost, se mi zdi, da je težava že v sami besedi »tekmovanje«. Mi ne želimo tekmovati z digitalnimi platformami, ker je takšna bitka že vnaprej izgubljena. Naša naloga je nekaj drugega. Želimo ustvarjati prostor, kjer ljudje za nekaj ur odložijo telefone, stojijo drug ob drugem in skupaj doživijo nekaj resničnega. V svetu hiperindividualizma je to skoraj tiha revolucija. Zato danes koncert ni več zgolj kulturni dogodek, ampak postaja tudi družbeni dogodek.

Jure Klobčar

Kako težko je iskati ravnovesje med umetniško vizijo ustanove in željami občinstva?

To ravnovesje je nekaj, kar iščeš ves čas. Nikoli ga dokončno ne najdeš.

Občasno na družbenih omrežjih vprašamo ljudi, katere izvajalce bi si želeli videti pri nas. Odgovori so zanimivi, vendar večinoma kažejo, da si ljudje želijo tistega, kar že poznajo. Redko kdo predlaga nekaj povsem novega ali nepričakovanega. Če poslušaš samo občinstvo, lahko hitro postaneš servis njihovih pričakovanj. Če poslušaš samo svojo umetniško vizijo, pa tvegaš, da ustvariš načelno, vendar prazno institucijo. Naloga javne kulturne ustanove je, da tvega odgovorno. Da občinstvo gradi, ne da bi mu ves čas laskala. Da ima jasno vizijo, hkrati pa dovolj ponižnosti, da zna priznati tudi lastne zmote.

Večkrat ste poudarili, da je pomembno dvomiti vase. Je to pomembno tudi pri vodenju kulturne ustanove?

Mislim, da so najbolj nevarni vodje tisti, ki so vedno prepričani, da imajo prav. Veliko bolj zaupam kolektivom, kjer obstajajo konstruktivna nesoglasja. Dobra ekipa ni tista, ki se z direktorjem vedno strinja, ampak tista, ki ga zna argumentirano prepričati, da spremeni svoje mnenje.

Takšni pogovori pri nas potekajo vsak dan. Gre za majhna trenja, vendar ravno ta preprečujejo, da bi se začel vrteti v lastnem mehurčku. To je po mojem mnenju zdravo za vsako institucijo.

Kako danes razumete poslanstvo Kina Šiška? Kaj je njegov glavni cilj?

Najprej želimo ostati odprta, pluralna in demokratična kulturna institucija. Hkrati pa smo si v zadnjih letih zastavili zelo konkreten cilj: razmišljati o tem, kdo bo naša publika čez deset ali dvajset let. 

Že dolgo opažamo, da procesi socializacije med mladimi niso več takšni, kot so bili nekoč. Ko smo bili mi mladi, smo spontano hodili na koncerte, skupaj odkrivali glasbo in ustvarjali “subkulturne” skupnosti. Danes je tega precej manj. Zato veliko vlagamo v podporo mladim ustvarjalcem, izobraževanje bodočih kulturnih producentov in razvoj občinstva. Če se s tem ne bomo ukvarjali danes, bomo čez dvajset let ugotavljali, da so kulturne institucije ostale brez ljudi.

Ali danes kakovosten program sam po sebi še zadostuje?

Kakovosten program ostaja temelj. O tem ni dvoma. Vendar kakovost ni samo vprašanje izvajalcev. Pomembni so tudi izvedbeni standardi, tehnična podpora in odnos do umetnikov. Če se izvajalec na odru počuti sprejetega in sproščenega, bo to začutilo tudi občinstvo.

Kljub temu pa program ni več edini razlog, zaradi katerega ljudje prihajajo v kulturne ustanove. Vedno bolj postajamo prostori druženja, skupnosti in pripadnosti. Prav to je danes ena naših najpomembnejših nalog.

Jure Klobčar

Pogosto gostite svetovno uveljavljene izvajalce, ki sicer nastopajo na največjih festivalih. Kakšna prednost je pri tem, da lahko nastopijo v manjšem prostoru?

Mislim, da je to ena naših največjih prednosti. Dober primer je nedavni koncert Mac DeMarca ali pa Kneecap. Pri tovrstnih ustvarjalcih se vidi, da so res zaljubljeni v glasbo. Niso prišli zato, da bi koncert preprosto oddelali, ampak zato, ker uživajo v igranju. In ker je to njihovo poslanstvo. 

Veliko izvajalcev danes večino turnej opravi na velikih festivalih, kjer so honorarji višji. Omenjeni pa sodijio med tiste izvajalce, ki jim je pomembnejše vzdušje kot pa velikost prizorišča in s tem prihodek. Očitno jim je bližje skoraj klubska atmosfera, kjer lahko z občinstvom vzpostavijo neposreden stik.

Ta bližina je nekaj, česar veliki stadioni preprosto ne morejo ponuditi.

Se zgodi tudi, da izvajalci sami izrazijo željo, da bi nastopili v Kinu Šiška?

Tudi to se zgodi, čeprav smo največkrat del večjih evropskih turnej. Proces je precej drugačen, kot si večina predstavlja. Ko agencija napove turnejo izvajalca, organizatorji po Evropi oddajo svoje ponudbe. Agencija nato glede na logistiko, termine in druge, zlasti finančne okoliščine, sestavi celotno turnejo.

Pri tem je ključna kredibilnost prizorišča. Agencije zanimata predvsem dva aspekta: ali je bil koncert uspešen z organizacijskega in finančnega vidika ter kakšna je bila izkušnja izvajalca.

Če so odzivi dobri, si ob naslednji turneji veliko bolj verjeten partner. Vsak uspešno izpeljan koncert je pravzaprav naložba v naslednjega.

Koliko časa vnaprej pa se začnejo dogovori za nastop večjih izvajalcev? 

Pri največjih imenih običajno vsaj leto in pol vnaprej. Najprej določimo termine za tuje izvajalce, saj se ti prilagajajo logistiki celotne evropske turneje. Šele nato začnemo zapolnjevati program s slovenskimi in regionalnimi ustvarjalci, kjer je praviloma več možnosti za prilagajanje datumov.

Čeprav ste do družbenih omrežij osebno precej kritični, so danes pomemben del promocije kulturnih dogodkov. Kako gledate na njihovo vlogo? 

Tukaj moram ločiti svoje osebno mnenje od vloge direktorja. Brez družbenih omrežij danes preprosto ne gre. Če želiš biti kot kulturna institucija konkurenčen, moraš biti prisoten tam, kjer je občinstvo. Zato imamo v Kinu Šiška sodelavko, ki se s tem ukvarja 24/7.

Sam sicer pogosto opozarjam na problematične plati digitalnih platform, vendar to ne pomeni, da jih lahko ignoriramo. Veliko bolj me skrbi nekaj drugega – kako ohraniti tudi tradicionalne medije? Če pogledamo zgolj prodajo vstopnic, imajo družbena omrežja danes bistveno večji neposredni učinek kot klasični mediji. To je dejstvo, ne glede na to, ali nam je všeč ali ne.

Jure Klobčar

Kako vidite prihodnost kulturnih institucij? Kakšna bo njihova vloga v svetu, kjer se ljudje vse bolj umikamo za zaslone?

Mislim, da bodo morale postati še družbeno odgovornejše, kot so bile doslej.

Javne kulturne ustanove ne obstajajo zato, da bi služile lastnikom ali ustvarjale dobiček. Obstajajo zato, da služijo javnosti in javnemu dobremu. To je njihova temeljna naloga.

V času, ko se vezi med ljudmi rahljajo, imajo kulturne ustanove še toliko večjo odgovornost. Ne organiziramo zgolj koncertov ali razstav. Gradimo skupnost, ustvarjamo prostor za srečevanje različnih pogledov in skrbimo za prihodnje generacije ustvarjalcev ter občinstva. To je precej več kot zgolj produkcija dogodkov.

Kaj to pomeni v praksi?

Pomeni, da se moramo zavedati svoje družbene vloge. Kulturne ustanove morajo spodbujati odprt dialog, kritično razmišljanje in demokratizacijo družbe. Pomembno je, da ostanejo odprte za različna mnenja in različne oblike ustvarjalnosti. Če se zapremo v lastni mehurček in začnemo verjeti, da imamo vedno prav, izgubimo razlog svojega obstoja.

Kino Šiška je že od začetka nastajal kot prostor različnih idej, različnih glasbenih žanrov in različnih ljudi. Prav to želimo ohraniti tudi v prihodnje.

Kaj bi si najbolj želeli, da ljudje odnesejo iz obiska Kina Šiška?

Da odnesejo občutek, da so bili del nečesa, česar ne bi mogli doživeti nikjer drugje.

Lahko poslušaš isti album doma ali pa si koncert ogledaš na spletu, vendar to nikoli ne bo enako, kot če si v prostoru skupaj z drugimi ljudmi. Prav ta skupna izkušnja je nekaj, česar digitalni svet ne more nadomestiti. In mislim, da bo ravno zato kultura tudi v prihodnje ostala pomembna.