Hitler ni bil genij, ampak len zločinec, ki je skrajnežem obljubil nasilje
Kaj je nacistom omogočilo volilni preboj? Philipp Ruch v novi knjigi trdi, da številnih volivcev ni pritegnila Hitlerjeva karizma, temveč obljuba nasilnega obračuna s političnimi nasprotniki.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko razmišljamo o vzponu nacizma, se nam pred očmi pogosto pojavijo množični shodi, dovršena propaganda in Adolf Hitler, ki z govori obvladuje množice. Toda nemški umetnik in pisatelj Philipp Ruch opozarja, da takšne podobe iz poznejšega obdobja izkrivljajo naše razumevanje časa, ko so bili nacisti še razmeroma obrobna politična stranka.
Ponovni zdrs
V novi knjigi Der Rückfall, kar bi lahko prevedli kot Ponovni zdrs, se vrača k volitvam septembra 1930. Prav te so po njegovem ključne za razumevanje nacističnega preboja, čeprav se javna pozornost pogosteje ustavlja pri dogodkih iz let 1932 in 1933.
»Bolj ko sem raziskoval, bolj sem ugotavljal, da večina teorij, s katerimi pojasnjujemo vzpon nacistov, ni smiselna. Podatki pripovedujejo povsem drugačno, precej temačnejšo zgodbo,« je povedal v intervjuju za britanski Guardian.
Noč, ko je obrobna stranka postala politična sila
Ruch je soustanovitelj umetniško-aktivističnega kolektiva Center za politično lepoto, ki je med drugim postavil repliko berlinskega spomenika žrtvam holokavsta na zemljišču ob domu politika Alternative za Nemčijo (AfD). Raziskovanja nacističnega vzpona se je lotil pred približno tremi leti, ker ga je zanimalo, kaj nam lahko pove o uspehu današnjih skrajno desnih gibanj.
Izhodišče njegove knjige je izjemen volilni preskok. Leta 1928 je Hitlerjeva Nacionalsocialistična nemška delavska stranka (NSDAP) dobila približno 800.000 glasov in 12 sedežev v parlamentu. Dve leti pozneje jo je podprlo približno 6,4 milijona volivcev, pripadlo pa ji je 107 poslanskih sedežev – skoraj devetkrat toliko kot prej.
Presenečeni Goebbels
Rezultat je presegel celo pričakovanja Josepha Goebbelsa. Nacistični vodja propagande je še nekaj tednov pred volitvami računal, da bi lahko osvojili največ 50 ali 60 sedežev.
NSDAP je čez noč postala druga najmočnejša parlamentarna stranka, za socialdemokrati. Prehitela je uveljavljene stranke desnega političnega prostora, med njimi katoliško stranko Center, Nemško ljudsko stranko (DVP) in Nemško nacionalno ljudsko stranko (DNVP).
Za Rucha je bil to trenutek, ko je skupina rasističnih skrajnežev in nasilnežev dobila politično legitimnost.
Hitlerjeva karizma ne pojasni vsega
Ena najpogostejših razlag nacističnega uspeha je Hitlerjeva domnevno neustavljiva karizma. Sorodna razlaga poudarja kult vodje, ki naj bi odgovarjal nemškemu hrepenenju po avtoritarni oblasti.
Ruch trdi, da za obdobje pred volitvami leta 1930 ni našel dokazov, ki bi ti razlagi prepričljivo podpirali. Opozarja, da so takrat tudi druge stranke gradile prepoznavnost svojih voditeljev. Celo znotraj NSDAP so se pojavljale pritožbe zaradi pretiranega poveličevanja Hitlerja.
Na volitvah 1930 še brez državljanstva in pravice do kandidature
Ta leta 1930 sploh ni mogel kandidirati, saj še ni imel nemškega državljanstva. Bil je človek, obsojen zaradi poskusa državnega udara, ki mu je grozil izgon.
»Odraščal sem s predstavo o Hitlerju kot pošasti, vendar pošasti z določenim političnim talentom,« pravi Ruch. Za čas po letu 1930 takšni predstavi ne odreka vsake podlage, precej drugače pa ocenjuje dve leti pred volilnim prebojem.
Bil je len zločinec, ki je spal do poldneva
Leta 1929 je Hitler imel le 29 govorov, približno polovico običajnega števila, od tega kar 21 na Bavarskem. Goebbels se je naslednje leto pogosto pritoževal zaradi njegovega omahovanja. Ko ga je iskal v Münchnu, se mu ni zdelo vredno niti obiskati strankarskega sedeža. Sarkastično je zapisal, da je vodstvo v Hitlerjevi priljubljeni kavarni Heck ali v kinu.
Ruch svojo oceno povzame brez olepševanja: »Leta 1930 Hitler ni bil politični genij. Bil je len zločinec, ki je spal do poldneva.«
Propaganda še ni bila mogočen stroj
Tudi predstava o nacistični propagandi kot brezhibno delujočem stroju po Ruchovem mnenju preveč izhaja iz poznejših podob režima: nürnberških zborovanj, veličastnih svetlobnih učinkov in skrbno režiranih množičnih spektaklov.
Goebbels je sicer že pred letom 1930 veliko energije vlagal v nacistične časopise, toda Ruch zgodnjo propagando ocenjuje kot amatersko in pogosto celo smešno.
Pri pregledovanju časopisa je denimo naletel na fotografije pripadnikov nacističnih jurišnih enot SA, oblečenih v oglasne stebre. Tudi prodajne številke nacističnega tiska so bile po njegovih navedbah skromne.
Druge stranke so medtem uporabljale neonske napise na uličnih vogalih in najemale letala za oglaševanje iz zraka. Zato Ruch zavrača predstavo, da je nacistom preboj omogočila predvsem premoč pri uporabi medijev.
So jih na oblast ponesli brezposelni?
Ruch nasprotuje tudi preprosti povezavi med gospodarsko stisko in podporo nacistom. Opozarja na raziskave volilnih vzorcev, po katerih je NSDAP na območjih z visoko brezposelnostjo dosegala razmeroma slabe rezultate.
Podobno naj bi veljalo za območja z velikim deležem ljudi, ki so prvič dobili volilno pravico. Takšni podatki po njegovem postavljajo pod vprašaj razširjeno predstavo, da so bili prav brezposelni in mladi novi volivci odločilni za nacistični uspeh.
Svetovna gospodarska kriza lahko, kot dopušča, pomaga pojasniti nadaljnjo rast podpore nacistom, ki so leta 1932 dosegli 37,3 odstotka glasov. Za preboj leta 1930 pa se mu zdi nezadostna razlaga.
Pri tem poudarja časovno zaporedje: veliki zlomi nemških bank so sledili julija 1931, deset mesecev po tem, ko je NSDAP osvojila 107 poslanskih sedežev. Najhujše gospodarsko nazadovanje je torej še prihajalo. Po njegovem moramo paziti, da poznejših razmer ne uporabljamo kot samoumevne razlage za zgodnejši politični uspeh.
Desni zasuk ni rešil tradicionalnih strank
Pomemben del Ruchove razlage se nanaša na ravnanje uveljavljenih strank. Tri velike stranke desnega političnega prostora so v letih 1928 in 1929 na čelo postavile zagovornike trše politike. Če bi volivci iskali predvsem odločno desno usmeritev, bi jo torej lahko našli pri strankah, ki so že imele politični vpliv in možnosti za uresničevanje svojih programov, opozarja.
Ob tem zavrača tudi pogosto ponovljeno trditev, da volivci ob posnemanju skrajne desnice vedno izberejo »izvirnik«. Po njegovi razlagi Hitler leta 1930 pri nekaterih stališčih niti ni bil najbolj skrajen ponudnik. DNVP je denimo vodila še bolj antisemitsko kampanjo, vendar je na volitvah izgubila 7,3 odstotne točke podpore.
Politična verodostojnost
Za Rucha je zato pomembnejše vprašanje politične verodostojnosti. DVP so leta 1930 celo njeni lastni časopisi obtoževali, da je izdala dediščino nekdanjega voditelja Gustava Stresemanna.
V tem vidi vzporednico s premikom nemških krščanskih demokratov od sredinske politike Angele Merkel k bolj desni usmeritvi Friedricha Merza. Njegov sklep je, da lahko konservativne stranke zmagujejo predvsem iz politične sredine.
Zakaj škandali niso ustavili nacistov?
NSDAP je bila že leta 1930 prepredena s korupcijo, notranjimi obračuni in boji za oblast. Pogumni novinarji so razkrivali nepravilnosti in nekateri verjeli, da stranko od razpada loči le še en velik škandal. Toda ta pričakovanja se niso uresničila.
Ruch podobno odpornost opaža pri sodobnih skrajno desnih strankah. Preiskovalno novinarstvo se mu zdi izjemno pomembno, vendar opozarja, da razkritja sama po sebi še ne zagotavljajo trajne izgube politične podpore.
Takšne stranke primerja s strelovodi: škandal je kot blisk energije, ki skoznje steče v tla in izgine. Kot primer navaja avstrijske svobodnjake, ki jih je afera Ibiza začasno močno prizadela, a so si pozneje znova opomogli.
Nasilje kot obljuba, ki je pritegnila volivce
Kaj je torej po Ruchovem mnenju odločilno prispevalo k uspehu nacistov? Njegov odgovor je neprijeten: njihova pripravljenost na nasilje.
Hitler je že od zgodnjih let v stranki govoril o usmrtitvah političnih nasprotnikov. Prav pri tem sporočilu so nacisti po Ruchovi oceni ostajali dosledni. V kampanji pred volitvami leta 1930 niso bili prepoznavni predvsem po socialnih načrtih ali obljubah o avtocestah, temveč po grožnjah z nasilnim obračunom.
Sla nemških volivcev po nasilju
»Z današnjega zornega kota si je to težko priznati, toda sla zgodovinskega fašizma po nasilju številnih nemških volivcev ni odbijala, ampak jih je izjemno privlačila,« pravi.
Svojo tezo povezuje tudi z današnjo AfD, pri kateri opaža fantazije o nasilnem maščevanju. Po njegovem bi se morala demokratična družba vprašati, kdaj takšna politična sporočila postanejo predmet kazenskega prava.
V intervjuju za The Guradian gre še dlje: AfD očita težnje po etničnem čiščenju Nemčije in opozarja, da niti visoka gospodarska razvitost države sama po sebi ne preprečuje nasilja, kakršno je zaznamovalo Bosno in Hercegovino.
To je Ruchovo ostro opozorilo ob njegovi razlagi zgodovinskega preboja nacistov: pri podpori skrajnim gibanjem ne gre nujno le za spregledane grožnje. Del volivcev lahko prav v teh grožnjah prepozna razlog, da jih podpre.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
