Ameriško podjetje obvladuje evropske sisteme, davkov pa skoraj ne plačuje
Evropske države Palantirju zaupajo zdravstvo, policijo in vojsko, večina dobička iz teh pogodb pa se po analizi prikaže v ZDA.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Večina ljudi za Palantir še nikoli ni slišala. Kljub temu njegova programska oprema že posega v nekatere najobčutljivejše dele evropskih držav.
Bolnišnicam pomaga povezovati podatke o pacientih, prostih posteljah, osebju in zalogah. Policiji omogoča iskanje povezav med osebami, vozili, telefonskimi številkami in preteklimi dogodki. Vojska na njegovih platformah združuje satelitske posnetke, podatke s terena, premike enot in stanje zalog.
Država pri tem ne kupi običajnega programa, ki ga lahko čez nekaj let preprosto zamenja.
Okoli Palantirjeve platforme postopoma zgradi delovne postopke, poveže zbirke podatkov in usposobi zaposlene. Čim dlje sistem uporablja, tem dražji in zahtevnejši postane prehod k drugemu ponudniku.
EUobserver je zato Palantirjevo programsko opremo opisal kot del živčnega sistema države. Podjetje ne dobavi le tehničnega orodja, temveč si zagotovi mesto v središču ustanov, brez katerih zdravstvo, policija ali vojska ne morejo normalno delovati.
Prav zato nova razprava o njegovih davkih ni obrobna računovodska zgodba. Evropski davkoplačevalci Palantirju financirajo velike javne pogodbe.
Podjetje pa večino prihodkov in skoraj ves dobiček iz poslov zunaj Združenih držav prikaže pri ameriški matični družbi.
Država tako podjetju najprej plača storitev, nato pa od dobička, ki je nastal tudi zaradi njenega naročila, pobere le majhen delež davka.
Četrtina poslov prihaja iz tujine, dobiček pa ostaja doma
Center za mednarodno davčno odgovornost podjetij CICTAR je poslovanje Palantirja preučil skupaj z evropskimi sindikati javnega sektorja.
Raziskovalci so primerjali poročila, ki jih podjetje objavlja za vlagatelje, z računovodskimi izkazi njegovih podružnic.
Palantir približno 26 odstotkov prihodkov ustvari pri naročnikih zunaj ZDA. Njegove tuje podružnice pa v svojih izkazih prikažejo le okoli štiri odstotke vseh prihodkov.
Kar 96 odstotkov dobička pred davki podjetje knjiži v Združenih državah, navajata EUobserver in Euractiv.
CICTAR ocenjuje, da je Palantir zaradi takšne razporeditve leta 2024 v Evropi plačal najmanj 12 milijonov evrov manj davka, kot bi ga ob razdelitvi dobička glede na prihodke na posameznih trgih.
Znesek je glede na velikost podjetja razmeroma skromen. Pomembnejši je način poslovanja, ki ga razkriva.
Evropske države lahko podjetju nakažejo stotine milijonov javnega denarja, velik del zaslužka iz teh pogodb pa ostane zunaj njihovega davčnega dosega.
Kako evropski posel postane ameriški prihodek
Postopek najlažje razumemo na primeru zdravstvenega sistema.
Britansko javno zdravstvo naroči podatkovno platformo. Britanski zaposleni pomagajo pridobiti posel, sistem prilagodijo bolnišnicam in skrbijo za njegovo delovanje. Britanske ustanove ga uporabljajo, britanska država pa poravna račun.
Palantirjeva ameriška matična družba ima v lasti programsko opremo in pravice do nje. Zato lahko večji del prihodka zadrži v Združenih državah.
Britanski podružnici plača za prodajo, svetovanje, namestitev in podporo. Lokalna družba nato prikaže le prihodek od teh storitev in razmeroma majhen dobiček.
Takšno razdeljevanje prihodkov med družbami iste skupine uporablja večina multinacionalk. Podjetja morajo oceniti, koliko vrednosti so ustvarili programska oprema, blagovna znamka, vodstvo in lokalni zaposleni.
Na podlagi teh ocen določijo, kateri del prihodka pripada posamezni družbi.
Težava nastane, ko skoraj vsa vrednost pripade matični družbi, čeprav lokalna podružnica pridobi naročnika, zaposluje ljudi in več let sodeluje pri izvajanju pogodbe.
Več prihodka v ZDA pomeni manj dobička v Evropi. Manj evropskega dobička pa pomeni tudi manj evropskega davka.
Britanski davkoplačevalci plačujejo pogodbe, država pa pobere malo davka
Združeno kraljestvo predstavlja Palantirjev največji trg zunaj ZDA in najjasneje pokaže, zakaj je takšen model sporen.
Palantir je vlagateljem sporočil, da je leta 2024 pri britanskih naročnikih ustvaril 247 milijonov funtov prihodkov.
Njegova britanska podružnica je v domačih računovodskih izkazih navedla 159 milijonov funtov, je poročal Guardian.
Britanska družba je ob več kot 25 milijonih funtov dobička plačala približno 2,1 milijona funtov davka od dohodkov pravnih oseb.
Njena dejanska davčna obremenitev je tako dosegla nekaj več kot osem odstotkov.
Britanska zakonska stopnja znaša 25 odstotkov, čeprav končni račun podjetja vedno zmanjšajo olajšave in priznani stroški.
V istem obdobju je Palantir od britanskega javnega sektorja prejemal vse več denarja.
Po podatkih Guardiana skupna vrednost njegovih britanskih javnih pogodb dosega približno 670 milijonov funtov.
Med največjimi naročniki sta britansko javno zdravstvo in obrambno ministrstvo.
Vojska je podjetju oddala tudi triletno pogodbo v vrednosti približno 240 milijonov funtov. Posel je dobil brez odprtega tekmovanja z drugimi ponudniki.
Britanska država torej Palantirju plačuje za sisteme, ki obdelujejo podatke bolnišnic in vojske.
Od dobička, povezanega s temi posli, pa pobere občutno manj davka, kot bi ga, če bi podjetje večji del prihodkov prikazalo v državi naročnici.
Davkoplačevalec lahko izgubi trikrat
Spor ni pomemben le zaradi nekaj milijonov neplačanega oziroma drugje plačanega davka.
Davkoplačevalec lahko pri takšnem poslu izgubi trikrat.
Najprej financira pogodbo. Država podjetju plača za programsko opremo, svetovanje, vzdrževanje in nadgradnje.
Nato izgubi del možnih davčnih prihodkov. Če podjetje večino dobička prikaže v drugi državi, javna blagajna od posla dobi manj, čeprav ga je sama omogočila in financirala.
Tretja težava se pokaže z leti. Ustanova svoje podatke, aplikacije in delovne postopke prilagodi enemu ponudniku.
Zamenjava postane draga, počasna in tvegana. Podjetje tako pridobi močan položaj pri pogajanjih o novih pogodbah, cenah in nadgradnjah.
Začetna ponudba je lahko ugodna, celotni strošek pa se pokaže šele pozneje. Država ne plačuje več le uporabe programa. Plačuje tudi lastno odvisnost od podjetja, ki ga težko nadomesti.
Palantir poudarja, da uporablja odprte standarde in da naročniki ohranijo nadzor nad svojimi podatki. Kritiki odgovarjajo, da odvisnost ne nastane le zaradi lastništva podatkov.
Ustvarjajo jo posebne aplikacije, povezave med zbirkami, usposobljenost zaposlenih in način dela, ki se razvije okoli ene platforme.
Podjetje ravna zakonito, pravila pa dopuščajo sporen rezultat
Palantir očitke zavrača. Guardianu je sporočil, da v vseh državah spoštuje davčno zakonodajo in uporablja običajna pravila za razporejanje prihodkov med matično družbo ter podružnicami.
Podjetje poudarja, da je ameriška družba razvila programsko opremo in ima v lasti pravice do nje. Zato ji po Palantirjevem mnenju upravičeno pripada velik del prihodkov iz tujih poslov.
Kot del svojega davčnega prispevka navaja tudi davke in prispevke, povezane z zaposlenimi. V Združenem kraljestvu naj bi jih v enem letu odvedel za 148 milijonov dolarjev.
Sindikati opozarjajo, da ta primerjava zamegljuje bistvo. Dohodnino plača zaposleni od svojega prejemka.
Davek od dohodkov pravnih oseb pa plača družba od svojega dobička.
Država z obema viroma financira javne storitve, vendar eden ne more nadomestiti drugega.
Raziskovalci Palantirju ne očitajo, da skriva neplačane davčne račune ali krši odločbe davčnih organov.
Opozarjajo na sistem, ki mu omogoča, da evropske pogodbe izvede z evropskimi ustanovami, glavnino dobička pa prikaže v ZDA.
Prav zato je zgodba pomembna. Zakonito poslovanje še ne pomeni nujno, da država od pogodbe dobi pošten delež.
Javna naročila takšnega ravnanja skoraj ne upoštevajo
Evropska pravila javnega naročanja dobro poznajo podjetja, ki davkov ne plačajo.
Naročnik lahko iz postopka izloči ponudnika, če mu pristojni organ dokončno ugotovi neporavnane davčne obveznosti.
Veliko težje ukrepa proti družbi, ki vse odmerjene davke pravočasno poravna, vendar poskrbi, da v državi naročnici skoraj ne prikaže obdavčljivega dobička.
Takšno podjetje lahko izpolni vse pogoje javnega razpisa. Naročnik preveri, ali ima poravnane obveznosti, ne vpraša pa nujno, kje je prikazalo zaslužek iz prejšnjih javnih pogodb.
Evropska federacija sindikatov javnih služb zato zahteva nova pravila.
Podjetja, ki želijo prejemati javni denar, bi morala razkriti prihodke, dobiček, davke in nakazila povezanim družbam v vsaki državi posebej.
Država bi tako poleg cene in tehnične kakovosti videla tudi širši učinek pogodbe. Lažje bi presodila, koliko denarja se bo vrnilo v javne finance in ali ponudnik dobiček sistematično seli drugam.
Zakaj to zadeva tudi Slovenijo
Slovenija nima tako velikega Palantirjevega posla kot Združeno kraljestvo, vendar uporablja ista evropska pravila javnega naročanja.
Slovenska ministrstva, bolnišnice, policija, vojska, občine in javna podjetja vsako leto kupujejo informacijske sisteme, ki jih nato uporabljajo več let. Pri takšnih naročilih cena ne pove vsega.
Država mora vedeti, kdo bo povezoval njene podatke, kdo bo izvajal nadgradnje in koliko jo bo nekoč stala zamenjava ponudnika.
Vedeti bi morala tudi, ali bo podjetje od dobička, ustvarjenega z javnim denarjem, plačalo primeren davek v državi naročnici.
Če ponudnik dobi posel zaradi nizke cene, nato pa dobiček prenese drugam in državo naveže na svojo tehnologijo, začetni prihranek hitro izgubi pomen.
Manj pobranega davka pomeni manj denarja za zdravstvo, šolstvo, varnost in druge javne storitve.
Država mora razliko nadomestiti z davki prebivalcev in domačih podjetij, z zadolževanjem ali z nižjimi izdatki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
