Kaj se dogaja v Atlantiku? Hladna lisa sega kilometer globoko
Nova raziskava kaže, da območja južno od Grenlandije ne hladi ozračje, temveč vanj doteka vse manj toplote. Znanstveniki menijo, da je to lahko znamenje slabljenja pomembnega sistema atlantskih tokov.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Medtem ko se skoraj vsi svetovni oceani zaradi podnebnih sprememb segrevajo, se velik del severnega Atlantika vede povsem drugače. Območje južno od Grenlandije in Islandije se od konca 19. stoletja ni segrevalo skupaj s preostalim planetom, njegovo središče pa se je celo ohladilo za približno eno stopinjo Celzija.
Nenavadni pojav je dobil več imen: hladna lisa, hladni madež oziroma severnoatlantska »luknja v segrevanju«. Že dolgo velja za eno največjih ugank sodobne klimatologije. Zdaj raziskava, objavljena v reviji Geophysical Research Letters, ponuja nove dokaze, da razlog ni predvsem v hladnem zraku nad oceanom, temveč v spremembah oceanskih tokov.
Dve možni razlagi
Znanstveniki so doslej razpravljali predvsem o dveh razlagah. Po prvi bi ocean na tem območju zaradi sprememb vetrov, oblačnosti in izmenjave toplote z ozračjem izgubljal več energije. Druga možnost je, da vanj oceanski tokovi prinašajo manj tople vode z juga.
Da bi ugotovili, katera razlaga je verjetnejša, so Stefan Rahmstorf s Potsdamskega inštituta za raziskovanje posledic podnebnih sprememb ter sodelavci analizirali več zbirk podatkov, pridobljenih z meritvami. Uporabili so podatke Nase o globalnih temperaturah, satelitske meritve programa Copernicus, podnebno reanalizo ERA5 in podatkovno zbirko o temperaturi ter vsebnosti toplote v oceanih IAPv4. Razpoložljivi zapisi segajo do leta 1870, zanesljivejši podatki o globini oceana pa večinoma do leta 1955.
Če bi bilo za ohlajanje krivo predvsem ozračje, bi morale meritve pokazati, da morje skozi svojo površino oddaja vse več toplote. Raziskovalci so ugotovili ravno nasprotno: izguba toplote skozi morsko gladino se je zmanjšala, zlasti po letu 1993.
To pomeni, da ozračje oceana ne hladi dovolj močno, da bi lahko pojasnilo nastanek hladne lise. Verjetnejša razlaga je, da na območje z oceanskimi tokovi prihaja manj toplote kot nekoč.
Ohlajanje sega približno kilometer globoko
Posebno pomembna je ugotovitev, da hladna lisa ni zgolj pojav na morski gladini. Od leta 1955 do 2024 je celoten vodni stolpec na tem območju izgubljal toploto, čeprav je svetovni ocean kot celota toploto hitro kopičil.
Najizrazitejše spremembe so raziskovalci zaznali v zgornjih približno tisoč metrih oceana. Prav skozi ta del severnega Atlantika proti severu teče toplejša voda, povezana z atlantskim meridionalnim povratnim kroženjem oziroma AMOC. Pod približno 2500 metri je bilo sprememb razmeroma malo.
Analiza je pokazala tudi, da se večdesetletna nihanja vsebnosti toplote veliko bolje ujemajo s spremembami vodoravnega prenosa toplote po oceanu kakor z izmenjavo toplote med morjem in ozračjem. Avtorji zato sklepajo, da hladno liso povzroča predvsem spremenjen oziroma oslabljen dotok oceanske toplote.
Kaj je AMOC?
AMOC je obsežen sistem atlantskih tokov, ki toplo in slano vodo iz tropskih predelov prenaša proti severu. Tam se voda ohladi, postane gostejša in se potopi, nato pa v globinah teče nazaj proti jugu. Sistem tako prerazporeja ogromne količine toplote ter pomembno vpliva na podnebje Evrope, Severne Amerike in drugih delov sveta.
Zalivski tok je del širšega sistema atlantskih tokov, vendar ga ne gre enačiti s celotnim AMOC-em. Tudi morebitni zlom AMOC-a ne pomeni, da bi Zalivski tok preprosto izginil. Bi pa se občutno zmanjšal prenos toplote proti severu, kar bi močno spremenilo temperature, padavine in vremenske vzorce.
Raziskovalci so ob ameriški vzhodni obali zaznali še en značilen pojav: pas izrazitega segrevanja severno od rta Hatteras. Ta je lahko povezan s premikom Zalivskega toka proti severu in prav tako velja za možen »prstni odtis« slabljenja AMOC-a. Meritve sistema Argo kažejo, da se je Zalivski tok od začetka tega stoletja dejansko pomaknil proti severu.
Hladna lisa ni dokaz skorajšnjega zloma
Nova raziskava podpira razlago, da je hladna lisa povezana s slabljenjem AMOC-a, vendar sama po sebi ne dokazuje, da je popoln zlom sistema neizbežen. Avtorji opozarjajo, da so večdesetletna naravna nihanja velika, podatki iz globin oceana pa za obdobje pred letom 1955 pomanjkljivi. Zaradi tega v krajšem obdobju ni mogoče izračunati povsem zanesljivega statističnega trenda.
Prav tako ne izključujejo, da k ohlajanju deloma prispevajo spremembe vetrov in severnoatlantskega nihanja. Njihov glavni sklep je ožji, vendar pomemben: spremembe na površini ne morejo pojasniti večine opaženega izgubljanja toplote. Glavno vlogo ima zmanjšan dotok toplote po oceanu.
Kljub negotovostim hladna lisa ni edini razlog za zaskrbljenost. Avtorji navajajo paleoklimatske raziskave, po katerih bi bil lahko AMOC najšibkejši v zadnjem tisočletju. Slanost na območju hladne lise je dosegla najnižjo raven v približno 120 letih meritev, druge raziskave pa nakazujejo tudi oslabitev Zalivskega toka v zadnjih štirih desetletjih.
Kaj bi oslabitev pomenila za Evropo?
Nadaljnje slabljenje AMOC-a bi lahko za Evropo pomenilo velike spremembe v temperaturah in padavinah. Posledice ne bi bile preprosto enakomerno ohlajanje, ampak večja vremenska nestanovitnost, ostrejši temperaturni ekstremi ter spremembe padavinskih pasov in nevihtnih poti. Posebej ranljivo bi bilo kmetijstvo, zlasti če bi se v južni Evropi okrepile sušne razmere.
Spremembe bi segle tudi dlje. Oslabljen AMOC bi lahko vplival na tropska deževna območja, afriške in azijske monsune ter pospešil regionalno dvigovanje morske gladine ob vzhodni obali Severne Amerike.
Znanstveniki vedo, da ima AMOC prelomno točko, po prestopu katere bi se lahko sistem hitro in težko popravljivo preoblikoval. Ne vedo pa še dovolj natančno, kako blizu smo tej meji. Nekatere podnebne simulacije kažejo, da bi jo lahko del modelov ob nadaljnjem segrevanju dosegel že okoli sredine stoletja, vendar so ocene še vedno zelo negotove. Avtorji raziskave zato ne napovedujejo skorajšnjega zloma, poudarjajo pa, da bi morale oblasti tveganje obravnavati resno.
Hladna lisa torej ne pomeni, da se je globalno segrevanje ustavilo. Nasprotno: lahko je ena od posledic segrevanja planeta, taljenja ledu in spreminjanja kroženja oceanov. Prav v tem je njen paradoks – hladnejši del Atlantika je morda eno najbolj vidnih opozoril, da se celoten podnebni sistem segreva in spreminja.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
