Hrvati objavili lestvico najboljših šol. Zakaj v Sloveniji ni take lestvice
Na Hrvaškem je znana lestvica najboljših gimnazij: na vrhu kraljujejo Zagreb, Split in presenetljivo Koprivnica. In pri nas? V Sloveniji je takšno rangiranje prepovedano.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Februar je mesec, ko v tisočih domovih na obeh straneh Sotle vlada izredno stanje. Devetošolci in njihovi starši mrzlično preračunavajo točke, obiskujejo informativne dneve in sprejemajo eno prvih velikih življenjskih odločitev: katero srednjo šolo izbrati?
A medtem ko na Hrvaškem te dni mediji objavljajo natančne lestvice šol, ki so "tovarne znanja", slovenski starši tavajo v megli neuradnih informacij. Zakaj pri sosedih uspeh merijo na decimalko natančno, pri nas pa je rangiranje šol skorajda tabu tema?
Hrvaška lestvica "najboljših srednjih šol"
Hrvaški časnik Jutarnji list je objavil svojo tradicionalno, že peto veliko analizo rezultatov državne mature. Gre za projekt, ki temelji na javno dostopnih podatkih ministrstva za znanost in izobraževanje ter baze Školski e-Rudnik.
Analizirali so rezultate 10.303 gimnazijcev iz 153 državnih šol. Edino merilo je povprečna ocena, ki so jo dijaki dosegli pri treh obveznih predmetih mature – hrvaščini, matematiki in angleščini.
Letošnja hrvaška lestvica je prinesla potrditev starih resnic in eno veliko presenečenje. Na vrhu seznama šol kraljuje zagrebška XV. gimnazija, znana kot MIOC.
Ta šola, ki izvaja izključno naravoslovno-matematični program, upravičuje svoj elitni status.
Njenih 225 dijakov je na maturi doseglo impresivno povprečno oceno 4,23. Sledita ji splitska III. gimnazija in zagrebška V. gimnazija.
A prava senzacija se skriva v podrobnostih. Ko je Jutarnji list analiziral posamezne programe (razrede) znotraj šol, je po štirih letih dominacije zagrebškega MIOC-a na prvo mesto skočila šola iz Koprivnice.
Naravoslovno-matematični razred Gimnazije »Fran Galović« je pometel s konkurenco. Le njihovih 21 dijakov v celotni državi je pri vseh treh ključnih predmetih doseglo povprečje višje od 4.
Ravnatelj koprivniške gimnazije Vjekoslav Robotić uspeha ne pripisuje čudežu, temveč sistemu. »Prihajamo iz večkrat manjšega demografskega bazena kot šole v velikih mestih in se borimo za vsakega učenca,« je povedal za Jutarnji list. Poudaril je tudi pomen enoizmenskega pouka in visoko motiviranega kadra.
Podatki razbijajo tudi mit, da je kakovostno znanje doma le v Zagrebu. Med najboljšimi programi na Hrvaškem najdemo gimnazije iz Krapine, Pule, Čakovca, Šibenika in Požege.
Analiza je pokazala tudi šibke točke sistema: matematika ostaja trn v peti hrvaških maturantov (povprečna ocena na višji ravni je le 2,90), medtem ko pri angleščini blestijo s povprečjem 3,97.
Kako je s tem v Sloveniji?
Če bi želeli podobno lestvico sestaviti v Sloveniji, bi trčili ob zakonodajni zid. 56. člen zakona o maturi je jasen: podatkov o uspešnosti dijakov na maturi ni dovoljeno uporabljati za razvrščanje šol.
Uradno stališče ministrstva za vzgojo in izobraževanje ter Dijaške organizacije Slovenije (DOS) je, da lestvice ne odražajo realne kakovosti šole. »Gimnazije po Sloveniji so primerljive ena z drugo,« trdijo v DOS.
Njihov argument je, da uspeh na maturi ni odvisen le od dela učiteljev, temveč tudi od socialnega ozadja dijakov, njihovega predznanja in podpore staršev.
Rangiranje bi, po njihovem mnenju, vodilo v elitizem in stigmatizacijo šol v manjših ali socialno šibkejših okoljih.
Zadnji resen poskus, da bi slovenskim staršem ponudili oprijemljive podatke, sega v leto 2014.
Takrat je visokošolska ustanova Alma Mater Europaea pridobila podatke in sestavila neuradno lestvico.
Rezultati niso presenetili nikogar: na vrhu so bile Gimnazija Bežigrad, Škofijska klasična gimnazija in Gimnazija Vič. Od takrat naprej je v slovenskem javnem prostoru tema zamrla.
Kaj ostane staršem?
Posledica slovenske »uravnilovke« pa ni večja enakost, temveč večja zmeda. Ker uradnih podatkov ni, starši in devetošolci informacije iščejo na spletnih forumih, družbenih omrežjih in prek govoric na ulici.
Tako se oblikujejo »ljudske lestvice«, ki so pogosto subjektivne in nepreverjene. Za določene gimnazije se širi glas, da so »elitne« in »težke«, za druge, da so »lahke«.
Brez podatkov, kakršne imajo na Hrvaškem, se miti o kakovosti šol prenašajo iz generacije v generacijo, ne da bi kdo preveril, ali dijaki »manj ugledne« gimnazije v resnici na maturi morda dosegajo boljše rezultate od tistih na »elitnih«.
Kako se hrvaške šole primerjajo s slovenskimi
Medtem ko se Hrvati ukvarjajo z internim rangiranjem in iskanjem najboljše šole, imajo na nacionalni ravni resne težave prav pri temeljih.
Hrvaški dijaki so namreč največji zaostanek zabeležili pri matematiki, kjer so pod povprečjem OECD, medtem ko so pri bralni in naravoslovni pismenosti bližje povprečju.
Slovenija kaže drugačno sliko. Slovenski 15-letniki so se pri matematiki in naravoslovju odrezali nadpovprečno dobro in so v samem evropskem vrhu. To nakazuje, da slovenski sistem, ki se otepa elitizma, uspešno zagotavlja visoko raven tehničnega znanja na večini šol.
A tudi pri nas ni vse rožnato: PISA je razkrila našo šibko točko v bralni pismenosti, kjer smo padli pod povprečje OECD.
Dva pristopa, ista želja
Primerjava med državama odpira zanimivo dilemo. Hrvaški model spodbuja tekmovalnost in transparentnost – šole se trudijo biti na vrhu, starši pa točno vedo, kaj dobijo.
Po drugi strani slovenski model ščiti šole pred pritiski trga in poudarja, da šola ni le tovarna točk za vpis na fakulteto, temveč prostor osebnostne rasti.
Hrvati so se odločili, da jim pri tem pomagajo s številkami. Slovenci pa jim zaenkrat ponujamo le zaupanje v sistem, ki pravi, da so vse šole enako dobre, čeprav bodoči dijaki in njihovi starši temu ne verjamejo najbolj.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
