Facebook Marko Franić

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Če imate otroka v vrtcu ali šoli, vam bodo zgodbe hrvaškega avtorja Marka Franića verjetno zvenele precej znano. V svojih satiričnih zapisih humorno opisuje vsakdan staršev – od prvega šolskega dne in neskončnih pogovorov v skupinah na WhatsAppu in Viberju do otroških rojstnih dni, kjer se odrasli pogosto zapletejo bolj kot njihovi otroci.

Starši dobijo skupino na WhatsAppu, nato pa gre vse po svoje

Ena njegovih zgodb se začne s povsem običajnim dogodkom – ko prvošolček prvič prestopi šolski prag. Pravi kaos se začne, ko starši dobijo svojo skupino na WhatsAppu. Najprej se vsi predstavijo, sledijo vprašanja o urniku, zvezkih, prehrani in drugih podrobnostih. Iz preprostega obvestila pa hitro nastane več deset sporočil.

Mestne občine

Kdo bo v Ljubljani glavni tekmec Jankoviću: Rop ali Mesec?

Marko Franić s kratkimi, duhovitimi in precej neusmiljenimi zapisi opisuje vsakdanje življenje. Njegove zgodbe o prvošolcih, starševskih skupinah in otroških rojstnih dnevih so postale viralne, nekatere pa so prevedli tudi v slovenščino in jih množično delijo uporabniki družbenih omrežij.

»Dobro jutro vsem. Sem mama od Ivana. Ali kdo ve, ali otroci danesprinesejo likovni blok ali šele v sredo?« začne ena od mam. Odgovorov je seveda vse prej kot malo. Nekdo ve, drugi misli, da ve, tretji pošlje fotografijo urnika, četrti pa se sprašuje, zakaj sploh še vedno nimajo vseh informacij.

Franić se ob tem poigra tudi z eno najbolj prepoznavnih značilnosti starševskih skupin – iz vsake malenkosti lahko nastane prava preiskava. Če otrok izgubi kapo, se začne ugotavljanje, kje jo je nazadnje imel, kdo je bil takrat v bližini in ali jo je morda pomotoma odnesel kdo drug. »Kapa je modra, z enim dinozavrom. Če jo kdo vidi, naj javi,« se začne nedolžno obvestilo, nato pa sledijo vprašanja, fotografije in teorije, dokler izgubljena kapa skoraj ne postane primer za kriminaliste.

Podobno je z drugimi temami. Nekdo v skupini vpraša nekaj povsem preprostega glede kostanja, nato pa pogovor nenadoma zavije k cestam, avtomobilskim gumam, vremenu in nazadnje še zdravilom. Prav ta sposobnost starševskih skupin, da v nekaj minutah popolnoma izgubijo prvotno temo, je ena od stalnic Franićevih zapisov.

»Danes centimeter, jutri dva«: tudi sestanek stanovalcev je lahko drama

Franić se je med drugim lotil dobro znane situacije – sestanka stanovalcev, kjer se lahko tudi najbolj nepomembna stvar hitro spremeni v večurno razpravo. Streha pušča, dvigalo ropota, za osem evrov je treba dvigniti rezervni sklad, medtem pa se stanovalci zapletejo še v razpravo o rdečem kolesu, optičnem internetu, lajajočem psu in celo o tem, katera riba je pred leti smrdela po stopnišču. Posebno mesto ima Vera, ki ima za vsako temo svoje mnenje, in Stevica, ki zaradi centimetra velike luknje za optični kabel nenadoma postane strokovnjak za statiko. »Danes centimeter, jutri dva,« opozori in s tem sproži novo razpravo. Na koncu po skoraj treh urah sicer glasujejo o strehi, a občutek je, da niso rešili skoraj ničesar – kar je verjetno tudi bistvo Franićeve satire o življenju v skupnih prostorih.

Povabilo na otroški rojstni dan, nato pa kaos: »A starši ostanemo?«

Še posebno slikovita je njegova zgodba o sedmem rojstnem dnevu dečka Tonija. Povabilo na praznovanje bi moralo biti preprosto – otrok je povabljen, starš potrdi prihod in stvar je zaključena. A pri Franiću seveda ne gre tako. Najprej se pojavi vprašanje, kje bo praznovanje, nato kdo bo prišel, ali lahko pride tudi sorojenec, ali morajo starši ostati, kaj naj otrok prinese in koliko naj stane darilo. Iz enega samega povabila nastane prava organizacijska konferenca.

»A starši ostanemo ali pridemo samo po otroke?« se glasi eno od vprašanj. Kmalu mu sledijo nova: »A lahko pride tudi mlajša sestra?«, »Kaj mu boste kupili?«, »A je treba prinesti copate?« in podobne dileme, ki jih starši vzamejo precej bolj resno kot otroci.

In prav tu je bistvo njegovega humorja. Ko rojstni dan končno pride, se izkaže, da otroke pogosto najbolj zabavajo stvari, o katerih odrasli sploh niso razmišljali. Medtem ko starši premlevajo o organizaciji, hrani, prostoru in darilih, otroci opazijo nogavice, stranišče, kakšno nenavadno igro ali prepirček med prijatelji.

»Smešno, če to ne bi bila kruta resnica«: Slovenka ob Franićevem zapisu zadela v srž

Ob delitvi Franićevega zapisa o Tonijevem rojstnem dnevu se je oglasila tudi ena od slovenskih uporabnic, ki je poudarila, da jo je zgodba nasmejala predvsem zato, ker je v njej prepoznala precej krute resnice iz vsakdanjega življenja. »Seveda, saj je smešno, če to ne bi bila kruta resnica,« je zapisala in dodala, da so skupine na WhatsAppu in drugih aplikacijah danes postale skoraj nepogrešljiv del starševskega življenja. Namesto preprostega odgovora »da« ali »ne« na povabilo tako pogosto nastane prava razprava, v kateri se po njenem mnenju hitro znajdejo tudi »starševski egi«.

Ob tem je izpostavila nekaj, kar se ji zdi še pomembnejše – otroci vsega tega pogosto sploh ne doživljajo tako kot odrasli. Spomnila se je rojstnega dne sošolca iz drugega razreda, ki je bil pripravljen z vsem, kar sodi k velikemu praznovanju: baloni, torta in animatorji. A slavljenec si je od vsega najbolj zapomnil nekaj povsem nepričakovanega – kako mu je na poti do avtomobila močan veter obrnil polomljen dežnik. »Najbolj boleče pa je, da je bil vedno nekdo, ki ni smel biti med povabljenci zaradi odraslih. Ne zaradi otrok,« je še zapisala. Prav ta misel lepo povzema tudi sporočilo Franićeve zgodbe: medtem ko odrasli pogosto tekmujejo v organizaciji popolnega otroškega praznovanja, si otroci zapomnijo predvsem tisto, kar se jim je zares zgodilo in kar so doživeli s prijatelji.

Kdo je Marko Franić?

Za zapisi, ob katerih se danes smejijo tudi slovenski starši, stoji 36-letni Marko Franić iz Daruvarja. Kot je razkril v pogovoru za hrvaški portal MojPortal, je zaposlen v javnem sektorju, pisati pa je začel šele pred nekaj meseci. Ideje črpa iz vsakdanjih situacij, pogovorov in ljudi okoli sebe, pri tem pa priznava, da je v njegovih zgodbah precej resničnega. Zanimivo je, da sam nima otrok, a ima številne prijatelje s šolarji, zato mu svet starševskih skupin in otroških dogodivščin očitno ni tako tuj, kot bi si morda mislili.

Franić je povedal, da veliko razmišlja in da mu ideje pogosto pridejo na misel prav takrat, ko bi moral spati. Sprva jih je zapisoval zase, nato pa jih je začel objavljati na Facebooku. Njegovi zapisi so dolgi, polni dialogov in podrobnosti, prav zaradi tega pa delujejo tako življenjsko. »Želel bi si, da bi bili krajši, ampak ne gre. Brez te korespondence v zapisu to preprosto ni to,« je povedal za MojPortal. Njegov humor je prepoznaven po tem, da običajne situacije pripelje do absurdnih razsežnosti, pri čemer se bralec pogosto ujame v neprijetno znanem občutku: »Točno to se dogaja tudi pri nas.«

Poleg pisanja ima Franić tudi precej nenavadno drugo plat svoje kariere. Je namreč povezan z nogometom in ima mednarodno licenco FIFA za delo z VAR-tehnologijo. O njem je Jutarnji list pisal že leta 2021, ko je bil med redkimi Hrvati z mednarodno licenco za to področje. A v zadnjem času ga vse več ljudi pozna predvsem po njegovih satiričnih zapisih, ki očitno ne ostajajo zgolj na Hrvaškem.

Gospodarstvo

Na teh črpalkah gorivo občutno cenejše, Italijani že čakajo v vrstah

Posamezne zgodbe se prevajajo tudi v slovenščino in delijo med uporabniki družbenih omrežij.

In prav tu se skriva razlog, zakaj so njegove zgodbe tako hitro našle pot tudi do slovenskih bralcev. Franić ne piše o velikih življenjskih dramah, ampak vzame čisto običajno vprašanje, pogovor ali situacijo in jo pripelje do popolnega kaosa. Starševski klepeti, otroški rojstni dnevi, izgubljene kape in neskončno usklajevanje so namreč precej univerzalni. Če ste tudi sami kdaj v starševski skupini prejeli 47 sporočil zaradi vprašanja, ali mora otrok naslednji dan prinesti zvezek, potem verjetno veste, o čem govori.