Odnos v partnerski terapiji: Poslušati ni isto kot slišati
V kontekstu partnerskih terapij so pogosto najzahtevnejši tisti odnosi, kjer enemu od partnerjev odnos postopoma postane manj pomemben od potrebe po tem, da ima prav.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V takšnih trenutkih se dialog ne izgublja zaradi pomanjkanja besed, temveč zaradi prehoda iz odnosa v pozicijo moči. O tem je že desetletja nazaj pisala psihologinja Carol Gilligan, ki je opozarjala, da je bil ženski glas v zgodovini pogosto preslišan, zmanjšan ali potisnjen na rob. A pridobiti glas še ne pomeni avtomatično razviti sposobnosti spoštljivega dialoga. Zrel glas zato ni najglasnejši glas. Zrel glas je tisti, ki zmore tako govoriti kot tudi poslušati in slišati.
V času družbenih omrežij se zdi, da je sposobnost izražanja postala pomembnejša od sposobnosti razumevanja. Vsi govorimo, komentiramo, odgovarjamo, presojamo in vrednotimo, redkeje pa se vprašamo, ali smo sogovornika sploh slišali. Poslušati in slišati ni isto. Poslušati pomeni zaznati besede, slišati pa pomeni pravilno razumeti njihov pomen, namen, kontekst in sporočilo.
Med obema procesoma je velika razlika in prav v tem prostoru med slišanimi besedami in razumljenim pomenom nastaja velik del sodobnih nesporazumov. V zadnjem času vse pogosteje opažam pojav, ko ljudje ne odgovarjajo na to, kar je bilo povedano, temveč na to, kar sami domnevajo, da je bilo povedano. Ne odzivajo se na besede sogovornika, ampak na lastno interpretacijo teh besed.
Razprava zato pogosto ne poteka med dvema človekoma, temveč med izjavo ene osebe in projekcijo druge, kar je skoraj slabše, kot da bi med seboj komunicirali dve umetni inteligenci. Kako oddaljeni od lastnih teles, duha in drug drugega smo, da se trudimo preglasiti namesto uglasiti, kaže, da ne gre zgolj za komunikacijski problem, temveč za problem odnosa do resničnosti.
Živimo v času, ko imamo neomejene možnosti izražanja. Vsakdo ima svoj profil, svoj kanal, svoj oder in svoje občinstvo, toda zdi se, da nam sodobni svet ni prinesel le selfijev, temveč tudi posebno obliko individualistične preokupacije samih s sabo. Vedno bolj nas zanima, kako smo videti, ob tem pa pogosto pozabljamo na nekaj bistvenega; videz ni isto kot zgled. Prav to je ena največjih pasti sodobne kulture; ker ljudje veliko energije vlagajo v upravljanje podobe o sebi, jim zmanjka energije za delo na sebi in odnosih. Človek ni zgolj bitje interesov, želja in mnenj in v vsakem izmed nas obstaja sposobnost samopreseganja; zmožnost, da stopimo iz ozkega kroga lastnega ega in se odpremo nečemu večjemu od samega sebe.
Danes bi lahko rekli, da imamo veliko svobode izražanja, a vse manj svobode od lastnega ega. Ko poslušamo zgolj zato, da bi odgovorili ali dokazali svoj prav, ne poslušamo zares. Prav tako ne poslušamo nepristransko, ko smo pripravljeni sprejemati samo mnenja tistih, ki potrjujejo naše poglede.
Pisateljica Elif Shafak pogosto opozarja, da se od ljudi s podobnim mišljenjem naučimo zelo malo, iz razlik pa ogromno. Kdor se obdaja izključno z istomislečimi, si sicer lahko ustvari občutek varnosti in potrditve, vendar s tem pogosto izgubi možnost rasti. To velja tako za posameznike kot tudi za medije, politične stranke in družbo kot celoto. Ko se zapremo v informacijske mehurčke, se začne svet krčiti. Drugačnost postane grožnja, nestrinjanje napad, vprašanje pa provokacija, s čimer ne izgubljamo le dialoga z drugimi, temveč tudi stik z lastno sposobnostjo učenja.
Hitro sklepanje, moralno razvrščanje ljudi na »naše« in »vaše«, impulzivno komentiranje ter vse manjša pripravljenost preveriti, ali smo pomen besed sploh pravilno razumeli, peljejo v propad civilizacije. Dober primer je razlikovanje med opisom vedenja in označevanjem osebe. Ko nekdo izraz 'pocestniško obnašanje' prevede v nekaj povsem drugega, kot je bilo dejansko izrečeno, ne razkriva toliko govorca kot lasten način interpretacije. Besede imajo pomen, a pomen vedno nastaja tudi v kontekstu. Če kontekst ignoriramo, ne poslušamo več drugega človeka, ampak zgolj lastne predstave o njem.
Ko nekdo izraz namerno ali iz nepoznavanja diskurza prevede v nekaj, kar v danem kontekstu sploh ne pomeni, to pove več o njegovem načinu branja kot o tistem, ki je izraz uporabil, kajti med tem, kar je bilo rečeno, in tem, kar je bilo slišano, pogosto obstaja precejšnja razdalja.
O njej odločajo naši strahovi, izkušnje, predsodki, politična prepričanja, osebne zgodbe in številni drugi dejavniki. Temu bi lahko rekli diskurzivna pismenost; sposobnost razumeti ne le posamezne besede, temveč tudi odnose med njimi, namen govorca, okoliščine in širšo komunikacijsko sliko. Gre za veščino, ki postaja vse pomembnejša v svetu, kjer informacije krožijo hitreje kot kadarkoli prej.
Resen dialog se začne šele takrat, ko smo pripravljeni za trenutek odložiti lastne predpostavke in ko ne iščemo razlogov za napad ali obrambo, ampak poskušamo razumeti. To ne pomeni, da se moramo strinjati. Pomeni le, da sogovorniku najprej priznamo pravico do tega, da njegove besede pomenijo to, kar je mislil sam, in ne tistega, kar smo vanje vnesli mi. Naše javne razprave bi bile verjetno precej drugačne, če bi manj hiteli z odgovori in več časa namenili razumevanju. Kakovost dialoga namreč ni odvisna od tega, kako glasno govorimo, temveč od tega, kako dobro slišimo.
Slišimo notranje monologe ali človeka pred seboj?
Lahko bi filozofirala o pomenu te besede, a ostajam pri tem, da človek, ki sedi nasproti tebe, ni tvoj nasprotnik. Veliko lažje je, če izhajamo iz pozicije, v kateri drugega ne razumemo kot nasprotnika, temveč kot sogovornika. Kakovost pogovora se takrat spremeni: iz boja v prostor stika.
Špela Gornik je relacijska, partnerska in spolna terapevtka. Kot poudarja, povezovanje med partnerjema in relacijsko partnersko terapijo predstavlja zgolj vrh ledene gore.
Marsikdo se je spomni tudi kot strokovnjakinje za pare v priljubljeni televizijski oddaji Poroka na prvi pogled, kjer je pomagala mladoporočencem pri premagovanju izzivov in gradnji trdnih temeljev za njihov odnos. Kot partnerska terapevtka na ljudi in odnose gleda celostno, danes pa služi globalni skupnosti z nudenjem spletnih terapij in svetovanj parom ter posameznikom, ki so pripravljeni graditi zavestne, zdrave odnose.
Pri delu se poslužuje tudi t. i. relational fengshuija, ki predstavlja pomoč in podporo pri ozaveščanju in celjenju individualnih, družinskih in kolektivnih travm. Le tako lahko odnosi med moškim in žensko znova postanejo zdravilni.
PREBERITE ŠE:
Moda, lepota, odnosi, dobro počutje in ideje za potovanja dostavljene neposredno v vaš e-nabiralnik.
