Hrvaška igralka odkrito o ženskah v filmski industriji
Nataša Janjić Medančić je spregovorila o neenakosti v filmski industriji in vlogah, ki jih ženske še vedno prepogosto dobivajo.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nataša Janjić Medančić je v podkastu Brez pardona z Ido odprla temo, o kateri se v igralskem svetu pogosto govori tiho, za zaprtimi vrati. Priljubljena hrvaška igralka je brez olepševanja spregovorila o položaju žensk v filmski industriji, o neenakosti pri vlogah in o razmerjih moči, ki se po njenem mnenju še vedno prepogosto skrivajo za navidezno običajnimi ustvarjalnimi odločitvami.
Posebej se je ustavila pri tem, kako so ženske v scenarijih pogosto postavljene ob moške like, ne pa ob lastno zgodbo. Po njenih besedah so moški večinoma nosilci glavnega dogajanja, ženske pa vstopajo v prizore kot žene, spremljevalke ali osebe, ki pomagajo razvijati dramo glavnega junaka. Tudi kadar jim je ponujena »glavna vloga«, se pogosto izkaže, da je njihova osrednja funkcija predvsem to, da so žena moškega protagonista.
V podkastu je povedala: »Moški so večinoma nosilci glavne zgodbe. Oni so glavni junaki, ženske pa so tiste, ki pridejo s sarmo, s kozarcem, stojijo okoli … Potem ti rečejo, da imajo zate glavno vlogo. In kaj je ta glavna vloga? Ona je žena glavnega junaka.«
Nataša je opozorila, da se ženske vloge redko razvijejo v polnokrvne, samostojne in temeljne like v zgodbah. Njihova drama pogosto ni zares njihova, temveč obstaja zato, da se skozi njo razkrije ali okrepi zgodba moškega lika. Ob tem je izpostavila tudi zanimiv paradoks: kadar je ženska v središču zgodbe, se film hitro označi za »ženski film«, medtem ko se filmi z moškimi protagonisti praviloma razumejo kot univerzalni.
Njene besede so se navezale tudi na širše vprašanje položaja žensk v družbi. Poudarila je, da ženske pogosto živijo znotraj sistema, ki ga sprejemajo kot samoumevnega, čeprav jim ne gre v korist. Med drugim je izpostavila tudi razlike v plačilu med igralkami in igralci ter dodala, da bi se podobne razlike lahko pokazale tudi na drugih področjih medijske industrije.
V pogovoru z Ido Prester je dejala, da je vse skupaj še vedno preveč normalizirano. Ženske na takšen način dela pogosto pristajajo, ker so z njim obdane od začetka kariere, a to ne pomeni, da je pravičen. Prav v tem je bila moč njenega nastopa – ni govorila iz distance, temveč iz izkušenj igralke, ki že več kot dve desetletji dela v filmu, televiziji in gledališču.
Nataša Janjić Medančić velja za eno najuspešnejših hrvaških igralk svoje generacije. Občinstvo jo pozna po številnih filmskih, televizijskih in gledaliških vlogah, med drugim iz projektov Lepe mrtve deklice (Fine mrtve djevojke), Metastaze (Metastaze), Larina izbira (Larin izbor), Čista ljubezen (Čista ljubav) in Botri (Kumovi). V vsaki od teh vlog je pokazala razpon, zaradi katerega že dolgo sodi med najbolj prepoznavne obraze hrvaške igralske scene.
Njena izjava zato ni zgolj osebno opažanje, temveč glas iz notranjosti sistema, ki ga dobro pozna. Ko govori o tem, da ženske pogosto dobivajo vloge brez dramaturške težine, odpira vprašanje, kakšne zgodbe se sploh pišejo in kdo v njih dobi pravico do kompleksnosti.
Zato njen nastop v podkastu odmeva širše od same filmske industrije. Govori o navadah, ki se zdijo majhne, dokler se ne ponavljajo desetletja; o likih, ki so prisotni, a redko zares slišani; in o ženskah, ki v umetnosti, tako kot v življenju, ne želijo več biti le dodatek k tuji zgodbi.
