Radiovizija

Beseda je tekla še o slovenski identiteti in o tem, zakaj Radio Veseljak tudi po treh desetletjih ostaja nekaj posebnega. 

Radio Veseljak praznuje 30 let. Kaj vam ta jubilej pomeni osebno in kot urednici ter enemu od glasov, ki ga poslušalci poznajo  že vrsto let?

To, da Radio Veseljak praznuje 30 let, je zagotovo pokazatelj, da gre za zelo uspešen medij, za idejo, ki je pred 30 leti padla na plodna tla. Zelo sem vesela, da smo po nekaj letih suše na področju narodnozabavne glasbe, zdaj spet prišli na visoko raven priljubljenosti te glasbe tudi med mladimi.

To se kaže v zelo veliki aktivnosti mladih glasbenikov, ki so hkrati tudi zelo izobraženi, sposobni in predvsem zavzeti za slovensko, mogoče celo bolj kot generacija starejših.

Mladi glasbeniki so res zelo zagreti za to zvrst glasbe in so tudi zelo ponosni Slovenci. To opažam in to me res veseli in pomirja, kot urednico radia, ki 24 ur na dan vrti slovensko glasbo in kot Slovenko.

Narodnozabavna glasba je v družbi, pa tudi v medijih, dolga leta nosila slabšalen predznak. Ste to občutili tudi sami?

Ja, zagotovo. To znajo povedati tudi vsi tisti, ki so se pred dvema ali tremi desetletji ukvarjali s to glasbo, začeli morda igrati diatonično harmoniko.

To ni bilo vedno sprejeto pozitivno, ni veljalo za trend, zaradi katerega bi te imeli sošolci in prijatelji raje, ampak so te kvečjemu zaničevali. Potem pa se je ta trend obrnil, tako da vsa čast tistim, ki so v teh časih vztrajali in dočakali, da se je ta trend obrnil na drugo stran.

Radiovizija

Kdo pa je po vašem mnenju obrnil ta trend? Kaj je bilo tisto, kar je to glasbo spet populariziralo, sploh med mladimi?

O tem bi lahko na dolgo razpravljali. Včasih tudi Modrijani rečejo, da niso bili oni tisti, ampak da je temu obratu botroval splet okoliščin. Mogoče so se znali Modrijani na neki točki ob pravem času približati mladim na bolj energičen način, to glasbo zapeljati nekoliko drugače.

Ampak saj so tudi Slaki in Avseniki v svojem času podirali mejnike, bili nenavadni, drugačni, bolj moderni od tistih, ki smo jih poznali že prej, zato so tudi tako napredovali.

Morda se je prav v obdobju, ko so prišli Modrijani, to je bilo okrog leta 2000, okrepil tudi ta naboj slovenstva. Vsi smo razmišljali o tem, kaj Slovenija pomeni, kaj pomeni nam in kaj pomeni svetu. Jaz verjamem, da je bil tudi to nek splet okoliščin.

Vi ste imeli to glasbo verjetno radi že od nekdaj. Kako ste doživljali obdobje, ko ta glasba ni bila tako zaželena in priznana, tudi s strani drugih medijev, ki so morda zviška gledali na Veseljaka? Kako ste zdržali ta pritisk?

Odkar sem jaz tukaj, nisem opazila, da bi bila ta zvrst zaničevana. Ker sem bila tudi sama toliko na terenu, da sem v resnici dobro vedela, kje vse se Veseljak posluša in kako zelo veliko pomeni tistim, ki ga spremljajo. In že od nekdaj Veseljak nima samo poslušalcev, naši poslušalci so »narodnozabavni verniki« in sinonim zvestobe. Ti poslušalci in zagovorniki domače glasbe so se z leti samo še namnožili, ampak tisti, ki so že od nekdaj z nami, so res zvesti poslušalci, niso muhe enodnevnice.

Na Veseljaku določene trende podiramo že od nekdaj. Medtem ko se vse radijske postaje pogovarjajo o tem, kako je najbolj pomemben jutranji del programa, je pri nas trend že od nekdaj drugačen.

Pri nas se posluša Veseljaka ves dan ali pa se ga sredi dneva posluša še bolj kot zjutraj, ob vikendih enako intenzivno kot čez teden ali pa še bolj kot med tednom. To je čisto obraten trend od vseh drugih radijskih postaj, zaradi poslušalstva, ki ga imamo, in zaradi karakterja tistih, ki nas res spremljajo.

To so ljudje, ki si vzamejo čas za muziko, ki jih ta muzika spremlja, ki jim nekaj pomeni, ki jim pomeni sprostitev, hkrati pa tudi ponos in neobremenjenost.

Hkrati na Veseljaku že od nekdaj gledamo tudi na to, da se izogibamo političnim temam, čeprav vemo, da ljudi vleče to, da se kregajo med sabo, in da smo Slovenci k temu nagnjeni.

Kljub temu sledimo našim načelom, da se na Veseljaku zabavamo, da je Veseljak zato, da se sproščamo, da podpira slovensko in slovensko glasbo, da se ta vrti in ustvarja.

Damo priložnost tudi tistim, ki mogoče na prvo uho še niso najbolj poslušljivi, pa se prek nas vseeno predstavijo javnosti. In jaz mislim, da je to najbolj pomembno, da jih podpremo in osmislimo njihov trud, da jim damo možnost, da napredujejo.

Radiovizija

Kakšni so vaši prvi spomini na Radio Veseljak?

V bistvu sem z Veseljakom začela nekako na terenu. Veseljak je bil že od nekdaj radio za ljudi, za med ljudi, in če nisi opazoval, kaj se na terenu dogaja s slovensko glasbo, s trendi, s svojimi poslušalci, si nisi mogel predstavljati, koga sploh nagovarjaš. To velja še zdaj.

Takratni urednik in voditelj Franci Peternel je bil tisti, ki me je nekako povlekel v to zgodbo, in sem mu hvaležna. Prej sem delala na Radiu Trbovlje in nekako sem vzporedno začela delati tudi na Radiu Veseljak.

Potem sem čez nekaj časa prišla na Veseljaka kot urednica, ravno v času, ko smo se pripravljali na 15. rojstni dan, torej sem tu že polovico Veseljakovega življenja.

Takrat, ko sem stopila v uredniške čevlje, smo se pripravljali na koncert v Stožicah. Naš koncert je bil prvi koncert, ki je bil v Stožicah sploh organiziran. Prej tam glasbenih koncertov še ni bilo. Dvorana v Stožicah je bila nova in ni bila prilagojena oziroma pripravljena za glasbene koncerte, tako da je bila izvedba tega koncerta res naporna, da ne rečem na trenutke grozljiva.

Ko smo delali tonsko vajo, je bil zamik glasbe od tistega, kar se je izvajalo na odru, do poslušalca tudi do 20 sekund. To je bilo grozljivo.

Skratka, jaz sem takrat v vse to padla ravno tri ali štiri mesece pred samim koncertom, tako da sem se morala zelo hitro naučiti, kaj Veseljak je, kakšni so naši poslušalci, kaj se od nas pričakuje, kako se taki koncerti pripravljajo in tržijo. Veseljakovi voditelji in uredniki že od nekdaj v največji meri sami poskrbimo za organizacijo koncertov – od komuniciranja z gosti in nastopajočimi do same koordinacije dogodka. Res je, da s tem pridobimo veliko izkušenj, je pa tudi res, da je to zelo naporno. Tako da so ti dogodki, ki jih delamo Veseljaki, za nas res veliki.

In sleherni poslušalec, gledalec, ki se udeleži teh naših dogodkov, je zelo dobrodošel in zelo spoštovan. Vsakemu, ki nas spremlja in se tudi udeleži naših dogodkov, smo hvaležni, ker je za tem res veliko dela in iskrenega truda.

Bi lahko rekli, da je Veseljak tisti, ki skupaj s poslušalci postavlja trende v narodnozabavni glasbi? So vaši poslušalci sito, ki pokaže, katera nova pesem se bo `prijela`?

Glede na to, da se medijski prostor in nasploh splet zelo razvijata, smo tukaj izgubili en primat, kar se tega sita tiče. Marsikaj, kar skozi naše uredništvo nikakor ne bi šlo, se pokaže na družbenih omrežjih, na spletu, na YouTube kanalih kot nekaj, kar vleče, pa tudi če se nam včasih zdi še tako zelo neumno.

Nekaterim trendom se ne moremo izogniti, tudi če bi si jih želeli. Tako da ja, včasih mi narekujemo trende, včasih pa jim sledimo, če smo čisto iskreni.

Osebni arhiv

Veseljak ni samo glasbeni radio in televizija, ampak je tudi zaradi svojih vsebin in oddaj pomemben nosilec slovenske identitete. Katere oddaje so pri tem ključne?

Veseljak zagotovo opravlja zelo pomembno poslanstvo. Oddaje na Veseljaku so predvsem glasbene, take ki podpirajo ustvarjalce slovenske glasbe, oddaje ki govorijo o slovenski kulturi in tradiciji, naša Petkova Pumpa, ki skrbi za sproščen začetek vikenda letos tudi praznuje okroglo obletnico, 20 let.

Že 30 let se na Veseljaku 24 ur na dan vrti samo slovenska glasba, ne glede na državne odredbe. To so bile smernice, ki so bile takrat postavljene, odločitev, ki se je držimo še danes, in to je tudi edino pravilno.

To pa že leta in leta zelo dobro vedo tudi slovenski izseljenci, zamejci in Slovenci, ki živijo v tujini. Zelo redko naletim na kakšnega izseljenca, ki za Veseljaka še ni slišal, ki ga ne bi poznal.

Zadnja leta smo res v zelo tesnih stikih z izseljenci in večina slovenskih izseljencev ima Veseljaka na radiu shranjenega kar pod prvo tipko. Ko pridejo domov, si ga zavrtijo, poslušajo ga v avtomobilih ali pa takrat, ko dobijo obiske, in s ponosom na tak način pokažejo, kdo so in od kod prihajajo.

In tudi vedo, da bodo, kadarkoli prižgejo Radio Veseljak, dobili slovensko glasbo – to, kar se trenutno v Sloveniji vrti, plus tisto klasiko, ki se je spominjajo še iz svojih časov in je zanje zelo nostalgična.

Že približno deset let pripravljam tudi oddajo Slovenija brez meja, oddajo za Slovence v zamejstvu in izseljenstvu ter seveda tudi doma v Sloveniji. Oddaja je predvsem namenjena obveščanju Slovencev doma o tem, kaj se dogaja s Slovenci po svetu.

Kaj vse počnejo, kako zelo se trudijo in ohranjajo slovenski jezik, slovensko besedo, slovensko pesem. Ker moramo Slovenci doma včasih slišati te zgodbe. Da se začnemo zavedati, kaj Slovenija pomeni Slovencem, ki se izselijo, in kaj bi pogrešali, če bi šli od doma.

Bolj ko smo zapečkarski, bolj znamo videti le tisto, kar ni v redu, ne znamo pa videti vsega, kar je v naši domovini lepo, pravilno in pozitivno.

Delite pa tudi njihove zanimive življenjske zgodbe.

Ja, absolutno. Vsaka zgodba slovenskega izseljenca je drugačna, vsak ima svoje razloge, zakaj je odšel od tukaj. Je pa dejstvo, da je vsak, ki je odšel od tukaj, s seboj nesel Slovenijo v takem spominu, kakršna je bila takrat, in tudi narečje, kakršno se je govorilo v času, ko so odšli.

Tako da ti slovenski izseljenci, ki so zdoma že 30, 40, 50 let, še vedno govorijo tisto avtohtono slovensko narečno besedo, ki jo je tako zelo lepo slišati in ki tudi nas spomni na to, da se pri nas narečni jezik zelo spreminja, čeprav se nam ne zdi.

Radiovizija

Marsikaj v medijski krajini se spreminja, različni kanali spreminjajo svojo vrednost ali stik s ciljno publiko, ampak radio ostaja. Veseljak že 30 let. Se vam zdi, da radio v primerjavi z vsemi digitalnimi platformami in drugimi oblikami komunikacije ohranja neko pristnost, ki je drugi kanali ne premorejo?

Tako kot vsi drugi mediji mora tudi Veseljak spremljati trende in se prilagajati razvoju. Zato smo se tudi mi prilagodili spletnemu predvajanju. Zelo pomembna so postala družbena omrežja.

Marsikaj ljudje prek radijskih valov ali televizijskih zaslonov ne zaznajo, potem pa to opazijo na naših družbenih omrežjih in zatem iščejo vsebine, ki jih zanimajo.

Tehnologija zdaj res ogromno omogoča, lahko pa rečem, da je zaradi tega posledično veliko več dela, kot ga je bilo pred 20 leti. Takrat je bila samo radijska postaja, pripravljal si program, za katerega si se potrudil. Danes pa to prinese s sabo še veliko drugega dela, veliko ljudi, ki morajo obvladati svoj posel.

Nekaj časa je bilo dovolj, da je nekdo imel veselje do nečesa, zdaj pa brez strokovnjakov na področju spletnih vsebin, družbenih vsebin in tiskanih vsebin ne gre več. Vsak mora prevzeti svojo vlogo in vsak mora biti vsaj približno, če ne zelo, strokovnjak na tem mikropodročju radijskega dela.

Skozi leta se je spreminjala tudi Veseljakova ekipa voditeljev. Kakšna je danes? Kako jo vidite?

Ko sem prišla na Radio Veseljak, sem bila med najmlajšimi, zdaj sem, mislim, da najstarejša (smeh), tako da se stvari zelo spreminjajo. Torej, pomladili smo se.

Trudimo se, da se povezujemo med seboj, da tudi mi, starejši člani ekipe, razumemo mlajše, da imamo posluh zanje. Hkrati jih želimo nekako usmeriti ali pa prepričati v to, da smo mi vendarle že dali skozi nekaj izkušenj in da jim ni treba preizkušati vsega, kar ne deluje, ker smo marsikaj v teh letih preizkusili že sami.

Ene stvari so še vedno svete in ene stvari kot svete še vedno delujejo. Ene stvari kot svete pa še vedno ne delujejo, zato jih želimo prepričati, da ne bi odkrivali tople vode in izgubljali časa s tem.

Hkrati se prilagajamo drug drugemu, mlajši starejšim, starejši mlajšim. Želimo si, da se razumemo med sabo, da se na kakšni točki najdemo, da trend obdržimo, naše cilje pa tudi. Da se hkrati tudi mi starejši do neke mere ravnamo po trendih in ostajamo klasični tam, kjer se nam zdi smiselno in kjer vemo, da je to našim poslušalcem všeč.

Sicer pa se ekipa mora pomlajevati, mlade moramo določenih stvari naučiti, moramo pa se tudi mi pustiti naučiti kakšnih svežih trendov.

Simon Pelko, Jaka Zorman, Riana Solar

Kaj pa je tisto »za zmeraj sveto«, kar mora imeti Veseljakov voditelj, da lahko nagovori Veseljakove poslušalce?

Prišli smo v čase, ko bi vsi vse radi spravili v excelove tabele, v neke številke, da bi bilo vse merljivo in vse obvladljivo. Ampak če je kdo tak, da ga ne moreš spraviti v ankete in številke, je to Veseljak. Vedno nekje štrli. Veseljak je tisti, ki res zelo čuti občutje voditeljev.

Tako da je sveto to, da mora biti voditelj, ki je na svojem mestu, iskren. Iskren s poslušalci in iskren sam s seboj. In čeprav nas učijo, da bi se morali vsebinsko pripraviti vnaprej do vejice in pike, to na Veseljaku preprosto ne gre.

Tudi vsebino mora voditelj začutiti in jo na ljudski način predati naprej, da je na drugi strani sprejeta, da se poslušalci počutijo kot del tebe in da še vedno občutijo Veseljaka kot svojega domačega sopotnika, partnerja.

Mi imamo ogromno poslušalcev in gledalcev, ki so z nami cele dneve, ki so z nami tudi v zelo težkih situacijah, ki živijo sami in smo mi njihova edina družba in njihova družina. In temu primerno se moramo tudi mi obnašati.

Kako pa vidite Veseljaka čez naslednjih deset let?

Predvsem upam, da bomo v naši ekipi, v naši Veseljakovi družini, vsi, od vodilnih do najmlajšega in najmanjšega člena, začutili, da je Veseljak res velika in pomembna blagovna znamka.

Verjamem, da ima Veseljak prihodnost in da je treba ta brand, ki smo ga gradili 30 let, še okrepiti ter prepričati tiste naše zveste poslušalce, pa tudi tiste, ki to še niso, da to postanejo. Da je Veseljak tradicija, klasika, ki vas spremlja v dobrem in v slabem in da se na nas lahko vedno zanesete, da vas bomo spravili v dobro voljo, saj se bomo izogibali političnim temam, ki tako razdvajajo, ali drugim »bolezenskim temam«, če lahko tako rečemo, ki razdvajajo Slovence.