Zakaj obožujemo nemogoče? Skrivna privlačnost imaginarnih svetov
Zmaji, vzporedni svetovi, apokalipse in nadnaravne sile nas že desetletja držijo pred zasloni. Toda zakaj tako radi pobegnemo v svetove, za katere vemo, da ne obstajajo? Ta konec tedna na MOVE je posvečen prav temu žanru.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko ugasnemo luči in prižgemo televizijo, smo pripravljeni verjeti skoraj vsemu. Da obstajajo zmaji, da se lahko odprejo vrata v drugo dimenzijo, da mrtvi govorijo z živimi ali da bo po jedrski katastrofi človeštvo znova živelo v plemenih. Znanstvena fantastika in fantazija sta danes med najbolj prepoznavnimi žanri popularne kulture, njune korenine pa segajo daleč pred film in televizijo.
Imaginarni svetovi namreč niso sodobna iznajdba. Najdemo jih že v antičnih pripovedih, sodobna odmevna znanstvena raziskava o kulturni evoluciji, v kateri so preučili več kot 51.000 romanov in 50.000 filmov, pa kaže, da se je njihova prisotnost skozi zgodovino izrazito pubečevala.
Pravi filmski razcvet je sledil v drugi polovici 20. stoletja, posebno pomembna pa so bila pozna sedemdeseta leta in uspeh velikih spektaklov, kot je Vojna zvezd. Uspeh tega spektakla je dokazal, da lahko kompleksni, bogato zgrajeni fiktivni svetovi privabijo množice in prinesejo ogromne dobičke. Fantazija in znanstvena fantastika sta nato postali temelj sodobnega blockbusterja in glavni motor hollywoodskih uspešnic, kot so Marvelovo vesolje, Gospodar prstanov, Avatar in Igra prestolov.
Zakaj naši možgani ljubijo nemogoče?
Odgovor ni samo: ker želimo pobegniti od resničnosti.
Psihologija pozna pojav narativne transportacije – stanje, ko se tako potopimo v zgodbo, da svojo pozornost, čustva in misli začasno usmerimo predvsem v dogajanje znotraj nje. Raziskave kažejo, da je takšna poglobljenost povezana tudi z močnejšim čustvenim odzivom in identifikacijo z liki.
Pomemben je tudi eskapizem. Številne empirične študije na področju medijskih komunikacij namreč potrjujejo, da sodobno spremljanje serij (predvsem t. n. maratonjenje oziroma “binge-watching”) deluje kot psihološki mehanizem za pobeg iz vsakdanjega stresa, kar posamezniku omogoči globlji potop v fiktivni svet.
Toda obstaja še zanimivejša razlaga: radovednost. Raziskovalci, ki so preučevali psihološke temelje znanstvene fantastike, domnevajo, da nas privlačijo nove civilizacije, tehnologije in futuristični svetovi tudi zato, ker zadovoljujejo človekovo potrebo po novih informacijah in raziskovanju neznanega. Človeški možgani imajo namreč evolucijsko potrebo po raziskovanju in zbiranju informacij.
In potem je fantastiko odkril Balkan
Dolga desetletja je bila filmska fantastika v Srbiji prej izjema kot pravilo. A tradicija obstaja: Čudežni meč (Čudotvorni mač) je nastal že leta 1950, kultna Leptirica pa je leta 1973 folkloro in grozo pripeljala pred množično televizijsko občinstvo. Pozneje je sledil Peti metulj (Peti leptir), prvi srbski 3D-film, posnet po romanu Uroša Petrovića.
Danes je slika precej drugačna. Sinova volja (Volja sinovljeva) gledalca odpelje v postapokaliptično Srbijo po jedrski katastrofi, kjer se distopija sreča z epskim pesništvom, guslarjem in domačo tradicijo.
Ob njej se je razvila cela skupina produkcij, ki fantastike ne išče več samo v vesolju, ampak doma – v folklori, legendah, starih obredih in krajih, ki jih občinstvo pozna.
Dolg morju (Dug moru) povezuje družinsko dramo s skrivnostnim in nadnaravnim, Pasjača posega v temačnejši svet legend, Kalkanski krogi (Kalkanski krugovi) gradijo skrivnost okoli lokalnega okolja, Črna poroka (Crna svadba) pa fantastiko povezuje z ljudskim izročilom vzhodne Srbije. Prav slednja je leta 2021 postala izrazit televizijski fenomen.
Podobno logiko uporablja Beležnica profesorja Miškovića (Beležnica profesora Miškovića), kjer raziskovanje skrivnostnega zvezka vodi do izginotij, časovnih anomalij, ritualov in paranormalnih pojavov.
Morda nočemo pobegniti pred resničnostjo
Največji trik fantazije je tako morda ravno v tem, da nas od resničnega sveta sploh ne oddalji toliko, kot se zdi.
Apokalipse govorijo o našem strahu pred prihodnostjo, pošasti o naših strahovih, distopije o družbi, magija pa nam omogoča, da običajne človeške dileme pogledamo skozi povsem drugačna pravila.
Srbska produkcija je pri tem našla nekaj, česar ji ni treba uvažati iz Hollywooda: lastno folkloro. Stare legende, vaške skrivnosti, rituali, epske pesmi in vraževerje so praktično že izdelan fantazijski univerzum.
Morda zato vprašanje ni več, zakaj na Balkanu nastajajo takšne serije. Bolj zanimivo je: zakaj jih nismo začeli snemati že veliko prej?
Več o treh projektih – Dolg morju, Pasjača in Sinova volja – pa si boste lahko prebrali v člankih ta konec tedna.
