Matevž Lenarčič: »Najbolj pereča okoljska težava je pohlep«
»Bogati nočejo ekološke zavesti, saj jih je kapitalska moč razčlovečila," opozarja okoljevarstvenik, biolog, pilot in fotograf Matevž Lenarčič.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Rešitev po njegovem mnenju ni v zeleni energiji, ampak v manjši porabi energije. Kritičen je do trajnostnih projektov, pri katerih gre, kot pravi, pogosto zgolj za ustvarjanje dobička s prijaznim obrazom do okolja.
»Aktualna parlamentarna praksa nima posebnih obetov za zelene politike, saj sta »zlizanost« s kapitalom in odvisnost od umetno nazorsko razdeljenih, manipuliranih volivcev preveliki,« je prepričan sogovornik, ki si je pred leti nov dom ustvaril v bližini Vojnika.
Pravijo, da ste skromna in introvertirana osebnost. Zaznavam predvsem vašo umirjenost. Kako vam jo uspeva ohranjati v tem kaotičnem svetu nasilja in pohlepa, ki razžirata tkivo lokalne in globalne skupnosti?
Umirjenost je mogoče hitro zamenjati z depresijo, žalostjo ali melanholijo … (smeh) Časi, v katerih živimo, ne morejo biti depresivni in kaotični, lahko pa je depresivno naše dojemanje trenutne situacije v svetu. Z digitalizacijo in s spletnimi socialnimi omrežji smo odprli svoje domove milijonom nepreverjenih informacij iz celega sveta, ki jih naši možgani težko razumno predelajo. Vojne, umori, nesreče, vremenske ujme, politične delitve, atomizirana družba, pohlep, razslojevanje dajejo vtis globalnega kaosa, ki mu nihče več ni kos.
Naši generaciji, vajeni sodelovanja, tovarištva in enakopravnosti je danes težko videti kaj svetlega oziroma obetajočega pred sabo. Upam, da mlajše generacije vidijo svet drugače. V nobenem primeru ni prostora za pesimizem. Iskati moramo luč, svetlobo, enako kot je v romanu Cesta avtorja Cormica McChartyja skušal oče sinu na potovanju skozi postapokaliptični svet osmisliti brezupno življenje v podivjanem svetu, kloaki brez moralnih norm.
Še vedno sodelujete v mednarodni ekipi Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi Gorici, ki ga vodi prof. dr. Griša Močnik? Center menda velja za enega najboljših v evropskem prostoru.
Meritve onesnaženja zraka s trdimi delci v okviru zdaj že dvanajstletnega projekta GLWF v sodelovanju z Univerzo v Novi Gorici in z dr. Grišo Močnikom so trenutno na čakanju. Glavni vzrok so finance, saj javnega denarja za raziskave skoraj ni, medtem ko sodelovanje s sponzorji hitro trči ob različna razumevanja okoljskih težav. Podjetniki in menedžerji so osredotočeni predvsem na rast, dobiček in zmago, verjamejo, da lahko tehnologija najde rešitve za vse probleme, a naše raziskave onesnaženja kažejo, da sta kapitalistčni ekonomski model in nenadzorovan razvoj del problema in ne rešitve. Zato raje sponzorirajo vrhunski korporacijski šport, ki deli enako miselnost in je zato prav tako del problema.
Že sedemnajst let brezuspešno prepričujemo naše vlade vseh barv, da bi Slovenija končno podpisala potrebne dokumente v okviru Antarktične pogodbe, kar bi omogočilo tudi slovenskim raziskovalcem neodvisne raziskave na tej zamrznjenem celini , ki je izjemen laboratorij za preučevanje globalnih podnebnih sprememb.
Okoljska problematika ostaja zapostavljena. Zakaj?
Ker se politiki zavedajo, da politične stranke z učinkovitimi okoljskimi programi niso izvoljive. Prava zelena agenda ljudi sili v samorefleksijo, spremembo življenjskih navad in zmanjšanje vsakodnevnih razvad. Ljudje se težko prostovoljno odpovemo udobju.
Trg je preplavljen z inovacijami, ki morajo biti za kupca privlačno zapakirane, kar ustvarja neobvladljivo količino odpadkov. Porabljamo torej ogromne količine energije za izdelavo odpadkov, ki zastrupljajo naše okolje za stoletja naprej ali obremenijo naše zdravje z izpusti v sežigalnicah. Učinkoviti zeleni programi morajo nasloviti tudi nepotrebna turistična potovanja, individualni lokalni promet in individualna kurišča na trda goriva.
Toda veliko ljudi sploh ne verjame v podnebne spremembe. Kako komentirate vedno glasnejši podnebni skepticizem?
Podnebni skeptiki so ljudje, ki se ne želijo odpovedati svojemu lagodju in se ne želijo soočiti z lastno krivdo pri onesnaževanja okolja, zato jo iščejo drugje. S prstom kažejo v nebo na sledi kondenziranih izpuhov letal, ki naj bi nas zapraševala z ne vem kakšnimi kemikalijami, s prstom kažejo na dežele v razvoju in na migrante ter na skrivnostne lože, v katerih pripravljajo programe za zmanjšanje števila prebivalcev. A nikoli ne uperijo tega prsta vase.
Tisti najbolj goreči dvomljivci vse prevalijo na naravne cikle našega planeta, ki seveda obstajajo, vendar se v zgodovini niso pojavljali v tako kratkem obdobju kot zdaj. Ti dvignejo obe roki v zrak in vpijejo: »Kaj moremo, samo bog nam lahko pomaga, uživajmo, dokler še lahko.«
Kaj je najbolj pereča okoljska težava?
Pohlep! Ta je v zgodovini v različnih obdobjih in okoljih različno prihajal do izraza. Včasih so ga zatirali, zaničevali, včasih so ga sprejemali in nagrajevali. V podivjanem kapitalizmu so popustile vse zavore, saj ekonomska doktrina pohlep postavlja v sam vrh individualnega uspeha. Brez pohlepa ni zmag, ni oblasti, ni potešenega ega.
Pohlep ne prenaša konkurence, ne pozna sodelovanja, človeka žene na vrh ekonomske piramide, na katerem ostane sam na kupu pohojenih. Pohlep ustvarja neenakost v družbi, ustvarja peščico bogatih in množico revnih. Bogati nočejo ekološke zavesti, saj jih kapitalska moč omami, razčloveči. Tudi tehnološki razvoj na steroidih poganjajo ekstremno pohlepni ljudje. Ustvarjajo nove prodajne uspešnice, nove programske rešitve, nove, nove ...
Ob tem se je, kot pravite, tehnološki razvoj strgal z verige.
Predvsem razvoj umetne inteligence z derivati napreduje z veliko hitrostjo. Podatkovni centri po svetu že zdaj porabijo od enega do dveh odstotkov svetovne električne energije. Do leta 2030 naj bi poraba zrasla še več kot 100 odstotkov.
Z ultralahkim letalom ste preleteli skoraj celo zemeljsko oblo, ob čemer ste dokumentirali onesnaženost zraka s črnim ogljikom. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zaradi tovrstne onesnaženosti vsako leto prezgodaj umre osem milijonov ljudi. Zakaj je krivce za bolezni in prezgodnje smrti težko odkriti in kaznovati?
Ker je to povezano s poslom, konkurenčnostjo na trgu in ker onesnaženje prinaša višje dobičke. Okoljske omejitve podražijo produkcijo in zmanjšajo dobiček. Smrti v gorah ali na cesti so dobro evidentirane, poznamo skoraj vsa imena ponesrečenih. Nesreče se zgodijo, danes, jutri so v medijih. Črna kronika je še vedno visoko na spisku branosti in gledanosti.
Onesnažen zrak ubija na dolgi rok. Ljudje umirajo prezgodaj, sami, v bolnišnicah in v dolgotrajnih mukah, kar za medije ni privlačno, saj ne morejo pokazati na neposrednega krivca. Tudi politiki so zlahka oprani krivde, saj je težko določiti njihov mandat, v katerem niso naredili ničesar za izboljšanje zraka. Odgovorni za onesnaževanje se vedno sklicujejo na neko zakonodajo in analize, ki so jih sami naročili in plačali.
Trdi delci obremenjujejo celo telo, manjši bolj globoko prodrejo v tkiva, v katerih povzročajo anomalije. Delci PM10 in PM2,5 so mikronskih velikosti, črni ogljik je še manjši, približno do 500 nanometrov, zato je še toliko bolj škodljiv.
Kakšen zrak dihamo v naši deželi zadnja leta?
Dihamo slab zrak. Slovenija ima to smolo, da ima kar 461 tisoč lastnikov gozdov s povprečno površino 2,5 hektarja, kar je posledica tudi osamosvojitvene denacionalizacije. Avstrija ima na primer le približno 66 tisoč lastnikov gozdov. Lastniki gozdov imajo drva in se jim zdi normalno, da se ogrevajo z lesom. Ker je Slovenija geografsko zelo razgibana, je večina naselij v dolinah, v katerih v zimskih mesecih, ko je ogrevalna sezona, prihaja do temperaturnih obratov. Takrat vsa onesnaženost ostane v kotlinah. Ne le v večjih mestih, onesnažen zrak dihajo tudi prebivalci v manjših krajih.
Slovenija je tranzitna dežela, zato prispeva tovorni promet pomemben delež onesnaževanja. Ob slabo razvitem javnem potniškem prometu ima tudi individualni promet velik vpliv na slabo kakovost zraka, predvsem v neprevetrenih dolinah.
Poudarjate, da rešitev ni v zeleni energiji, ampak v manjši porabi energije. Kritični ste do trajnostnih projektov, pri katerih gre pogosto za »greenwashing« oziroma ustvarjanje dobička s prijaznim obrazom do okolja.
Izrazzelena energija se je pojavil kot nasprotje energije iz premogovnih, plinskih in jedrskih termoelektrarn. Zelena energija naj bi bila iz obnovljivih virov, trajnostna in naj ne bi obremenjevala naravnega okolja. Sem spadajo vetrne, hidro-, sončne, geotermalne elektrarne. Žal je vsaka odvisna od naravnih danosti.
V Sloveniji zaradi hribovitega terena vetrovne razmere niso ugodne, zaradi majhne potencialne energije naših rek in vodotokov so potrebna akumulacijska zajetja, ki okolju in biotopom naredijo več škode kot koristi. Zato je še najbolj sprejemljiva energija iz sončnih elektrarn, možnosti je v Sloveniji dovolj. Seveda tudi ta energija ni trajnostna, saj imajo sončni zbiralniki proizvodne slabosti, rok trajanja in slej ko prej postanejo odpadki. Tako da je resnična zelena energija tista, ki je ne uporabimo. Zmanjšati moramo torej porabo, rezerv je zelo veliko.
Kakšni so učinki elektrifikacije prometa na okolje?
So daleč pod pričakovanimi, saj so odločevalci vse prepustili prostemu trgu, ki je postavil mrežo neujemajočih polnilnic z visoko ceno električne energije. Trg ni omogočil domačega poceni polnjenja električnih vozil v urbanih večstanovanjskih zgradbah. Prav tako ne more zagotoviti dovolj cenovno ugodnih električnih vozil, zato prihajajo z vzhoda ali zahoda z ladjami, ki so pravzaprav majhne termoelektrarne na morju. Prosti trg nikoli ne bo rešil okoljskih težav.
Električna vozila lokalno vplivajo na izboljšanje zraka, globalni prispevek je odvisen od vira električne energije, Več kot tretjino svetovne električne proizvodnje še vedno zagotavljajo premogovne termoelektrarne, približno deset odstotkov prispevajo nuklearke.
Tudi vi vozite električno vozilo.
Da, z ženo sva se preselila iz večje energetsko potratne hiše v manjšo pasivno sončno elektrarno, ki zagotavlja dovolj energije za ogrevanje in vse ostale potrebe najinega doma, prav tako za 35 tisoč km vožnje na elektriko. Ker je vožnja zastonj, se višja cena vozila kmalu povrne. Žal takšna srečna kombinacija ni prav pogosta, ljudje radi živijo v mestih, radi imajo zelo prostorne hiše in velika vozila, prav tako radi zakurijo v kaminih. Poleg tega vsaj tristo tisoč Slovencev živi pod pragom revščine, za katere je ekologija razkošje.
Različni vlagatelji vidijo priložnost v postavitvi vetrnih elektrarn. Na različnih koncih Slovenije, tudi v naših krajih, so naleteli na velik odpor civilnih iniciativ. Upravičeno?
Seveda. Vetrovne razmere za vetrne elektrarne so v Sloveniji neugodne. V izogib viharnemu vetru, ki nastane, ko piha čez hribe, morajo vetrnice postaviti na zelo visoke stebre. Poleg ekoloških pomislekov, onesnaženja vodotokov, gradnje infrastrukture in nerešenih načinov razgradnje je v Sloveniji dodatna težava gosta poseljenost. Težko je najti mesta, ki ne vplivajo na kakovost življenja ljudi. Uničenje naravne in kulturne krajine za nepomemben električni vir je resnično strel v koleno.
Potrebujemo v Sloveniji še eno nuklearko (JEK2)?
Državljani Republike Slovenije ne potrebujemo še ene nuklearke, potrebujejo jo trgovci z električno energijo, gradbena podjetja, ki si obetajo velike zaslužke pri gradnji, in lokalna skupnost, ki si obeta odškodnine. Poleg vseh utemeljenih pomislekov glede JEK2, od odvisnosti od uvoženega goriva, gradnje na potresno nevarnem območju, strateške prednosti za morebitne agresorje, je največja težava cena in kdo jo bo plačal. Z desetih milijard pred približno pol leta je cena narasla na petnajst do petindvajset milijard in bo do gradnje gotovo še bistveno višja.
Že zdaj Slovenija brez oboroževalnih milijard in JEK2 porabi več, kot ustvari, in se zato zadolžuje. Vse skupaj do neba smrdi po sodobni kolonizaciji Slovenije in totalni razprodaji tudi naravnih virov. Od neodvisne, samostojne Slovenije lahko ostanejo samo besede. Kolonizacija s krediti je razširjen in učinkovit sistem imperialističnih držav.
Kakšne okoljske politike bi bile optimalne pri nas? In kako jih prenesti v prakso?
To so zelo zapletena vprašanja, s katerimi se ukvarja vrsta usposobljenih in dobronamernih strokovnjakov. Ni preprostih rešitev. Na svetu je 196 držav s 196 nacionalnimi interesi, ki se prekrivajo, izključujejo in ustvarjajo napetosti. Vodijo jih pretežno egocentriki, ki jim oblast zamegli razum, njihova glavna preokupacija je obstanek na oblasti.
Okoljske težave ne poznajo političnih meja, vse je povezano, zrak se premika, voda pretaka, sonce sije ne glede na državo in politično ureditev. Vsekakor bodo morale države tesno sodelovati in iskati skupne rešitve na področju energetike, gospodarstva, prometa, okolja, čeprav bodo zato žrtvovale del suverenosti.
Pogosto slišimo, da je naš planet prenasičen s prebivalstvom. Vi ste ga na dolgih poletih opazovali s ptičje perspektive. Nas je res preveč?
Absolutno nas ni preveč, prostora je dovolj, zemlje za pridelavo hrane je tudi dovolj. Težava je zgolj brezmejen pohlep v družbah, v katerih so ga ponotranjili. Kapital kopičijo in zapravljajo za ustvarjanje še več kapitala, namesto da bi ga uporabili za solidno življenje ljudi na robu preživetja, ki se tam niso znašli po lastni krivdi. Denar, ki ga kopičijo bogati, ne pade iz vesolja, poberejo ga drugim.
Se kdaj počutite osamljeni v svojih razmišljanjih?
Vsi se gibljemo v družbenih mehurčkih, v katerih se počutimo dobro in podobno razmišljamo. Poleg družine imam precej omejen krog prijateljev. Morda glede nekaterih stališč niso tako ortodoksni, a vendar. (smeh) Sicer živim dobro in preprosto, morda delujem pesimistično, ampak bolj zato, ker je destruktivni kapitalizem na poti uničevanja vsega, predvsem človečnosti, za katero so se dolga stoletja bojevali naši predniki.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
