Andraž Purg

Pravi, da je ponosna Vitanjčanka, saj se v domačem okolju zelo dobro počuti. Na kmetiji jo je dedek že v otroštvu učil prvih kmečkih opravil, vzljubila je živali in naravo. »Na podeželju bi rada živela tudi, ko si bom ustvarila svojo družino,« pravi 19-letna Daša Slivnikar. Da ima rada ljudi, je dokazala z vpisom v celjsko srednjo zdravstveno šolo, saj želi svoje poklicno življenje posvetiti zagotavljanju pomoči drugim. Sočutje že vrsto let dokazuje s prostovoljnim delom na različnih področjih, zato je letos prejela naziv naj prostovoljka v celjski regiji. Ko pomaga drugim, njena duša poje, pravi. Pred dnevi jo je razveselila novica, da je postala zlata maturantka. Upa, da ji bo uspel vpis na Zdravstveno fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer bi rada študirala radiologijo, Odločitev pričakuje v teh dneh.

Pravi, da je prav poseben privilegij živeti v sedemčlanski družini, saj ima dve sestrici in dva bratca. Zato ji v njihovem domu ni prav nikoli dolgčas, pravi. Daša je že v osnovnošolskih letih opozorila na svoje talente.

Andraž Purg

Petje, igra, poezija

Učiteljica slovenščine je prepoznala njen občutek za slovenski jezik, zato ji je zaupala vodenje šolskih prireditev, na katerih je prav tako recitirala pesmi. Mnoge je prevzelo njeno petje, saj je tudi z njim popestrila šolske nastope. »Prav tako sem zelo uživala v gledališki igri, saj smo v šoli imeli gledališki krožek,« pove med obujanjem spominov na osnovnošolska leta, ko se je s petjem predstavila tudi v projektu Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo v organizaciji naše medijske hiše.

Daša prav tako piše poezijo. »Pisanje pesmi je zame svojevrstna meditacija. Takrat odmislim vse in se potopim v nek drug svet. Prepustim se lepim občutjem in domišljiji, ki narekujejo moje pesmi,« doda.

Andraž Purg

Ni izbrala gimnazije

Ker je bila odlična učenka, so se nekateri čudili, ker šolanja ni nadaljevala na gimnaziji, ampak je izbrala srednjo zdravstveno šolo. V prvem letniku je sicer malce podvomila, ali se je odločila prav, a je kmalu dojela, da se ni zmotila. »Profesorji so nam dali veliko znanja, ob tem so nam privzgojili tudi številne vrednote. Praktični pouk smo imeli na različnih oddelkih v celjski bolnišnici. Tako smo pridobili dragocene izkušnje pri delu z bolniki. Brez sočutja, pozornosti, potrpežljivosti in ustrežljivosti ne gre. Bolniki so bili hvaležni tudi, če smo se njimi pogovarjali. Zato lahko rečem, da sem v tej šoli tudi osebnostno dozorela,« je poudarila.

V drugem, tretjem in četrtem letniku se je udeleževala tekmovanj v zdravstveni stroki za priznanje Angele Boškin. Za temo duševno zdravje pri mladostnikih je v tretjem letniku na državnem tekmovanju prejela zlato priznanje.

Andraž Purg

Naj prostovoljka

Ker želi ostati v zdravstvu, se je odločila za študij radiologije. Mikala sta jo tudi babištvo in fizioterapija. »V študijskem programu radiologije je veliko fizike, kemije in matematike, ti predmeti so mi blizu. In s tem poklicem bom lahko pomagala ljudem.«

Do začetka študijskega leta jo čaka dolgo in sproščujoče poletje, ki ga bo preživela s fantom Žigo, delala bo v Centru Noordung. Če bo potrebno, bo prostovoljno pomagala. Letošnjo pomlad je na Festivalu prostovoljstva v Celju prejela naziv naj prostovoljka v celjski regiji. Izbor je organizirala informacijska točka Europe Direct Savinjska, ki deluje v okviru Celjskega mladinskega centra. Strokovna komisija je izbrala šest naj prostovoljcev in prostovoljk v petih starostnih kategorijah ter naj prostovoljsko organizacijo.

Kdor poje, zlo ne misli

Paleta Dašinih prostovoljskih dejavnosti je raznolika. V vitanjski župniji pomaga pri izvedbi oratorija – vzgojnega počitniškega programa za otroke. »Delo z otroki me veseli, saj je druženje z njimi zabavno in sproščujoče, ob tem tudi osebnostno rastem,« pravi. V vitanjskem društvu prijateljev mladine je sodelovala pri organizaciji otroške prireditve Holcarski vrtiljak. Svojo ustvarjalnost izraža tudi skozi slikanje na platno. Prepeva v cerkvi, in sicer v mladinski cerkveni skupini Lučke.

V srednji zdravstveni šoli je prepevala v zboru Glasbeni krog. »Zelo lepi spomini me vežejo na šolsko prireditev Ljubavizija, ki smo jo v naši šoli vsako leto pripravili pred božično-novoletnimi prazniki. V čast mi je bilo, da sem jo lahko vodila,« še doda sogovornica, ki se strinja z mislijo, da kdor poje, zlo ne misli.

Tudi ob spremljavi harmonike

Pred leti je s pevskim nastopom popestrila slovesnost ob vitanjskem občinskem prazniku. »Prepevam tako zimzelene slovenske popevke kot novejše skladbe priljubljenih slovenskih izvajalk, kot so Nina Pušlar, Alya in Eva Boto, pri srcu so mi tudi narodnozabavne skladbe. Te najpogosteje pojem med obiski domov za ostarele v Celju in Šentjurju. Tudi ob spremljavi harmonike. Starejšim je to še posebej pri srcu, saj jih ta glasba v mislih vrne v njihovo mladost.«

Stiske mladih

Skrbi jo, ker so mnoge njene sovrstnike zasvojila družbena omrežja. »Ne znajo se odklopiti od virtualnega sveta. Slepo sledijo najrazličnejšim vplivnežem, nerealnim idealom popolnosti, ob čemer izgubljajo stik s seboj. Zato me ne preseneča, da veliko mojih sošolcev ob izbiri študija sploh ni vedelo, kaj želijo početi v življenju,« ugotavlja, pri čemer opaža, da mnogi živijo v skladu s pričakovanji in željami svojih staršev. Ob tem doživljajo tudi pritiske glede čim boljših ocen. To jih peha v tekmovalnost. Zato je duševno zdravje med mladimi vedno bolj zaskrbljujoče. »Na stiske se nekateri odzivajo z agresijo in razdražljivostjo, nekateri z apatijo. Zapirajo se vase. V naši srednji šoli imamo odlične socialne delavke in psihologinje, ki so vedno pripravljena pomagati.«

Priznava, da je tudi sama imela težave, saj si je nakopičila preveč obveznosti zaradi želje, da bi izkoristila vse ponujene priložnosti. »A sem kmalu dojela, da to ni dobro zame. Da me to ne osrečuje, ampak izčrpava. O tem sem se iskreno pogovorila z domačimi in s fantom, to mi je pomagalo. Zato je zelo pomembno, da imamo mladi doma razumevajočo podporo,« še poudarja.

Prepušča se življenju

Čeprav šteje rosnih 19 let, jo je življenje že marsikaj naučilo. »Verjamem, da se vse zgodi z razlogom. Ko se nam ena vrata zaprejo, se druga odprejo. Dojela sem tudi, da je treba izkoristiti vsak trenutek življenja. Da se je nesmiselno obremenjevati, kaj nam bo prinesla prihodnost, ampak se je treba prepustiti toku življenja. In zelo pomembno je, da znamo ohraniti stik s seboj.«

Zato bo tudi v prihodnje skrbela predvsem za svoj notranji mir. »Da se umirim, se umaknem v naravo, pomirja me tudi glasba, prav tako ljubezen in podpora domačih ter prijateljev. Veliko mi pomeni tudi zabava ob druženju z ljudmi.«

Ko je pred leti umrl njen dedek, na katerega je bila zelo navezana, je dojela pomen minljivosti. »Izguba dedka me je zelo prizadela. V tisti bolečini se je v meni prebudila želja, da bi s svojim poklicem lahko pomagala ljudem.«