Ivan Bezovnik: srce in duša kulture v Lučah
Ivan Bezovnik, prejemnik zlatega grba Občine Luče, je edini letošnji nagrajenec ob občinskem prazniku, ki ga občina praznuje v teh dneh.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ivan Bezovnik že desetletja pomembno sooblikuje kulturno življenje v Lučah in skrbi za ohranjanje kulturne dediščine. Dejaven je kot pevec številnih pevskih zasedb, amaterski igralec in mojster pletenja košar. To spretnost prenaša tudi na mlajše generacije. Ivan, ki mu domačini po domače rečejo Ajnšk, je veseljak in humorist, brez katerega si v Lučah že vrsto let ne predstavljajo etnografskih dogodkov.
Zlati grb, ki mu ga kot edinemu letošnjemu nagrajencu podeljuje Občina Luče, ga je prijetno presenetil. »Zelo sem vesel, da so opazili, kar ustvarjam, saj se mi vse to zdi popolnoma samoumevno,« skromno doda.
Prvi sin v družini
Njegovo otroštvo na Smrečki domačiji, kmetiji pod Raduho, ki leži na 850 m nadmorske višine, je bilo lepo, skromno in brezskrbno. Rodil se je kot peti od enajstih otrok v družini.
»Pred mano so se staršema rodile štiri sestre, zato sta že skoraj obupala, da bosta dobila sina. Ko sem se rodil, je bilo veselje nepopisno. Oče je odšel s pletenko v dolino v gostilno v Strugah po vino, da so nazdravili rojstvu prvega sina,« pripoveduje Ivan. Kasneje so se rodili še trije bratje, dva sta bila celo dvojčka. »Najmlajši brat je od mene mlajši deset let,« še pove.
Od lesenih koles do prepevanja z mamo
»Pri nas doma je bil ves čas živžav okoli hiše,« se otroštva spominja Ivan. Otroci so se igrali z doma narejenimi lesenimi igračami, žogami iz cunj. »Iz lesa smo si naredili tudi kolesa, s katerimi smo se vozili po bližnjih travnikih in njivah,« opisuje kratkočasenje v svojem otroštvu. Ob večerih so prepevali z mamo in molili.
»Mama je zelo lepo pela. Zaradi pogostega skupnega petja nam je to prišlo v kri,« prizna Ivan. Z enim od bratov sta pela skupaj v zboru in raznih pevskih zasedbah štirideset let.
Peti začel še kot »pob«
Pevec je že več kot petdeset let. Začel je še kot »pob«, ko ga je leta 1974 takratni organist Vinko Krebs povabil v cerkveni mešani in moški zbor. Prepeval je tudi v moškem in mešanem pevskem zboru v okviru kulturnega društva. Prav tako je viden član Ljudskih pevcev iz Luč, s katerimi je prepotoval nekdanjo Jugoslavijo in Evropo. »Prepevanje ljudskih pesmi mi je najljubše,« prizna Ivan. Posebnost luških ljudskih pevcev je šestglasno petje, ki je velika redkost pri nas in tudi marsikje v Evropi.
Trenutno Ivan poje v petih sestavih: pri ljudskih pevcih Kulturnega društva Toneta Mlačnika, v moškem in mešanem cerkvenem pevskem zboru, pevskem zboru Društva upokojencev Luče in skupini Klapa. »Pri slednji prepevamo dalmatinske pesmi,« pojasni. Soproga ga pri vseh dejavnostih podpira. »Za to sem ji zelo hvaležen,« prizna Bezovnik.
Igralec in kosec
Je tudi amaterski igralec, ki se najraje prelevi v humoristične like in upodablja prizore iz kmečkega življenja. Že ko je bil zaposlen v gozdni upravi v Nazarjah, v kateri je do upokojitve opravljal delo gozdarja, je s skeči kratkočasil sodelavce. Ne mine prireditev v Lučah, ki je ne bi popestril s svojim zabavnim nastopom. »Vsako leto sem zraven pri Lučkih dnevih, ki so letos že petinpetdesetič,« pojasni in doda, da je na omenjenih prireditvah dejavna tudi soproga.
V začetku julija sta praznovala petdesetletnico zakona. Na vprašanje, kakšen je njun recept za dolg in trden zakon, sta enotna, da je treba sprejemati kompromise, si zaupati in sodelovati. »Pomaga tudi to, da večkrat sodelujeva na prireditvah in se podpirava pri najinih dejavnostih,« razkrije sogovornik.
Najbolj si želi zdravje
»Da bi bil zdrav,« Ivan Bezovnik odgovori na vprašanje o željah za prihodnost. »In da bi lahko še dolgo ustvarjal,« dodaja. Konec julija so z ljudskimi pevci hodili od hiše do hiše in prepevali. Gre za običaj, ki ga ponovijo vsako leto. »Ljudje so nas veseli, z nami zapojejo in nas pogostijo,« niza. »Prav nič nismo žejni in lačni,« se smeje. Svojo veščino pletenja košar prenaša tudi na mlajše generacije, ko na bližnji kmetiji, na kateri organizirajo dejavnosti za otroke, slednje uči te stare spretnosti rokovanja s šibami. Pletenke in košare ustvarja tudi po naročilu.
S soprogo imata velik vrt. Nekoč sta imela tudi kravo in ovce. »Zdaj ne zmoreva več,« pove Ivan. Vesel je, da je tudi hči, ki je vzgojiteljica, podedovala ustvarjalno žilico. Sina oziroma brata so izgubili pred štiriindvajsetimi leti. Kljub preizkušnji življenje Ivana in njegove družine ostaja polno ljubezni, optimizma in pisane ustvarjalnosti. Za dodatno živahnost in polnost vsakdana poskrbijo tudi Ivanove vnukinje.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
