Andraž Purg

Ida Kreča, ki že 34 let vodi Knjižnico pri Mišku Knjižku oz. otroški oddelek Osrednje knjižnice Celje, je nedavno prejela Čopovo diplomo za leto 2025. Zveza bibliotekarskih društev Slovenije ji je omenjeno priznanje podelila za izjemne dosežke na področju mladinskega knjižničarstva s poudarkom na razvoju bralne kulture na temeljih družini prijazne knjižnice in bibliopedagoškega dela ter za celovit razvoj dejavnosti omenjenega otroškega oddelka.

Nagrajenka, ki še vedno z veseljem prihaja na delo, čeprav se počasi spogleduje z upokojitvijo, poudarja, da uporabniki knjižnice prepoznavajo kot nekaj nepogrešljivega v svojih okoljih, kar kažejo tudi rezultati nedavne ankete, ki jo je opravilo Združenje splošnih knjižnic. »To je pohvala in hkrati velika odgovornost tudi za nas, mladinske knjižničarje. Čisto vse se namreč začne v knjižnici za otroke. Otroci tukaj dobijo prvi vtis. Če knjižnico vzljubijo, jo vzljubijo za vedno.«

Vesela, da je mladinsko knjižničarstvo dobilo večji pomen

Včasih se ji je zdelo, da delo mladinskih knjižničarjev morda ni bilo dojeto kot resen poklic znotraj bibliotekarstva in pod okriljem splošnih knjižnic. Vesela je, da je mladinsko knjižničarstvo v zadnjih letih dobilo večji pomen.

Poslanstvo mladinskih knjižničarjev – spodbujanje bralne kulture med mladimi tako v splošnih kot tudi v šolskih knjižnicah – je danes, ko so že nekateri najmlajši otroci obdani z zasloni, še toliko bolj pomembno.

Ida Kreča pravi, da statistika o obisku Knjižnice pri Mišku Knjižku še ni zaskrbljujoča. S svojimi kolegi pa opaža, da zbranost pri otrocih upada. Daljše, linearno branje, pri katerem je treba iz prebranega razbrati pomen, otrokom v zadnjem triletju osnovne šole predstavlja velik izziv. Bistveno manjša je tudi njihova sposobnost bralnega razumevanja. Vse to ima lahko številne posledice za prihodnost družbe, pravi.

Kako to, da ste se odločili za poklic knjižničarke?

To ni bila moja prva izbira. Od malih nog sem si namreč želela postati učiteljica. Po končani gimnaziji v Celju sem se vpisala na pedagoško akademijo v Ljubljani, smer slovenščina. Po koncu študija sem se želela zaposliti v kateri od šol, a je bilo takrat težko dobiti službo učiteljice. Po srečnem naključju sem se zaposlila v otroškem oddelku celjske knjižnice, ki se je takrat imenovala Knjižnica Edvarda Kardelja. Nato sem se ob delu vpisala še na visokošolski študij bibliotekarstva na ljubljanski filozofski fakulteti.

Nikoli nisem razmišljala, da bi se posvetila drugemu področju knjižnične dejavnosti, ki je zelo razvejana. Glede na to, da sem si želela biti učiteljica in da sem želela imeti stik z otroki, sem marsikaj od tega poslanstva ravno v pravi meri našla kot mladinska knjižničarka.

Kakšen odnos ste s knjigami spletli v otroštvu?

Živela sem na vasi. Nismo imeli svoje knjižnice. Knjige smo si otroci začeli izposojati, ko smo začeli obiskovati osnovno šolo. A sem doma za praznike in rojstne dneve prejemala za darilo knjige. Rada sem prisluhnila pravljicam, ki smo jih brali z drugimi člani družine. Vem, da sem imela prvo izdajo Muce Copatarice in Rdeče kapice. Kot odraščajoča deklica sem veliko brala. Takrat so bile zelo priljubljene nekatere akcije različnih založb, akviziterji so hodili po domovih in prodajali knjižna dela. Moja teta je bila včlanjena v klub Svet knjige in jaz sem sploh med počitnicami zelo veliko brala, tudi dela, ki so bila namenjena že starejšim. Podobno kot tudi danes dobri mladi bralci velikokrat posežejo po kakšnem gradivu iz oddelka za odrasle.

Andraž Purg

Marsikdo se Knjižnice pri Mišku Knjižku spominja, ko je delovala še v prostorih na Gledališkem trgu, v katerih je zdaj Celjska kulturnica.

Oddelek otroške knjižnice v Celju se je večkrat selil. Nazadnje leta 2010, ko smo se z drugimi oddelki združili na enem mestu, kar je velika prednost. Je pa prav na Gledališkem trgu 2 naš oddelek za otroke postal znan kot Knjižnica pri Mišku Knjižku. Tisti prostori so bili res posebni, vzpostavljeni so bili leta 1985. Ljudje, ki so začeli ob koncu 80. let množično zahajati v knjižnico, so menili, da imajo posebno dušo. Tisto obdobje je bilo nasploh zelo ugodno za knjižnice, ki so se takrat začele spogledovati z avtomatizacijo izposoje. Celjska knjižnica je prvo avtomatizirano izposojo vzpostavila prav v oddelku za otroke.

Takrat smo se knjižnice začele odpirati. Knjižničarji smo se začeli zavedati, da se je dobro povezovati z okoljem in da je treba stopiti čez zidove. Začeli smo sodelovati s šolami in z vrtci in to traja še danes. Lotili smo se projektov, ki so omogočali, da sem se zelo pogosto pojavljala na različnih roditeljskih sestankih v vrtcih. Slednji so takrat začeli množično organizirati predšolske bralne značke. Skupaj smo pripravljali bralne sezname.

Starši so otroke vpisovali v knjižnico, izbirali so knjige. Na zaključkih bralne značke smo otrokom podeljevali majhne pozornosti. Starši so takrat iz povezovanja med knjižnico in vrtci začutili, da je branje nekaj pomembnega. Spoznavali so, kako pomembna je pri razvoju bralne kulture vloga knjižničarjev. To so bila zelo pomembna in odločujoča leta.

Takrat ste razvili tudi maskoto Miška Knjižka, po kateri knjižnica nosi ime, kajne?

Drži. Miško Knjižko je naš učeni pes. Ideja zanj je vzniknila v enem od pogovorov nekdanjega direktorja knjižnice Janka Germadnika in takratnega celjskega župana. Bila mi je zelo všeč, saj v različnih zgodbah najdemo psa Miška. Besedo Knjižko smo seveda dodali, ker ta kosmatinec živi v knjižnici. V prvi podobi je bil Miško Knjižko stiliziran, imel je dolg rep in špičast gobček, zaradi česar je marsikdo mislil, da gre za miško. Ob tem smo se veliko pogovarjali in zabavali. Vsekakor je v tistem obdobju odigral zelo pomembno vlogo.

Najprej je ta kuža vabil s stebra v nekdanjih prostorih oddelka. Nato smo tam razvili knjižno uganko. Potem je Miško Knjižko počasi dobival oblačila. Kasneje je izražal bralna zanimanja otrok. V tistem obdobju smo imeli zelo lepo postavitev gradiva. Zaradi prireditev, pridobivanja novih uporabnikov in povezovanja, ko smo imele knjižničarke priložnost priti s pomočjo vrtcev in šol do staršev, je knjižnica začela pokati po šivih. Selitev v novo stavbo je bila seveda zelo dobrodošla. Tukaj smo dobili priložnost za drugačno postavitev gradiva, slednje je za posamezna starostna obdobja otrok in mladih zdaj bolj pregledno urejeno.

S selitvijo v nove prostore se je spremenil tudi Miško Knjižko. Dobil je tudi družbo.

Ko smo prišli v nove prostore, v katerih so arhitekti uporabili veliko betona, smo želeli dodati nekaj barv. Pojavila se je priložnost, da podobo Miška Knjižka spremenimo. Za pomoč smo prosili vsestransko celjsko umetnico, pisateljico, pesnico in ilustratorko Lilo Prap.

Miško Knjižko ima zdaj mehkejšo podobo, ima veliko glavo, ker veliko bere in veliko zna. Ima velika ušesa, da sliši. In gobček, da sledi, kot knjižničarke, ki kar naprej iščemo gradivo. Otroci so se z njim poistovetili. Imamo tudi njegovo maskoto, s katero gremo občasno po mestu.

Miško Knjižko je še vedno zelo prisoten. Je pa dobil ob različnih dejavnostih in projektih še nove prijatelje. Zelo navdušen nad branjem je še zajček Oliver Knjigožer. Imamo tudi muco Malčko Bralčko. Ta otroke k branju spodbuja predvsem v krajevnih knjižnicah. Veliko naših obiskovalcev se poistoveti tudi z miškom Živkom Nagajivkom. Ta pravi, da je v knjižnici dolgčas, saj so pri nas same knjige. S temi junaki res nagovarjamo vse otroke.

Andraž Purg

Za vzgajanje ljubezni do knjig smo verjetno ključni starši. Se dovolj zavedamo svoje naloge?

Nasploh so za vzgojo, usmerjanje in učenje otrok, da bodo postali samostojne osebnosti, vsekakor ključni starši. Tako je tudi pri branju. Knjižničarji in knjižnice si res zelo prizadevamo za razvoj bralne kulture in zavedanje pomena zgodnjega navajanja na knjigo. Začetno branje je zelo pomembno za kasnejši odnos do branja. Vemo, da z leti, ko otroci odraščajo, njihovo zanimanje za druženje s knjigami upada. To je normalno. Tudi naša generacija v najstniških in srednješolskih letih ni imela toliko zanimanja in časa, da bi zelo veliko brala, razen redkih izjem.

Če starši začnejo malčkom kazati kartonke in knjige, se začnejo malčki zelo hitro odzivati nanje. Navadijo se, da vzamejo knjigo v roke, in to zanimanje nato raste.

Andraž Purg

Prav zato knjižničarji s pomočjo sodelovanja z vrtci starše povabimo v knjižnico, da jim lahko predstavimo svoje delo. Položimo jim na dušo, naj berejo otrokom, naj se družijo z njimi. To je dragocen čas – ne le zato, ker se otroci tako navajajo na knjigo. Dragocen je tudi po čustveni plati, takrat se krepijo vezi med otroki in starši. To so neprecenljivi trenutki. Škoda je, če jih ne izkoristimo.

»Svojim trem otrokom sem pripovedovala zelo veliko pravljic in jim veliko brala. Vsi trije so danes zelo dobri bralci, zlasti najmlajši sin zelo veliko bere. Tudi vnukinji sta strastni bralki, kar je predvsem zasluga njune mamice.«

Starši so tudi tisti, ki morajo biti kdaj strogi in morajo kasneje, ko so otroci že šolarji in njihovo zanimanje za branje morda upada, zahtevati, da kaj preberejo. Za vse so ključni starši.

V Knjižnici pri Mišku Knjižku ne nagovarjate predšolskega otroka kot posameznika, ampak kot del družine. Zakaj?

Predšolski otrok ne pride sam v knjižico, prav tako ne otroci, ki obiskujejo prvi, drugi in tretji razred osnovne šole. Zato smo v Knjižnici pri Mišku Knjižku, tudi ko še ni bil velik poudarek namenjen družinski pismenosti in družinskemu branju, vedno imeli pred očmi celo družino. To smo upoštevali tudi, ko smo spremljali podatke o obiskanosti knjižnice. Vedno sem poudarjala, da moramo ob vsakem vpisanem predšolskem otroku imeti v mislih tudi njegove starše in sorojence. Knjižnica je bila torej vedno veliko bolj obiskana, kot so kazale statistike.

Po vzoru drugih knjižnic smo se sredi 90. let odločili, da bomo nekaj ponudili tudi staršem. Mnogi starši, ki v knjižnico pospremijo svojega otroka, namreč nimajo namena, da bi si izposodili kaj zase. A je fino, če jih mi nagovorimo, da lahko morda kaj preberejo. V vlogi staršev se namreč v knjižnico vrnejo ljudje, ki je nekaj let morda niso obiskovali. Ponudimo jim knjige, ki jih zanimajo, na primer o pripravi na porod, o skrbi za malčke, o vzgoji otrok, najstnikih … Na otroškem oddelku imamo še vedno to polico za starše, čeprav so zdaj nad nami še drugi oddelki, v katerih si lahko starši izposodijo takšno gradivo.

Kako na bralne navade vpliva vedno bolj razširjena digitalna tehnologija? Se mora knjiga bojevati za pozornost?

Glede na rezultate našega dela v knjižnici je razvidno, da otroci še precej veliko berejo. Predšolski otroci in učenci prvega triletja osnovne šole še niso toliko odvisni od zaslonov. Nato se zanimanje za branje zmanjšuje, in sicer zaradi odraščanja, a zagotovo tudi zaradi vpliva tehnologije, ki je za mlade kot magnet.

Tako imenovane pametne naprave ne vplivajo le na to, da mladi manj posegajo po knjižnih delih. Vplivajo tudi na to, da otroci berejo drugače. Vedno bolj so navajeni hitrih preskokov oz. tako imenovanega spletnega načina branja … Zato zbranost upada. Daljše, linearno branje, pri katerem je treba iz prebranega razbrati pomen, otrokom v zadnjem triletju osnovne šole predstavlja velik izziv. Njihova sposobnost bralnega razumevanja je bistveno manjša.

Andraž Purg

Za spodbujanje branja med otroki in mladimi so verjetno pomembna tudi srečanja s pisatelji, bralne značke in podobne pobude, kajne?

Srečanja s pisatelji, pesniki in z ilustratorji imamo ponavadi v sodelovanju s šolami ob dopoldnevih, saj imajo osnovnošolci popoldne številne obšolske dejavnosti. Za vsako dejavnost knjižničarke veliko osebno nagovarjamo mlade, povabimo jih in jih vprašamo, ali bodo prišli. S kolegicami smo zelo zadovoljne, ko vidimo, da si mladi po srečanju z mladinskim avtorjem pridejo izposodit njegova dela. Vse takšne pobude torej uspešno nagovarjajo mlade za branje, hkrati z njimi skrbimo za prepoznavnost knjižnice.

Kako vam uspe prepoznati potrebe bralcev, ko vas prosijo za nasvet?

Ko otroci prosijo za nasvet oz. za priporočila za branje, se z njimi pogovorim. Z njimi sem vedno odkrita. Če knjigo preberem, jim povem, kakšna se mi zdi. Seveda je nemogoče, da bi prebrala vse knjige. Pri tistih, ki jih ne preberem, poznam kratko vsebino, spremljam tudi odzive drugih bralcev. Tako lahko bralcu povem, kaj o tem delu menijo njegovi vrstniki. Pomembno je, da imam z uporabnikom iskren odnos, tako z njim vzpostavim zaupanje.

Otroka nagovorim, da si ne izposodi le ene knjige, ampak da poseže po vsaj treh delih različnih žanrov. Tako je večja možnost, da bo prišel v stik s knjigo, ki mu bo všeč. Otroci imajo različne okuse, vso pravico imajo tudi povedati, če jim neko delo ni všeč.

Kakšen izziv je oblikovanje knjižne zbirke? Kako iščete ravnotežje med tem, kar mora ponuditi knjižnica, in tem, kar želijo bralci?

Osnovnošolci po eni strani berejo predvsem knjige, ki jih obravnavajo za domače branje, in takšne, ki jim pridejo prav za šolske obveznosti. Na drugi strani so knjige, ki jih berejo v prostem času. Oblikovanje knjižnične zbirke je kar velik izziv. V 34 letih, kolikor vodim otroški oddelek, sem bila s sodelavkami odgovorna približno za dve tretjini vseh del, ki jih imamo na naših policah. Ko imam pred sabo novo knjigo, nikoli ne vem, ali bo postala priljubljena in ali bo dosegla otroke, ki jim je namenjena. Glede na to, da je ponudba del vedno večja, je izbira vedno večji izziv.

Andraž Purg

Pri snovanju knjižne zbirke sledimo potrebam osnovnošolskih programov, obnavljamo klasično zbirko, da je živa in aktualna. V zadostni količini v zbirko uvrščamo tudi priljubljeno literaturo. Včasih v zbirko uvrstimo tudi kakšno manj kakovostno knjigo. Splošna knjižnica je namreč tudi mesto, na katerem lahko otroci in starši najdejo knjige, ki jih sicer ne kupijo. Če potegnem črto, seveda skrbimo, da v zbirki prevladuje kakovostna literatura. Še posebej izpostavimo knjige, ki zaradi izstopajoče vsebine in izvedbe dobijo priznanje zlata hruška.

V obrazložitvi priznanja je omenjeno, da ste avtorica več inovativnih pristopov za spodbujanje bralne kulture. Ste na kakšno svojo uresničeno idejo še posebej ponosni?

Zelo vesela sem bila sodelovanj z vrtci, ko smo z vzgojiteljicami razvile dejavnost z naslovom Pravljične ure za starše. Ko pridejo v knjižnico, jim povemo pravljico, predstavimo jim vso svojo dejavnost. Zelo sem vesela tistih, ki v knjižnico pridejo prvič. Imam pa kar nekaj treme pred tistimi starši, ki so naši redni obiskovalci in za katere vem, kako zelo se trudijo, da svojemu otroku približajo knjigo. Včasih se sprašujem, kaj novega jim sploh še lahko povem, a mi vedno zelo radi prisluhnejo, za kar sem hvaležna. Tako gradimo zaupanje in to sodelovanje se mi zdi zelo pomembno.

Andraž Purg

Združenje slovenskih splošnih knjižnic je vaš projekt Pobarvanke z naših poti razglasilo za najbolj inovativen projekt spodbujanja bralne pismenosti v slovenskih splošnih knjižnicah v letu 2025.

To je veliko priznanje, saj se za ta naziv potegujejo številne knjižnice in v številnih od njih se res veliko dogaja. Projekt z naslovom Pobarvanke z naših poti je nastal, saj sem med knjižnimi policami spoznala zanimivo družino iz Celja. Omenjena družina potuje po vsem svetu. Pogosto sem ji poiskala kakšno knjigo, povezano s kakšno tujo državo. Zakonca Lara in Peter ter njuna hči Anuška so namreč strastni bralci. Zadnja leta smo spletli skoraj prijateljske vezi in tako sem Laro, ki se zelo lepo pisno izraža, ustvarja pa tudi čudovite fotografije, povabila k pripravi potopisa.

Tako so nastala sobotna potopisna druženja z družinami s šoloobveznimi otroki. Za obiskovalce pripravimo zemljevide in poiščemo kakšno pravljico iz države, ki jo predstavljamo. Predvsem ljudske pravljice odražajo utrip posameznih dežel. Kolegice knjižničarke pripravijo sezname literature tako za otroke kot za odrasle.

Lara predstavi svojo izkušnjo, kako je doživela potovanje. Poudarek nameni ljudem, prehrani, skupaj porušimo tudi kakšen stereotip o različnih kulturah. Na koncu poskrbimo tudi za kulinarično izkušnjo. Zelo sem vesela pozitivnega odziva na projekt, posameznih predavanj se je udeležilo tudi do 70 obiskovalcev. Tako smo privabili številne družine, tudi takšne, ki prej niso hodile v knjižnico. Strokovna potrditev je še dodatna spodbuda za naše delo.

Pavček je rekel: »Če ne bomo brali, nas bo pobralo.« Tudi vi opozarjate, da bo naslednjim generacijam knjižničarjev med ljudmi vedno težje promovirati zavedanje o pomenu knjig in branja.

Glede na obisk in vsakodnevni utrip v naši knjižnici se nekateri starši še zavedajo pomena tega, da otroka navadijo na knjigo. Sploh zdaj, ko je vse tako hipno, ko ljudje pričakujejo takojšnje odzive …

Branje omogoča dostop do boljše izobrazbe in predvsem širi obzorja. Izjemnega pomena je, ker otroci spoznavajo druge svetove, drug način razmišljanja in življenja. Tako krepijo empatijo, sposobnost vživljanja v druge. Prav to omogoča, da so ljudje boljši, da imajo bolj odprto srce. Zato je družba boljša. Branje je treba krepiti, da bo vendarle del ljudi opozarjal, da je treba poskrbeti za sočloveka in biti strpen.