POTOPIS: V deželi tam spodaj
V Novem tedniku to poletje potujemo v akciji Navdušite nas s potopisom in izbiramo avtorje najboljših popotniških zapisov. Po Avstraliji nas je tokrat popeljala Lara Rojc.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Prispeli polni pričakovanj
V Melbourne smo prispeli polni pričakovanj. Mesto nas je takoj osvojilo s svojo sproščeno energijo, z odličnimi kavarnami, barvitimi ulicami in nenavadnim vremenom, v katerem se sonce, veter in oblaki menjavajo hitreje, kot bi se utegnil preobleči.
Ponovno smo ugotovili, da popolna potovanja obstajajo samo na družbenih omrežjih, saj smo eno kreditno kartico uspeli pozabiti doma, drugo izgubiti na poti in jo najti ter na tretji zablokirati pin; visoko nad oblaki smo na hitro preboleli virozo z visoko vročino, na letalu med Singapurjem in Melbournom se je neznano kam odpravil še jantarjev kamen z mojega prstana, dragocen spomin z Baltika, na prvi plaži v Melbournu pa je v pesku ostal naš powerbank. Če bi sodili po začetku, bi morali kupiti vozovnice za domov. Namesto tega smo odleteli na Tasmanijo. In tam se je šele zares dogajalo.
Tasmanija, o kateri sem sanjala
Priznam, jokala sem kot dež, ko se je letalo odlepilo od tal in krenilo proti jugu. Tasmanija je eden tistih krajev, o katerih sem sanjarila dolga leta. Občutek, ko sem končno stopila na sveta tla dežele, ki je več kot trideset tisoč let dom ljudstva Palawa, tasmanskih aboridžinov, je presegel vse, kar sem si kdaj predstavljala. Glavno in največje mesto na otoku je Hobart.
Očaral nas je z brezčasno eleganco, ki nekoliko spominja na angleško podeželje. Ima izjemno lego pod pobočjem gore Wellington, pod katerim se reka Derwent sreča z Južnim Tihim oceanom. Šarm mu dajejo stare hiške z lesenimi verandami, rahlo nagnjene in polne značaja, dišeči vrtovi ter strme ulice, ki se vzpenjajo po pobočjih nad mestom. Popoln uvod v divjino, nekje na robu južnega sveta.
Povzpeli smo se na Kunanyi oz. Mt. Wellington, za ljudstvo Palawa pomemben duhovni kraj. Hodili smo med aromatičnimi evkaliptusi, bujnimi praprotmi, grmičevjem z rožnatimi plodovi in golimi skalami, medtem ko nam je veter neusmiljeno bičal obraze. Pred nami so se odprli razgledi daleč proti Tasmanskemu morju. V sebi sem ves čas ponavljala: »A se sploh zavedaš, kje si zdaj?«
Divja, zelena, skrivnostna in surovo živa
Tasmanija je vse, kar sem si predstavljala, in še več. Divja, zelena, skrivnostna in surovo živa. Prvo srečanje s poskočnimi kenguruji ni bilo romantično. Pogledi na vsaj deset živali, povoženih ob cesti, so nam parali srce, ko smo se vozili proti Bonorongu, zavetišču za divje živali. Letno prejmejo več kot dvajset tisoč klicev za reševanje.
V Bonorongu smo prvič v življenju hranili kenguruje, opazovali veterinarje med operacijo tasmanskega vraga, simpatična prostovoljka nam je predstavila čokatega vombata, iz kupov listja so nas radovedno opazovali kuščarji z modrimi jeziki. Spoznali smo echidno, čudnega ježka z dolgim rilčkom, ki nese jajca. Bil je čudovit.
Zdi se, da si narava v teh koncih res ni postavila omejitev. Neskončno veliko poguma in domišljije moraš imeti, da si izmisliš takšne stvaritve. Anuška je medtem sprejela eno najpomembnejših življenjskih odločitev. Ko bo odrasla, bo živela v Tasmaniji. Delala bo v zavetišču za živali in imela svoj ranč s konji.
Otok, ki zleze pod kožo
Bolj ko smo raziskovali otok, bolj nam je lezel pod kožo. Na tržnici Salamanca Market v Hobartu smo okušali lokalne dobrote, klepetali z domačini in spoznali starejši par, ki nam je ponosno razložil, da je bila gospa v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja mis obmorskega kraja Bicheno, gospod pa si je na bližnji stojnici mimogrede kupil šaljive spodnjice s tasmanskim vragom na »tistem« mestu.
»Bicheno, morate ga obiskati,« sta zatrdila v en glas in čez dve uri smo že bili na poti tja. Da, tako se stvari obrnejo na naših potovanjih. Občutek svobode in odločitve v zadnji minuti delajo naša potovanja posebna.
Na vzhodni obali so nas pričakali bel pesek, turkizno morje in granitne skale, prekrite z žareče oranžnimi lišaji. Veter nam je mršil lase, valovi so se lomili ob obalo, mi pa smo srečni tekali po mokrem pesku, v katerem so se začeli risati odsevi konca nekega dne. Bay of Fires (Zaliv ognjev) je eden tistih krajev, ki jih želiš na vsak način ujeti na fotografije. In čeprav smo mislili, da je ime dobil po ognjeno oranžnih skalah, zgodba pravi drugače.
Ko je leta 1773 pomorščak Tobias Furneaux plul mimo obale, je opazil številne ognje ljudstva Palawa. Po njih je območje dobilo ime.
Glasno petje ptic
Tarkine je veliko območje divjine na skrajnem severozahodu otoka in eno največjih območij zmernega deževnega gozda na svetu. Debla, preraščena z mahom, visoke praproti, viseči lišaji, odpadlo listje, podrta drevesa. Zrak je vlažen, v nosnice prinaša vonj po zemlji. Tišino tu in tam prekine glasno petje ptice. Ene same. Vse skupaj je tako prvinsko, da smo imeli občutek, da se bo iz gostega zelenja vsak čas prikazal še dinozaver. Ne nujno en sam.
Po Tasmaniji smo se vrnili na celino in zapeljali mimo Melbourna na Great Ocean Road. Če obstaja cesta, zaradi katere je vredno voziti počasi, je to ta. Peščene osamljene plaže, adrenalinski deskarji, nomadsko življenje na štirih kolesih, še več slikovitih plaž, nesramno nevarni, zahrbtni valovi, jate delfinov v oceanu.
In koale, ki dremajo dobro skrite visoko v krošnjah evkaliptusov. Uspeli smo najti štiri. Anuška jih je poimenovala Cranberry, Rosemary, Mimosa in Metuljčica. Zanimivo je, da koale prespijo tudi dvaindvajset ur dnevno. Razlog je prehranjevanje s težko prebavljivimi nizko energijskimi evkaliptusovimi listi.
Nekje med Tasmanijo in celino smo ugotovili, da se dogaja nekaj nevarnega: Avstralija nam je začela lesti pod kožo.
Zgodba o orkah
Za pot od Melbourna proti Sydneyju smo izbrali Princes Highway, eno glavnih obalnih cest v Avstraliji, ki slovi po zelo lepih razgledih. Avstralija je ustvarjena za ljudi, ki imajo radi ceste. Dolge, neskončne, prazne ceste, na katerih srečaš več kengurujev kot ljudi. Nebo je vsak dan pripravljalo novo predstavo oblakov, sonca in dežja, veter nam je ves čas prinašal vonj po evkaliptusih.
Velik del poti nas je spremljala 145 km dolga peščena obala Ninety Mile Beach. Za njo se razprostira velik sistem plitvih lagun in jezer, znan kot Gippsland Lakes. V teh vodnih prostranstvih se sladkovodna jezera mešajo z morsko vodo, med oceanom in lagunami ostaja le ozek pas kopnega. Ta posebna kombinacija ustvarja izjemno pokrajino in nudi zavetje številnim pticam ter drugim živalim.
V kraju Eden smo obiskali muzej kitov in naleteli na eno najbolj nenavadnih zgodb celotnega potovanja. Zgodbo o orkah, ki so nekoč pomagale aboridžinskemu ljudstvu Thaua ter kasneje prvim evropskim priseljencem pri lovu na kite, tako da so jih usmerjale v zaliv, v katerem so jih ribiči lažje ulovili. V zameno so orke dobile svoj delež plena po t. i. zakonu jezika, saj so jim lovci prepustili jezik in ustnice kita.
Okostje najbolj slavne orke Old Tom je danes razstavljeno v muzeju v Ednu in še vedno buri zanimanje znanstvenikov; obraba njegovih zob namreč potrjuje to nenavadno zgodbo o sodelovanju med vrstami. Danes si težko predstavljamo takšno povezanost, a svet je bil nekoč drugačen, bolj povezan, bolj odvisen in bolj surov v boju za preživetje.
Balet v uggicah in slovo
In potem Sydney. Mesto, ki ga pozna ves svet. Pričakovanja so bila velika, presenečenja še večja. Ko smo v zadnjem trenutku uspeli kupiti vstopnice za večerno predstavo v sydneyjski operi, za balet Romeo in Julija, smo bili tako vzhičeni, da smo pozabili, da s seboj nimamo ničesar, kar bi lahko imenovali primerna večerna garderoba.
Pohodni čevlji, natikači in nove zimske uggice niso klasična operna oprava. Gospa na blagajni se je samo nasmehnila: »No problem, just come and enjoy.« (Ni problema, samo pridite in uživajte). In to je bila verjetno najbolj avstralska poved, ki smo jo slišali v štirih tednih. V Avstraliji videz in znamke oblačil niso merilo. Pomembno je, da si tam in da si srečen.
Sydney nas je razvajal še naprej. Zajtrk s koalami, kabaret z glasbo Eltona Johna, vožnje s trajekti in čudovitimi pogledi na mesto z vseh mogočih perspektiv, sončni zahodi nad opero in večerna druženja z indijsko družino, pri kateri smo bivali. To so doživetja, ki dajejo našim potovanjem smisel.
Vztrajnost je bila poplačana
Pred odhodom domov smo se zapeljali še v nacionalni park Blue Mountains, znan po slapovih, evkaliptusih in modri meglici, ki jo ustvarjajo eterična olja teh dreves in se vleče med zlato rjavimi pečinami. Več dni so nam megla in oblaki skrivali znamenite skale Three Sisters, povezane z aboriginsko legendo ljudstva Gundungurra.
Zadnje jutro so se za nekaj dragocenih minut vendarle razprli. Dovolj, da smo jih ugledali, in ravno prav, da je bilo dragoceno. Naša vztrajnost in vračanje na izhodiščno točko sta bila poplačana. Vmes še kričanje kakadujev, radovedni pogledi fazanov, šumenje slapov nekje v daljavi in posebno razkošje miru, ki ga lahko podari samo narava.
Na tej poti smo doživeli tudi trenutek, ki ga ne bomo nikoli pozabili. Vožnja po desni je v Avstraliji smrtno nevarna. Po lastni neumnosti smo se znašli v nevarni prometni situaciji in samo prisebnosti nasproti vozečega voznika se lahko zahvalimo, da danes o tem lahko pišem. 1. maj 2026 bo ostal za nas poseben dan.
Najboljše zgodbe nastanejo nekje vmes
Ko danes pomislim na Avstralijo, se še vedno spomnim vonja evkaliptusov, vombata, ki je zvečer brezskrbno prečkal cesto, mi pa smo ob pogledu nanj navdušeno kričali v avtu, oranžnih lišajev in nenačrtovanega ogleda kar dveh predstav v sydneyjski operi, Anuškinih načrtov za življenje v Tasmaniji in občutka vznemirjenja, ko ne veš natančno, kaj te čaka za naslednjim ovinkom.
Najlepši del naših potovanj niso znamenitosti. So čudna dvorišča. Zarjaveli in čudaški napisi. Drevesa sredi praznine. Naključni pogovori. Pogled na cesto, ki se vije nekam proti horizontu, in vznemirljiv občutek, ko ne veš, kakšen bo dan.
V Avstralijo smo odšli, ker smo našli ugodne letalske karte in ker jo je bilo enkrat zanimivo obiskati. Nikakor ne zato, ker bi si jo tako zelo želeli doživeti. Morda nas je prav zato tako navdušila. Ker najboljše zgodbe ne nastanejo na končni točki, ampak nekje vmes.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
