Večkrat je ušel smrti. Zdravniki so mu rekli, da je vesoljec
"To je življenje, ob katerem ti jemlje sapo," pravijo tisti, ki dobro poznajo Edija Ravnjaka iz Slovenskih Konjic.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Skoraj ni Konjičana, ki ne bi poznal Edija Ravnjaka, šestdesetletnika z izjemno življenjsko zgodbo. Vrsto let je že na invalidskem vozičku, saj je bil pri petindvajsetih letih žrtev strelskega obračuna v eni od nekoč priljubljenih diskotek v Bezini. Z glavo je prestregel strel iz pištole, ki ni bil namenjen njemu, in čudežno preživel.
To je bil začetek njegovega dolgoletnega mukotrpnega boja za preživetje, a je v njem prebudil tudi drugačen, s hvaležnostjo prežet pogled na življenje. Pogovarjala sva se ob Šmartinskem jezeru, ob katerem pogosto ribari. »Tu najdem globok in spokojen mir, zaprem oči in prisluhnem ptičjemu petju,« je dejal.
Edi se je med okrevanjem soočal s klinično smrtjo, z večkratnimi operacijami, s psihičnimi vzponi in padci. A danes je sposoben za samostojno življenje.
»S svojo izjemno močno voljo je postal simbol človeške vztrajnosti in hvaležnosti za življenje,« je poudarila Snežana Brumec, ki je Edijevo življenje strnila v romanu Sla po življenju. Knjiga je presunljiv opomnik o notranji moči človeka. Ko jo prebudimo, je možno vse. Res vse. In Konjičan Edi je dokaz za to.
Miranov in Ivanov spor
Edi je približno šest let honorarno delal kot redar v diskoteki Cherry v Bezini pri Slovenskih Konjicah. Ker je po poklicu kuhar, je bil redno zaposlen v kuhinji nekdanjega konjiškega podjetja IMP.
Ker je podjetje šlo v stečaj, je novo službo našel v Slovenski vojski. V desetčlansko specialno enoto je bil izbran med 2.700 kandidati. Zaradi nove službe je moral opustiti delo redarja. Tako se je 6. decembra 1991 v večernih urah še zadnjič odpravil v diskoteko. Niti slutil ni, da bo le nekaj ur kasneje klinično mrtev.
Ob približno pol enih ponoči je med dvema gostoma diskoteke, Miranom in Ivanom, izbruhnil srdit prepir, ki se je iz minute v minuto zaostroval. Ivan je zgrabil steklenico piva, jo razbil in se z razbitino približal Miranovemu obrazu. Edi in še en redar sta ju uspela razdvojiti, Ivana so napotili iz diskoteke in mu prepovedali ponoven vstop. A se je kljub temu kmalu vrnil.
»Mislil sem, da mi bo glavo razneslo«
Ko je Ivan ponovno vstopil v diskoteko, ga je Edi nameraval ponovno pospremiti iz nje. V tistem trenutku ga je opazil tudi Miran, ki je sedel za točilnim pultom. V trenutku je iz žepa povlekel pištolo in ustrelil proti Ivanu, a je naboj z glavo prestregel Edi.
»Najprej sem čutil, kot bi me kdo zbodel z iglo v glavo. Padel sem po tleh, potem se je bolečina v glavi tako stopnjevala, da sem mislil, da mi jo bo razneslo. Ob tem sem čutil tudi močno trzanje leve roke,« je obudil spomin na travmatične trenutke, ki so mu korenito spremenili življenje.
Klinična smrt
Edi je bil še pri zavesti, ko so ga prijatelji z osebnim vozilom pripeljali v konjiški zdravstveni dom, v katerem mu je dežurni zdravnik na desni strani zatilja odkril rano, skozi katero je naboj priletel v njegov glavo in izstopil na desni strani glave pri temenu. Edijevega utripa skoraj ni več zaznal. Prepričan je bil, da so to njegove zadnje minute življenja, zato se mu ni zdelo potrebno, da bi ga še kakorkoli premikali in mu povzročali dodatne bolečine. Toda voznik rešilca ga je kljub temu odpeljal na urgenco v celjsko bolnišnico. Ob prihodu je bil Edi klinično mrtev. Srce mu je zastalo, možgani niso več delovali.
Po skoraj dveh mesecih v celjski bolnišnici, mu je začela teči kri iz nosu, ust in ušes. Ker v Celju nimajo specialistov nevrokirurgije, so ga premestili v Univerzitetni klinični center Maribor, da so mu operativno rekonstruirali ob strelu raztrgano možgansko ovojnico. Rana se mu je zagnojila, še dvakrat so ga operirali, da so mu odstranili ognojke. Ves čas je prejemal antibiotično terapijo.
Noč temnih misli
S tem se zapleti še niso končali. Na desni strani glave se mu je pojavila velika oteklina, ker se je rana na možganski ovojnici ponovno zagnojila. Edijeva življenjska moč je usihala. Zdravniki so izgubili upanje, da si bo opomogel, zato so poklicali njegove domače, naj se pridejo poslovit od njega.
»Odsoten in z zmanjšano zavestjo sem nepremično ležal na postelji, bil sem povsem brez energije. Takšnega vegetiranja si nisem želel, zato sem si hotel vzeti življenje. Zbiral sem še zadnje atome moči, da bi se premaknil na rob postelje in se vrgel na tla. Potem bi se lahko odplazil do okna, ga odprl in se vrgel skozenj. A je ta načrt ostal le v mojih mislih, saj se nisem mogel premakniti niti za milimeter,« se spominja ene najhujših noči v življenju.
Novo jutro, novo upanje
Tisto noč je nekako prebrodil, zjutraj mu je zdravnik predlagal ponovno operacijo, pri kateri so mu odstranili večji del podkožja in mu vstavili drenažo. Vnetje se je kmalu povsem umirilo, v Edijevih očeh se je ponovno zaiskrilo življenje. »Glede na to, kakšno kalvarijo sem preživljal po bolnišnicah, so mi zdravniki večkrat rekli: ›Edi, ti si vesoljec,‹« je dodal hudomušno.
Prvič po poškodbi je začel razmišljati o prihodnosti. Ker je lahko normalno uporabljal le desno roko, se je zavedal, da bo do konca življenja odvisen od pomoči drugih.
Zastavil si je tri cilje
»Rekel sem si, da bom naredil vse, da bom lahko živel samostojno. Postavil sem si tri konkretne cilje. Nanašali so se na to, da se bom lahko sam spravil s postelje na invalidski voziček, da bom lahko sam sedel na straniščno školjko in da si bom lahko sam postregel hrano in pijačo. To so osnovni pogoji za dostojno življenje,« je poudaril.
Z neomajno voljo in trudom je sčasoma vse to tudi dosegel. Ali bi, če bi lahko zavrtel čas nazaj, preprečil streljanje v diskoteki, ga vprašam. »Ne, prav ničesar ne bi spremenil v svojem življenju. Vse je, kot mora biti. Težke preizkušnje so mi podarile zavedanje, da nič v življenju ni samoumevno. Poglobile so mojo hvaležnost, da živim,« je poudaril oče dveh sinov in dedek dveh vnukov, s katerimi zelo rad preživlja čas.
Negotove posledice
Zdravniki niso mogli napovedati, kakšne posledice bo pustila poškodba. Metek je v njegovi desni možganski polovici pustil skoraj 12 centimetrov dolg rov, ki ga ni bilo mogoče zašiti. Nihče ni znal predvideti, koliko funkcij poškodovane desne polovice možganov bo lahko prevzela leva polovica. Da bo vse življenje priklenjen na invalidski voziček, je bilo jasno že takrat.
Po prvi operaciji in dveh mesecih, preživetih v celjski bolnišnici ter treh operacijah in treh mesecih, preživetih v mariborski bolnišnici, se je njegovo zdravstveno stanje izboljšalo do te mere, da se je lahko vrnil domov k štiriletnemu sinu in partnerki. A njegove zdravstvene tegobe se s tem še zdaleč niso zaključile. Med drugim so ga pestili epileptični napadi.
Izlitje možganske tekočine
Doma je pogosto potreboval zdravniško pomoč. Neko noč se je zbudil s povsem mokro glavo. Partnerko je prosil, naj pokliče zdravnika, saj je bil prepričan, da je nekaj zelo narobe. Toda njegov osebni zdravnik ni opazil nič posebnega.
»Kljub temu sem vztrajal, da so me sredi noči odpeljali v mariborsko bolnišnico, v kateri me je pregledal nevrokirurg, a tudi on mi ni znal pojasniti, kaj se dogaja z mojo glavo. Ostal sem na opazovanju. Naslednji dan sem po kosilu zaspal.
Ko sem se zbudil, sta bila moja glava in vzglavnik ponovno povsem mokra. Medicinska sestra je hitro poklicala zdravnika, ki je ugotovil, da mi je ponovno popustila možganska ovojnica, zato mi je iz ranice iztekala možganska tekočina oziroma likvor. Takoj so me odpeljali na operativni poseg,« je pojasnil in dodal, da je ponovno za las ušel smrti.
Dolgotrajno okrevanje
Bil je na zdravljenju v Laškem, sledilo je triletno okrevanje v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča. »V Soči so bili najprej pesimistični glede možnosti okrevanja, saj sem bil tako nebogljen, da med sedenjem v invalidskem vozičku niti glave nisem mogel držati pokonci. A z mojo neomajno voljo in njihovo strokovno pomočjo smo naredili velik napredek. Usposobili so me za samostojno življenje,« poudari Edi, ki je medicinskemu osebju s svojim optimizmom zelo prirasel k srcu.
Srhljiva napoved vedeževalke
Med okrevanjem v Soči je spoznal učiteljico Lucielo, ki se je ukvarjala z vedeževanjem. Že od malega je imela sposobnost, da je zgolj ob pogledu na človeka vedela, kakšne so njegove življenjske izkušnje in kaj ga še čaka v življenju.
»Večkrat sem opazil, da me opazuje. Vprašal sem jo, zakaj to počne. Odgovorila mi je, da se ji zdim zanimiv človek in da bi mi rada vedeževala. Najprej sem se upiral, a sem nekaj dni kasneje pristal na vedeževanje iz kart.«
»Najprej sem čutil, kot bi me kdo zbodel z iglo v glavo. Padel sem po tleh, potem se je bolečina v glavi tako stopnjevala, da sem mislil, da mi jo bo razneslo. Ob tem sem čutil tudi močno trzanje leve roke,« se spominja strela v glavo.
Luciela se je zagledala vanj in mu povedala marsikaj iz njegove preteklosti. »Bil sem šokiran, saj je vse držalo. Zato sem bil toliko bolj vznemirjen, kaj mi bo povedala o prihodnosti.«
Napovedala mu je, da se bo od prve žene ločil in se leta 2000 ponovno poročil z žensko, s katero bo imel drugega sina. Poudarila je, da se bo to zgodilo le, če bo preživel hudo prometno nesrečo 17. decembra 1999. Zato mu je svetovala, naj tisti dan ostane doma.
»Ne boste verjeli, ta dan me je partnerka zjutraj prosila, naj jo peljem v službo v Celje. Njeno prošnjo sem zavrnil, ker sem se spomnil, kaj mi je rekla vedeževalka. Želel sem ves dan preživeti doma, a me je uspela prepričati, da sva se v močnem sneženju podala na cesto. Na poledenelem ovinku na Frankolovem naju je zaneslo v potok ob cesti,« se spominja prometne nesreče, v kateri se je skoraj utopil, a so ga reševalci uspeli pravočasno rešiti.
Ponovno je za les ušel smrti. A ne zadnjič!
Rešila ga je olimpijska prvakinja
Čeprav ima gibljivo le desno roko, se je naučil plavati na prav poseben način. Z invalidskim društvom so bili nekega poletja ob morju. Pogosto je plaval, saj se je v vodi počutil gibljiv in svoboden. Ko je odplaval nekoliko dlje od obale, je pred seboj zagledal ogromen val, ki ga je trenutek kasneje potegnil globoko pod vodno gladino.
»Nekako mi je uspelo priplavati na površje. Ko sem vdihnil zrak, me je ponovno zalil močan val, hlastal sem za zrakom, voda mi je prodrla v pljuča, v trenutku se mi je stemnilo pred očmi, začel sem se utapljati,« je povedal.
»Postal sem lahkoten kot peresce, vsa teža tostranskega življenja je izpuhtela. Iz temnega predora sem zaplaval proti bleščeči svetlobi, v kateri vlada brezpogojna ljubezen. Želel sem ostati tam,« je Edi opisal obsmrtno izkušnjo.
Njegovo utapljanje je na obali opazila 72-letna Nemka, ki je skočila v morje, ga rešila na kopno in oživljala do prihoda reševalcev. »Gospa je nekdanja olimpijska prvakinja v plavanju. Neizmerno sem ji hvaležen za hitro ukrepanje. Rešila mi je življenje.«
Po tej izkušnji se deset let ni niti približal morski obali. Potem je nekega dne spet stopil v morje – brez oklevanja in strahu. Med plavanjem se izogiba globinam.
»Smrt je lepa!«
Za mnoge je najbrž nepojmljivo, da Edi o obsmrtni izkušnji govori z navdušenjem. »Z besedami zelo težko opišem ta občutja. Postal sem lahkoten kot peresce, vsa teža tostranskega življenja je izpuhtela. Iz temnega predora sem zaplaval proti bleščeči svetlobi, v kateri vlada brezpogojna ljubezen. Ta vseprežemajoča sila me je sprejela takšnega, kot sem. Blažen sem plaval v njen objem. Želel sem ostati tam, v miru in spokojnosti. A sem se moral vrniti skozi temen predor v tostransko življenje. Smrt je lepa, ne bojte se je,« je poudaril.
Izplačilo odškodnine
Šele po približno petindvajsetih letih po vložitvi tožbe je Edi dočakal pravnomočno sodbo sodišča, po kateri sta mu morala Miran, ki je streljal s pištolo, in Rajko, lastnik diskoteke Cherry v Bezini, izplačati odškodnino, in sicer vsak v sorazmernem deležu s svojim premoženjem.
Edi je s pomočjo svojega odvetnika dosegel tudi, da je sodišče izdalo sklep o prenosu lastništva nepremičnine, v kateri je bila diskoteka, na njegovo ime. Stavbo je začel obnavljati, saj je nameraval v njej ponovno odpreti diskoteko in picerijo.
Kot je povedal, je kmalu zatem od nekdanjega lastnika diskoteke in njegovih znancev začel dobivati resne grožnje. Dvakrat so ga skušali ubiti, zato je na policiji zahteval varovanje.
Podtaknjen požar?
Ko je bila stavba v Bezini že skoraj povsem obnovljena, je Edi neko noč prejel klic policije, ki mu je sporočila, da je zgradbo zajel požar. »To je bil šok. Bezina mi očitno prinaša samo gorje, sem si rekel.«
Od zavarovalnice je prejel precejšnjo odškodnino, saj je zavarovalnemu agentu ob sklenitvi pogodbe povedal, da obstaja velika verjetnost, da se mu bo nekdanji lastnik stavbe maščeval. »Na podlagi mojih izkušenj, mi je agent predlagal še višjo zavarovalno vsoto,« je pojasnil.
V zavarovalnici so najprej sumili, da je Edi sam podtaknil požar. Ko jim je povedal, da mu je višino zavarovalne vsote predlagal njihov agent, so njegove navedbe preverili. Izkazalo se je, da govori resnico, zato so mu zavarovalnino izplačali v celoti. S tem denarjem si je kupil kombinirano vozilo z opremo, ki je prilagojeno potrebam invalidov.
Ribiška palica in lopar
Tudi to poletje je njegovo vozilo pogosto parkirano ob Šmartinskem jezeru, v katerem lovi ribe. Tam sva ga obiskala s fotografom Nikom. Med pogovorom je iz jezera potegnil velikega krapa. Opazil je moj otožen obraz. »Saj ga bom vrnil v jezero, brez skrbi,« me je pomiril.
In res je le nekaj trenutkov zatem krap ponovno plaval v vodi. »V poletnih mesecih prihajam v zgodnjih jutranjih urah in se vračam domov pozno zvečer. Voda me pomirja. Vse misli odplavajo in doživim popoln mir, zaprem oči in poslušam ptičje petje. Kaj lepšega bi si lahko želel?«
V zimskih mesecih igra namizni tenis. Konjiški župnik Jože Vogrin mu je v župnišču dovolil, da uporablja poseben prostor, v katerem je Edi postavil pet miz za namizni tenis. Udeležuje se tudi tekmovanj. Je večkratni državni prvak v paranamiznem tenisu.
Zakaj je napisala knjigo?
Konjičanka Snežana Brumec, ki ima doktorat iz sociologije, je temne in svetle plati Edijevega razburljivega življenja strnila v romanu Sla po življenju. Da bo napisala knjigo, se je odločila nek večer, ko sta se z Edijem peljala na trening namiznega tenisa v Maribor.
Snežana Brumec: »Edi je nenadoma utihnil, se obrnil proti meni in z nasmehom rekel: ›A ni življenje lepo? Vse je točno tako, kot mora biti. Prav ničesar ne bi spreminjal.‹ V tistem trenutku se je v meni prebudila želja, da bi napisala knjigo.«
»Brez pravega razloga sem bila čemerna, tako kot je bilo čemerno vreme tisti dan. Ves čas sem nekaj nergala, Edi je veselo prepeval pesmi z radia in z edino gibljivo roko v ritmu glasbe udarjal po volanu."
"Nenadoma je utihnil, se obrnil proti meni in z nasmehom rekel: ›A ni življenje lepo? Vse je točno tako, kot mora biti. Prav ničesar ne bi spreminjal.‹ V tistem trenutku se je v meni prebudila želja, da bi napisala knjigo. Če bo knjiga pri vsaj enem bralcu prebudila hvaležnost za življenje in okrepila zavedanje, da človek zmorem več, kot se zdi, bo moje delo doseglo namen,« je dejala avtorica omenjene knjige.
Konjičanom sta jo Edi in Snežana predstavila minuli teden na pogovornem večeru Poletna kulturnica v organizaciji Splošne knjižnice Slovenske Konjice. Tako je knjiga že našla pot do številnih bralcev.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
