Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Sredi sedemdesetih let je Splošna plovba Piran sprejela odločitev, da bodo njihove nove ladje nosile imena slovenskih mest in krajev. Med njimi je eno mesto pripadlo Velenju. Odločitev ni bila naključna. Takrat je bilo Velenje simbol gospodarskega razvoja, modernizma in povojnega napredka. Iz nekdanje vasi je zraslo sodobno mesto, ki je s svojo industrijo in urbanističnim razvojem vzbujalo pozornost doma in v tujini.

Ko je direktor Splošne plovbe Viljem Vouk o tej odločitvi obvestil velenjske občinske predstavnike, je zapisal, da so se za ime Velenje odločili zato, ker je prav to mesto po njihovem mnenju doseglo največji gospodarski vzpon med slovenskimi kraji. Za Velenjčane je bila novica izjemna čast. Nenadoma naj bi ime njihovega mesta plulo po vseh oceanih sveta.
Japonska zgodba o nastanku ladje

Gradnja ladje se je začela 26. decembra 1975 v ladjedelnici Mitsui Shipbuilding v Fujinagati v perfekturi Osaka na Japonskem. Že začetek gradnje je bil za slovenske predstavnike nekaj posebnega. Japonci so ob polaganju kobilice izvedli tradicionalni šintoistični obred. Udeleženci so si morali najprej umiti roke, nato pa sta svečenika z molitvami prosila bogove za dovoljenje za gradnjo in za srečno plovbo bodoče ladje.

Po blagoslovu elektrode je varilec opravil prvi zvar in gradnja se je uradno začela. Japonski ladjedelci so delali z izjemno natančnostjo in hitrostjo. Po vsega 84 dneh je bila ladja pripravljena za splavitev. Marca 1976 je ob 7.40 po lokalnem času elegantno zdrsnila v morje. Rodila se je ladja Velenje.

Med najmodernejšimi ladjami svojega časa

Velenje je bila za tedanje razmere izjemno sodobna ladja. Dolga je bila skoraj 147 metrov, široka skoraj 23 metrov, njena nosilnost pa je znašala več kot 18.000 ton. Ladja je bila namenjena prevozu generalnih tovorov, razsutih tovorov, rud, kontejnerjev. Na krovu so bili klimatizirani bivalni prostori, enoposteljne kabine za posadko, knjižnica, televizija, glasbena oprema, telovadnica in celo plavalni bazen.

Za številne mornarje tedanjega časa so bile takšne razmere skoraj razkošne. Poleg tega je bila ladja opremljena z najmodernejšimi navigacijskimi sistemi in satelitsko navigacijo, kar jo je uvrščalo med tehnološko najnaprednejše ladje na Jadranu.
Barba Bine in prvi prihod domov
Prvi kapitan ladje je bil Albin Planinc, med mornarji znan kot barba Bine. Ko je marca 1977 ladja prvič zaplula v jugoslovanske teritorialne vode, je bil prav on na poveljniškem mostu. Bil je izkušen pomorščak, ki je s kariero začel leta 1958 na legendarnem Martinu Krpanu. Po številnih letih službovanja je postal kapitan več ladij Splošne plovbe, vrhunec njegove kariere pa je predstavljal prevzem nove ladje Velenje.

Ob prihodu v domače vode je dejal: »Ko se ladja odlepi od obale in se napoti na katerokoli točko sveta, smo resnično prepuščeni samemu sebi.« Njegove besede so dobro opisovale življenje mornarjev, ki so bili več mesecev oddaljeni od doma in pogosto prepuščeni le sebi in svoji posadki.

Ob prvem prihodu na krovu tudi novinarja Našega časa

Ob prvi plovbi in prvem vstopu v teritorialne vode takratne Jugoslavije sta bila prisotna tudi novinarja Našega časa Stane Volk in Boris Zakošek. Ladijski prevoznik Splošna plovba Piran, ki je imel v lasti ladjo Velenje, jima je omogočil, da sta kot prva potnika iz Šaleške doline plula z ladjo Velenje od Benetk do Reke in opravila intervjuje s kapitanom in posadko. Po pristanku so ladjo natovorili, nato pa je takoj odplula na pot proti Panami. V domače pristanišče se je vrnila šele po dobrih treh mesecih plovbe.

Velika fešta za ladjo Velenje

Ko je ladja prvič uradno priplula še v domače pristanišče, je sledila velika slovesnost. Na krovu so se zbrali predstavniki občine Velenje in Splošne plovbe ter številni gostje. Mesto je ladji podarilo oljno sliko Velenja v zimi, delo slikarja Lojzeta Perka, ter plastiko z rudarsko svetilko, ki jo je ustvaril kipar Stojan Batič.
Splošna plovba pa je Velenju podarila veliko maketo ladje, ki je postala simbol posebne vezi med mestom in ladjo. Na slovesnosti je novemu kapitanu Borisu Vraniću podpredsednica občinske skupščine in tudi botra ladje Velenje Herma Groznik zaželela srečne plovbe in varne vrnitve domov.

Herma Groznik je ob tej priložnosti povedala: »Ko smo pred dobrim letom na seji vseh treh zborov skupščine občine posredovali delegatom sklep delavskega sveta Splošne plovbe Piran, da poimenuje eno od petih ladij z imenom našega mladega mesta, se je v dvorani razlegel spontan aplavz. Ni mi treba posebej razlagati, da so s tem delegati izrazili radost in ponos nad vašo odločitvijo.« Tistega dne je bila ladja Velenje veliko več kot le ladja. Bila je ambasadorka mesta.

Dvajset let na oceanih

V naslednjih desetletjih je ladja Velenje plula po vseh svetovnih morjih. Njena potovanja so trajala tudi po pet ali šest mesecev. Posadka je štela približno trideset mož. Za številne mornarje je postala drugi dom. V pristaniščih Evrope, Amerike, Azije in Afrike je ime Velenje predstavljalo Slovenijo, Šaleško dolino in generacije ljudi, ki so ustvarjale sodobno mesto. Mnogi Velenjčani ladje nikoli niso videli v živo, vendar so vedeli, da nekje daleč na oceanih pluje ladja z imenom njihovega mesta.

Tropski ciklon in začetek konca

Usoda je hotela, da se zgodba konča daleč od doma. Junija 1998 je ladja v tropskem ciklonu nasedla v bližini indijskega pristanišča Kandla. Reševanje je bilo izredno zahtevno. Dva meseca so iskali način, kako ladjo spraviti nazaj v morje. Šele 11. avgusta 1998 je uspelo vlačilcem po umetno izkopanem kanalu ladjo izvleči z nasedline. Čeprav je bila rešena, njena usoda ni bila več v rokah mornarjev. Po ocenah strokovnjakov in dogovoru z zavarovalnicami popravilo ni bilo ekonomsko upravičeno. Odločitev je bila dokončna – ladja Velenje ne bo več plula! Po več kot dveh desetletjih službe je bila prodana za razrez. Njeno zadnje potovanje jo je vodilo v Alang v Indiji, eno največjih ladijskih razrezališč na svetu. Tam so jo razstavili na posamezne dele. Tako se je končala zgodba ladje, ki je več kot dvajset let nosila ime Velenja po vseh oceanih sveta.

Spomin, ki ostaja

Danes ladje Velenje ni več. Prav tako je bilo likvidirano podjetje Splošna plovba, edini slovenski ladijski prevoznik. Čeprav radi poudarjamo, da smo pomorska država, ladje s slovenskimi imeni ne plujejo več. Ostaja pa spomin in zgodba o času, ko je ime mesta Velenje plulo med Singapurjem in Panamo, med Rotterdamom in New Yorkom, med Indijskim oceanom in Pacifikom. Za marsikaterega Velenjčana je bila ladja več kot kos jekla. In čeprav je plovbo zaključila daleč v Indiji, bo v spominu številnih Velenjčanov za vedno ostala del domačega mesta.

*(Al) – slike so pobarvane in obdelane s pomočjo umetne inteligence