Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Bojana Špegel že vrsto let dela z otroki in mladostniki. Kot sekretarka Medobčinske zveze prijateljev mladine Velenje, predsednica Nacionalnega odbora za Otroške parlamente pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije, dolgoletna vzgojiteljica in pedagoška vodja letovanj dobro pozna stiske, želje in izzive, s katerimi se srečujejo današnji otroci. Tik pred začetkom počitnic smo se z njo pogovarjali o šolskem sistemu, pritiskih, ki jih doživljajo mladi, pa o vlogi staršev ter o tem, zakaj so počitnice pomembnejše, kot se morda zdi na prvi pogled.

Veliko delate z otroki. Kako se po vašem mnenju spreminjajo današnje generacije?

»Nisem pedagoginja po poklicu, sem pa mama ter dolgoletna vzgojiteljica in pedagoška vodja letovanj, zato imam veliko izkušenj z otroki. Vsako leto na morje peljemo okoli 170 otrok in opažamo, da se spreminjajo tako otroci kot starši. Živimo v času, ko je vse hitro in instantno. Otroci imajo manj koncentracije, pri čemer pomembno vlogo igrajo zasloni. A za to ne moremo kriviti le njih, saj smo odrasli njihov zgled. Na otroških parlamentih pogosto slišimo, da so učenci preobremenjeni. Šola, domače naloge in številne dejavnosti marsikateremu osnovnošolcu vzamejo več časa kot služba odraslemu. Otroci si želijo manj učenja na pamet in več praktičnih znanj za življenje – od prve pomoči in financ do osnov kuhanja ter gospodinjskih opravil. To je sporočilo, ki ga velja slišati.«

Kdaj je po vašem mnenju šola postala tekma za točke namesto priprava na življenje?

»Mislim, da se je to začelo s sistemom točkovanja, ki učence spremlja vso osnovno šolo in določa njihove možnosti vpisa na želene srednje šole. Danes je pritisk velik, ker so generacije številčne, mesta na najbolj zaželenih programih pa omejena. Mladi pogosto opozarjajo tudi na ocenjevanje pri predmetih, kot so športna vzgoja, glasbena vzgoja in likovna umetnost. Pravijo, da ni vsak za vse. Včasih smo imeli opisne ocene oziroma drugačen sistem vrednotenja, danes pa lahko učenec zaradi ene slabše ocene izgubi možnost vpisa na želeno šolo. Pri tem pa vemo, da nismo vsi enako nadarjeni za vse stvari. Moti jih tudi velik poudarek na nacionalnem preverjanju znanja. Menijo, da se preveč upošteva in da so zaradi tega ves čas pod pritiskom. Poleg tega so tu še pričakovanja staršev. Nekateri starši razumejo trud svojega otroka tudi takrat, ko ni odličen, drugi pa so preveč zaščitniški, pogosto krivdo za neuspehe prelagajo na šolo in učitelje. Pri tem pozabljajo, da uspeha ni mogoče doseči v zadnjih štirinajstih dneh pred koncem leta.«

Veliko govorite o vlogi staršev. Kaj opažate?

»Velik problem je, da starši pogosto slepo verjamejo svojim otrokom, ne želijo pa slišati druge strani zgodbe. To opažamo v naših programih, verjamem pa, da je podobno tudi v šolah. Otroci bi morali že med odraščanjem doživeti tudi kakšen neuspeh. To je pomembna šola za življenje. Tako razvijajo odpornost in se naučijo soočati z izzivi. Pri TOM-telefonu opažamo zelo hude stiske otrok, predvsem ob koncu šolskega leta. Tudi pridni otroci si včasih doma ne upajo povedati, da so dobili slabšo oceno. Nekateri začnejo lagati, skrivati stvari ali se umikati. Takrat se lahko znajdejo na zelo nevarni poti. Če doma ne najdejo razumevanja, ga začnejo iskati drugje. Stiske so danes bistveno hujše kot pred leti. Vse pogosteje se srečujemo s samopoškodovanjem in celo s samomorilnimi mislimi pri mladostnikih. To so zelo resna opozorila. Pogosto se vprašam, ali so otroci pri štirinajstih ali petnajstih letih sploh dovolj pripravljeni na vse, kar jih čaka v življenju.«

Kako hitro ugotovite, kakšne navade otroci prinašajo od doma?

»Presenetljivo hitro. Že po dveh ali treh dneh se pokaže, v katerih družinah obstajajo jasne meje in kje jih ni. Zelo hitro opazimo tudi zanemarjene otroke. Takšnih je žal vsako leto več. Včasih gre za družine, ki nimajo veliko materialnih dobrin, včasih pa za družine, pri katerih denar ni problem, primanjkuje pa časa za otroke. Ko nam otroci začnejo zaupati in pripovedovati o življenju doma, se pogosto vprašam, kaj je huje – revščina ali pomanjkanje ljubezni in pozornosti. Otrok lahko ima vse materialne stvari, pa nima občutka varnosti in sprejetosti. Prav v otroštvu se oblikujejo odnosi, ki jih bo človek pozneje gradil s partnerji, prijatelji in sodelavci. Vedno več opažamo tudi osamljenosti. Otroci so med seboj manj povezani. Deloma so za to krivi zasloni, deloma način življenja. Tudi društveno življenje izgublja pomen. Mladi pogosto ne čutijo več potrebe po vključevanju v skupnosti, kar dolgoročno ni dobro. Na podeželju je tega morda nekoliko manj, v mestih pa je zelo opazno.«

Več preberite v tedniku Naš čas.