Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V našem sistemu, čeprav mi ta beseda sploh ni več všeč in bi jo najraje zamenjala s katero drugo, je Luka že toliko let, da je bil del sprememb, dobrih, slabih dni, uspehov, padcev, skupnosti, odhajanj … Manjših in velikih projektov. Cenim ga, ker je deloven, odkrit, duhovit in ker mu dana beseda še nekaj pomeni. Če reče, da bo »zrihtal«, potem bo.

Kaj vse si pri nas že delal?

»Najprej sem bil kelner, potem prvič vodja šanka. Za tem sem delal kot tehnik in bil en čas vodja tehnike. Lučna tehnika, vodja lučkarjev. Trenutno sem spet vodja gostinstva – drugič. Zraven sem še Žigov asistent, del koncertne ekipe na Festivalu mladih kultur Kunigunda in pa sodelujem pri eMCe programu.«

Zakaj si se prvič odločil, da ne boš več vodja šanka?

»To je pa že kar nekaj let nazaj … Takrat je na to odločitev vplivala celotna situacija. Janko, ki je bil v tistem času direktor, naš šef, je odšel na drugo delovno mesto v Mladinski center Velenje, začela je počasi odhajati cela takratna ekipa, menjale so se vodje, imel sem občutek, da se malo sesuvajo stvari … Pa zdelo se mi je, da sem to funkcijo prerasel, želel sem iti naprej.«

Kakšen splet okoliščin je tebe pripeljal v eMCe?

»Prijatelj Mešaki je prvi začel delati tu. Govoril mi je, kako je to ful kul plac, njemu je bilo noro dobro. Samo on je tudi malo čuden, mogoče zato, haha. Potem sem ene parkrat prišel, čeprav mi ni bilo glih nekaj, ker sem poznal govorice. Čez čas sem pa videl, da ni tako bed, pa začel delati. Tu sem našel eno mini družino.«

Ko delaš za šankom, vidiš te »posebne« ljudi od blizu. Prostor vidiš od blizu. Dinamiko, odnose. Kaj si ugotovil?

»Ful pozitivno sem doživljal ta plac, ko sem bil enkrat zraven. Vsak dobi priložnost, vsakega se sprejme, in to brez nekih predsodkov. Sem hodi čist skuliran folk. Tudi kot kelner nisem imel nikoli kakih zares slabih izkušenj, mogoče ti kdaj kdo dvigne živc, ko je gužva. Ulit folk ne šteka, da imaš delo, ali pa ti razlaga eno in isto zgodbo že desetič. To je malo tečno.«

Kdo hodi k nam?

»Je kar mešano, ful prihajajo različne skupine ljudi. Zanimivo je, da je to odvisno tudi od letnega časa, grupe se res menjajo kot letni časi. En folk recimo pride samo pozimi pa jih potem vmes nikoli ni, ne vidim jih do naslednje zime. Vsak pa definitivno najde tu safe place, drugo dnevno sobo.«

V sedmih letih se zamenja veliko enih ljudi. Ti je to všeč, da je ekipa taka živa stvar?

»Mixed feelings imam glede tega. Po eni strani si vesel, da pridejo novi ljudje, po drugi imaš pa pričakovanja kdaj tudi previsoka. Ta generacija, ki zdaj prihaja, je drugačna, na stvari gledajo z drugega kota kot jaz. Moraš se jim prilagajati, če hočeš preživeti oziroma sobivati z njimi. Včasih jih ne razumem, se pa trudim. Imajo neke trende, ki jih ne štekam, odraščajo v drugih okoliščinah, standardi v družbi so se spremenili, tudi njihove vrednote.«

Raziskave kažejo, da mladi nasploh manj pijejo, manj žurajo. Če se že dobijo, težko odložijo telefon.

»Ful so bolj healthy life scena, bolj so ozaveščeni glede tega. Taki bolj spiritualni … Med korono, recimo, je bilo vse obrnjeno na glavo, vse je bilo narobe, veliko je šlo navzdol in zdaj na drugačen način doživljajo henganje nasploh.
Glede telefona lahko rečem, da sem jaz tudi odvisen od njega, preveč ga uporabljam. Sem že na točki, ko se mi sploh ne zdi več nesramno, da ga potegnem iz žepa pa sem na njem, čeprav sem v družbi. Se pa probam glede tega poboljšati, vsaj, kadar sem zunaj.«

Kakšna pa imaš ti kot vodja šanka pričakovanja od študentov, ki pridejo delat?

»Za začetek, da ima človek normalen odnos do dela, da opravi naloge, ki so v resnici kar simpl. Biti kelner je eden lažjih študentskih jobov pri nas. Da pride na izmeno, kadar se piše, da ne išče ves čas menjave. Odnos je ful pomemben, to, da se drži tega, kar reče. Da naredi kaj sam od sebe. Me kar razjezi kdaj, ker jim niso samoumevne ene stvari, ki se meni zdijo čisto normalne. Neke osnovne stvari moraš kdaj narisati in še pobarvati in še potem je ful podvprašanj, zakaj je to tako, zakaj ni tako. Se pa probam razumeti z vsemi, kljub vsemu.«

Kaj pa oni pričakujejo od tebe, od eMCeja?

»Zadnje čase jih zanimajo samo njihove pravice, haha. Najprej moraš kaj narediti, da pridemo sploh do pravic. Tu jaz vidim problem, da v argumentih res omenjajo samo pravice, nobeden pa ne opravi dela, kot bi bilo treba. Logično je, da moraš na šithu najprej kaj narediti, da imaš potem pravice, a ni?«

Je težko biti šef in imeti prijateljski odnos hkrati?

»Z vsemi sem frend, ampak ne v službi. Znam potegniti črto, kdaj je delo, kdaj je družba, oni pa včasih mogoče tega ne štekajo in jim ni kul, ko preklopim iz friend v manager mode. Ko si šef, moraš na koncu dneva ti zrihtati stvari, če kaj ni narejeno. Je ful enih odgovornosti. Ni mi težko dati navodil, težko mi je pa že desetič nekaj ponoviti pa imeti feeling, da me sploh ne slišijo. Postaneš sam sebi »dosadan«. Je pa fajna izkušnja.«

Kaj pa lučkarstvo? To je tudi zanimivo delo. Kako si začel s tem?

»Če se prav spomnim, je »kriv« Vid Hrovat. Naredil si je enkrat double booking in seveda ni mogel biti na dveh placih hkrati. Naštimal mi je stvari vnaprej in rekel, naj samo pridem, da bo vse bo v redu, naj pač klikam. Meni se je zdelo fajn in sem se hotel dejansko več naučiti. Z Amadejem Šupergerjem sva ful delala. Pri tem delu mi je najbolj všeč ta občutek, da si del koncerta, ti si del tega vajba, showa, ta filing, da se brez tebe pa tvoje ekipe folk ne bi mel tako dobro. Fajn je biti v ozadju neke produkcije.«

Kdaj ti rečeš, da je bil dogodek dobro izpeljan? Kaj je za tebe dober event?

»Če izpeljemo, kot smo si zamislili. To pomeni, kot smo naredili vizualne in druge načrte, da gre postavitev okej, da vse sprobamo, da vse dela, da je med koncertom vse v redu, da vse pospravimo v čim krajšem roku. To je uspešen event. Če je bilo naglas pa če je bliskalo!«

Ljudje si velikokrat ne predstavljajo, kaj vse delate. Vidijo vas zvečer, ko stojite za mikserjem.

»Saj to. Ne vidijo, da smo prizorišče postavljali cel dan, v vsakem vremenu, da smo bili zjutraj že v skladišču, vidijo mogoče tonsko in potem koncert, to je ta fajni del šihta. Potem pride pa pospravljanje. To je najteže, ker se imaš kul, dober koncert, kar naenkrat grejo vsi domov, prazno prizorišče, samo še kufri, tovornjaki, kombiji, hrup, vsi so utrujeni, živčni. Tudi to je del tega šihta.«

Katera lokacija v Velenju se ti pa zdi najbolj zahtevna? Kateri dogodek ti je mogoče najbolj ostal v spominu?

»Festival Metaldays definitivno, ne samo zaradi obsežnosti, bolj zaradi improvizacije in določenih stvari, ki so se tam dogajale – od spremembe podizvajalcev, ekip, malo smo se gledali, malo čudili, sproti smo reševali probleme, ki so nastajali dobesedno iz sekunde v sekundo, vsak segment je delal vse, ni bilo več važno, ali si bil glavni odrski tehnik ali nekaj čisto drugega, vsi smo stopili skupaj. En problem rešiš pa pride sto drugih, hehe.
Lokacija pa mogoče Vista, ker je odprt prostor, znajo biti vroče temperature. Čeprav ne bomo pozabili krsta Viste, tisti naliv … Pa še kar pogosto dežuje, nepredvidljiva je. Titov trg je podoben, recimo.
Velik eventov zdejle premotavam po glavi, veliko je bilo fajnih, veliko kje sem užival. Alo stari! so mi zmeraj kul, recimo, Lake fest, Days of Thunder. V ful lepem spominu mi je ostal zadnji Rock na gradu, leta 2019. Takrat sem bil v šank ekipi, moj prvi večji dogodek, ekipa je bila res super, Ambrož vodja šanka. To je ta »star eMCe«.«

Omenil si Ambroža, zdaj si na njegovem mestu ti. Kaj ti je najbolj ostalo od njegovega vodenja, zakaj si ga kot šefa spoštoval?

»Da je imel avtoriteto, ki se je uspešno prenašala na vedno nove delavce, bila je samoumevna. Znal se je hitro razjeziti, imel je rad red, ampak so ga vsi upoštevali. Na drugi strani je bil pa frend, vsem nam. To je res bila zasedba. Luka, Timi, Lara, Marko, Ado, Monika, Mešaki, Filip, Marko, Sadmir. Ziher sem koga pozabil. Še zdaj se štekamo.«

Toliko let si zraven, da si dal čez tudi nekaj mandatov ŠŠK in bil del tehnične ekipe na nešteto dogodkih. Kako pa doživljaš ta študentski segment velenjske mladinske scene?

»Opažam, da se ŠŠK kar spreminja čez čas, dijaki in študenti. Zdijo se mi bolj oddaljeni. Jaz sem začel delati, ko je bil predsednik Moši, takrat so bli ŠŠK-jevci tu v eMCeju kot en inventar. Več so sedeli, hengali, bolj so bili povezani s tem placem. Potem sem bil zraven v Joštovih, Martinovih, Teodorjevih mandatih, zdaj je prišla Eva. Včasih smo bili tudi ostali, ki delamo tu, bolj vključeni, bi rekel. Jošt in Martin sta nas velikokrat povabila za mizo, smo prisedli na kak sestanek, smo povedali mnenje, seje so meli v času, ko je bil eMCe odprt. V zadnjih letih mam kdaj filing, kot da nekateri nočejo, da bi jih povezovali s tem prostorom, verjetno zaradi vsega, kar govorijo o eMCeju. Kot da vidijo samo pisarno, ki jo imajo tu. Da delajo dogodke za svojo dušo, take neke male projekte, ki niso glih za vse. Saj je prav, da se stvari spreminjajo, da prihajajo nove face, ne more biti sto let vse isto. Njihovo delovanje gre v neko drugo smer, ampak kljub mnenju, ki ga mam, pa ŠŠK itak podpiram in spoštujem vse delo, ki ga vložijo, in naj uresničujejo želje, ki jih imajo. Pri zdajšnji predsednici imam občutek, da resno jemlje funkcijo, vidim potencial v njej, tudi imam fajn kontakt z njo.«

Rojen si v Srbiji, domači kraj pa si zapustil leta 2017, star približno 18 let. Živel si v dijaškem domu. Kaj se dogaja v dijaških domovih?

»Haha, mi smo kar žurali, smo kar hengali, se kregali, pobotali, vsega je bilo. Vsi štirje cimri smo delali v eMCeju, čeprav ne v istem obdobju. Z Mešakijem sva drug drugega krila pri vzgojitelju Mraku, ker nam ni dovolil delati čez teden. Skos sma nekaj mutila, taki bedni izgovori – šel je nekam s punco, nekaj je moral zrihtati, v resnici sva šla pa smeno oddelat. No, jaz sem se probal malo držati tega pravila, Mešaki pa ne glih. Žal ne živiva več v istem mestu, se pa še čujeva pa vidiva.«

Kako doživljaš to dvojnost – dva doma, dve državi, dvojni prazniki, prijatelji?

»Navadil sem se. Vedno bolj se počutim doma tu, ker mam tu družbo. Prišel sem v teh letih, ko spoznavaš ljudi, ki ti bojo ostali frendi do konec lajfa, navezuješ neke resne konekšne. V Srbiji sem izgubil social life. Dol se počutim kot gost, ne grem niti ven. Grem k družini na obisk.«

Koliko težko je navezati stik z ljudmi tu? Mesto ti je bilo všeč?

»Ful moraš dati ti efforta, ko si tu. Moraš se naučiti jezika in se potruditi za odnose. Ne, Velenje mi na prvo žogo ni bilo všeč. Še danes je tak love–hate relationship. Iz prve, ko sem prišel, se mi je zdelo ful malo, neka vas. Pa kako je zeleno, sploh se mi ni zdelo, da sem del mesta. Razmišljal sem, kam naj grem, tu nkč ne obstaja. Če ne poznaš folka, zna biti res dolgočasno.«

Bi šel kam drugam?

»Če bi se ponudila fajn prilika, bi jo izkoristil, ja. Šel bi v kako veliko evropsko mesto, Berlin ali pa Lizbona. Pa … To, kar se dogaja v svetu, ne vpliva, zaenkrat, direktno na moje življenje. Ne pustim, da vpliva. Mislim oziroma upam, da smo dovolj pametni, da se bo zrihtalo.«

Ko si fraj, kaj te »nafila«, kaj rad delaš?

»Hengam s frendi, ročni nogomet rad špilam. Rad grem v naravo, če mam priložnost pa čas za to. Ko grem privat na kak koncert, nimam več filinga, da sem obiskovalec. To je tako moje domače igrišče, da sploh nimam več festival hypa. Čekiram prizorišče. Preden sem začel to delati, sem imel vedno on filing, vau, kako velik oder, zdaj ko ga vidim, mi je pa tako navadno, kot da pridem zjutraj na šiht, hehe.«

Kaj ti pomaga, če imaš slab dan?

»Izogibam se ljudi in konverzaciji, predvsem nepomembni in nepotrebni. Da ne komuniciram, to mi pomaga.«

Star si 25 let. Bi rekel, da si izkoristil mladost? Bi vse še enkrat?

»Haha, uh. Še kar sem mlad! Jaz mislim, da nisem nič zamudil, kvečjemu sem kaj preveč. Bolje tako, da smo ziher. Hahaha. Vse bi čisto isto, brez premisleka.«

Si del najožje ekipe eMCeja. Imaš kako idejo, kaj lahko naredimo še bolje, drugače?

»Programsko smo pokriti, mogoče se moramo največ ukvarjati s tem, kako privabiti nov folk, ki si je ustvaril napačno mnenje o eMCeju. To se mi zdi edini problem. Je pa to long shot, to je nekaj, na čemer se dela ful časa in traja eno daljše obdobje. To je proces. Da dobiš ljudi in da jih po prvem in drugem obisku tudi obdržiš. Mene kdaj ful zmoti, če je kdo nespoštljiv do tega placa, pride pa vsak dan. Prav ni mi jasno, kako je lahko nekdo cel dan v eMCeju, pa oma recimo slab odnos do kelnerjev, do prostora. Kako, če hodiš dnevno sem?!«