Otroci prevzemajo vlogo staršev, starši pa se jim ne želijo zameriti
"Če želimo vzgajati za 21. stoletje, ne potrebujemo več metod. Potrebujemo več osebnosti. Več prisotnosti. Več odgovornosti," pravi vzgojiteljica Branka Casar.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
O logopedagogiki pišem, ker se mi zdi zelo pomembno, da se o tem govori javno. Ko vstopimo v vzgojo in izobraževanje kot pedagogi, smo prepričani, da vse deluje po nekih metodah in načinih dela, ki so zapisani v kurikulumu za vrtce ali šolskem načrtu. Pozabljamo pa na ključne elemente, ki so pomembni, če želimo biti res dober učitelj ali vzgojitelj. To je naša osebnost. Kdo smo mi, ki vstopamo kot učitelji ali vzgojitelji v skupnost vrtca ali šole.
Napisati pripravo po učnem načrtu ali kurikulumu za vrtce s cilji in dejavnostmi je enostavno. Ne moremo pa na papir dati našega odnosa, naše motivacije ter vloge avtentičnosti in pristnosti brez predsodkov. Da znamo preseči sebe. Da znamo pogledati na otroka kot na osebo, ki ima svojo enkratno neponovljivo osebnost in svoje dostojanstvo. Šele ko te vodi ta misel, lahko postaneš dober učitelj ali vzgojitelj.
Logopedagogika ponuja znanje za življenje. Ne metode, ampak odnos. Ni pomembno, kakšno metodo boš izbral, ampak kako se boš odzval. Odnos pomeni srečanje, in ko opazujemo otroke, smo velikokrat usmerjeni ne na tisto, kar vidimo, ampak na tisto, kar mislimo. Vsak otrok je enkraten takšen, kakršen je. In v sebi nosi potenciale, v katere moramo verjeti. Šele ko verjameš v nekoga, lahko postane vse to, kar je v njegovem bistvu.
Vzgoja je danes velikokrat potisnjena v ozadje, v ospredju pa je znanje. Premalo govorimo o vzgoji kot temeljni pripravi na življenje. O tem, kakšni bodo otroci kot posamezniki v odnosu do drugih in kako bodo razumeli, kaj je prav in kaj ne.
Pogosto slišim očitke, da od otrok preveč pričakujem. Pričakujem pa zgolj, ker verjamem. Verjeti v otroka ne pomeni, da ga sprejmemo takšnega, kot je, ampak da verjamemo, da lahko postane še boljši. Vzgoja je nujna, če želimo otroka oblikovati v samostojno, odgovorno in avtonomno osebo. Začne se že ob rojstvu in ne pomeni permisivnosti.
Svoboda ni, da vsak dela, kar mu ugaja, ampak je vedno povezana z odgovornostjo. Danes se pogosto dogaja, da otroci odločajo sami. Odločajo se za tisto, kar jim ugaja, in ne tisto, kar je prav. Starši pa sledijo njihovim zahtevam, da se le ne bi zamerili otroku. Vloge so se popolnoma spremenile. Otroci prevzemajo vlogo staršev, starši pa sledijo željam in zahtevam otrok. Ne znajo pa prevzeti odgovornosti za osnovne stvari. Kako si pospraviti posteljo ali obuti čevlje. Ali še bolj preprosto – ne zmorejo osnovnega bontona. Pozdraviti učiteljico na hodniku, ko jo srečajo ali vstopijo v igralnico v vrtcu. To so osnovne vrednote, ki bi jih moral ne poznati in se učiti, ampak živeti vsak otrok.
Otroka pogosto dojemamo kot projekt in mu načrtujemo življenje po svojih merilih. Želimo, da bi bil otrok uspešen in srečen. Zelo redko pa se vprašamo, kaj pomeni biti uspešen in srečen. Vidimo samo okvir, ne razmišljamo pa o vsebini, ki nosi ta okvir. Vsebina, ki nosi odnos, samozavest, vrednote in odgovornost. Biti uspešen in srečen ne pomeni imeti dobro službo in dosti denarja, ampak najti ključ do srca, ki odpira vrata sveta.
Logopedagogika pomeni, da vedno deliš del sebe z drugim. Preprosto bi lahko rekli, da odnos zdravi, še predem nekaj želimo naučiti. Biti avtentičen pomeni, da ne igraš vloge, da bi ugajal drugim, da ne skrivaš tistih delov sebe, ki niso popolni, in da govoriš in deluješ v skladu s tem, kar misliš in čutiš. Otrok se razvija ob odraslem, ki je prisoten. Tukaj in zdaj.
Pogosto smo kot starši preobremenjeni zaradi službenih obveznosti, časovne organizacijske stiske, različnih vlog, ki nas spremljajo skozi dan, in pozabljamo na primarno vlogo. Mislimo, da je dovolj, da smo fizično prisotni. Ampak fizična bližina ne pomeni prisotnosti. Prisotnost pomeni odnos. In to je ključno izhodišče za to, kako se bo otrok razvil ob odraslem. Ali kot pasivni opazovalec, ki sledi tempu družinske dinamike, zahtevam in mišljenju, ali kot soustvarjalec lastnega življenja skozi doživljanje, ustvarjanje in vrednotenje.
Če bi vsak posameznik razmišljal, kako lahko postane boljši, bi ta miselnost presegla meje nedosegljivega. Spreminja me kot osebo in kot strokovnjakinjo svojega poslanstva – vzgojitelja predšolskih otrok. In želim, da bi starši, vzgojitelji in družba razumeli. Razumeli, da je logopedagogika vrednost, ki presega znanje in modrost naučenih teorij. Je odnos, ki predstavlja celoto. Celoto, kjer je prostor za napake in učenje. Celoto, ki ni le skupek posameznih delov, ampak vsota posameznih delov.
Logopedagogika ni vprašanje preteklosti, ampak prihodnosti. In če želimo vzgajati za 21. stoletje, ne potrebujemo več metod. Potrebujemo več osebnosti. Več prisotnosti. Več odgovornosti. Več smisla.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
