Sistem zaostaja: Manjkajo bivalne skupnosti za samostojnejše starejše
Čeprav v Sloveniji uvajamo reformo varstva starejših, bi morali dejansko razmišljati že o naslednji.
Relativno samostojne starostnike, ki lahko sami poskrbijo zase, je zakon o dolgotrajni oskrbi bolj kot ne spregledal. Če bodo želeli bivati v domu, bo zanje plačilo višje, kot je bilo doslej, okoli 850 evrov mesečno. Po sedanji reformi socialne oskrbe starostnikov bodo slednji v domove upokojencev lahko pravzaprav nameščeni le, ko bodo popolnoma obnemogli.
Na drugi strani sicer novi zakon res prinaša možnost oskrbe na domu, ki pa vsem še zdaleč ne bo dosegljiva, zaradi prestrogih normativov in še bolj zaradi pomanjkanja ustreznega kadra. Zato se poraja vprašanje, kako naprej. Družba se spreminja in prav bi bilo načrtovati nekoliko vnaprej.
Starejših bo vedno več - kako bomo poskrbeli za njih?
Znane so napovedi o vedno večjem odstotku starostnikov v naši (in EU) skupnosti. Za vse starejše še zdaleč ne bo mogoče zagotavljati oskrbe – bodisi v instituciji bodisi na domu. Marsikateri starejši pa si bo v prihodnje vsaj del takšne oskrbe želel oz. jo potreboval.
Na drugi strani pa redkokdo – sploh pa ne med odgovornimi na pristojnih ministrstvih – razmišlja, da bi organizirali bivalne skupnosti, kjer bi lahko bivali starostniki, ki nimajo resnih zdravstvenih ali zgolj starostnih težav. To bi lahko bile manjše enote, recimo z do 20 posteljami, od kadra pa bi potrebovali npr. le oskrbnice in čistilke.
Starostniki bi plačali stroške bivanja in oskrbe, tudi hrane, ki bi jo dostavljali (iz doma upokojencev ali od zasebnika). Zaposleni bi poskrbeli za delitev obrokov, pomivanje, pospravljanje, pranje perila, preoblačenje posteljnine, skratka vsa gospodinjska dela. Edina skrb starostnika bi bila, da plača položnico, ki pa v tem primeru ne bi bila (pre)visoka.
Sistem varstva starejših okostenel in zastarel
V sistemu institucionalnega varstva, kot ga imamo in uvajamo v Sloveniji, opisano ni možno. Če bi dejavnost izvajala institucija, kot je dom upokojencev, je treba dosledno upoštevati predpisani prostorski in kadrovski normativ.
Za 20 relativno samostojnih stanovalcev bi moral po današnjih normativih imeti manjši dom upokojencev zaposlenih osem ljudi. Če bi čez palec sešteli samo stroške njihovega dela in razdelili med stanovalce, bi to na posameznika zneslo okoli 800 evrov. Seveda je treba dodati še vse ostale stroške (hrana in obratovalni stroški, amortizacija, vzdrževanje …). Po današnjih standardih socialnega varstva bi bilo bivanje v takšnem majhnem domu zasoljeno drago.
Primer uspešne prakse: bivalna skupnost za starejše v Murski Soboti
Eden od primerov dobre prakse je občina Murska Sobota. Čeprav gre za mikro projekt, je več kot odličen dokaz, kako bi lahko lokalne skupnosti za starejše zagotovile stanovanja pod ugodnimi pogoji. Javni stanovanjski sklad Murska Sobota je pred leti odkupil enonadstropno hišo, ki jo je obnovil in v njej uredil bivalne enote za starejše od 65 let. Prostora je za šest oseb. Za nakup in obnovo so odšteli 250.000 evrov (2021), denar pa pridobili tudi iz evropskih virov, mehanizma CTN, ki je namenjen mestnim občinam.
V vsaki etaži so tri sobe, vsak stanovalec ima svojo kopalnico. Kuhinja in dnevni prostori so skupni. V objektu so še shrambe in kolesarnica. Ob hiši je urejeno dvorišče z vrtom. Stanovalci so najemniki. Za čiščenje, hrano, pranje perila in ostala gospodinjska opravila poskrbijo sami. Plačujejo pa neprofitno najemnino, ki se s subvencijo giblje od 76 do 155 evrov mesečno. Ostale stroške, za elektriko, vodo, kanalizacijo, odpadke, telekomunikacije, plačujejo posebej.
Zanimanje za stanovanja je zelo veliko. Neprestano so zasedena, zanje je tudi čakalna vrsta.
E-novice · Podravje
