P. Rosenfeld: »Duhovniških poklicev ni mogoče ustvarjati s programi«
P. dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld je po rodu Ptujčan, ki že vrsto let živi in deluje v cistercijanski opatiji Stična na Dolenjskem.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»Sem prior stiške opatije, do nedavnega odgovoren za dom duhovnosti v opatiji Stična, ter docent za liturgiko na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Moje delo je povezano z življenjem meniške skupnosti, bogoslužjem, spremljanjem ljudi, duhovnimi vajami, gostoljubjem ter raziskovanjem in poučevanjem liturgije,« se je predstavil p. Nikolaj.
Kaj vas je pripeljalo v duhovniški poklic?
»Poklic je pot, na kateri postopoma odkrivaš vedno močnejša vprašanja o življenju, smislu in minljivosti. Odločilnih je bilo nekaj mejnikov in srečanj z ljudmi, ki so mi dali izkusiti, da so svoja življenja smiselno darovali Bogu. Ob tem so me opogumili, da sem odgovore tudi sam začel iskati v tišini, molitvi in premišljevanju.
V meniškem življenju sem odkril, da so molitev, delo, tišina in duhovništvo med seboj globoko povezani. Duhovnik pri oltarju lomi kruh življenja, vendar to ni osebni dosežek ali nagrada. Je lepa in čudovita služba, za katero nas more uporabiti Kristus, ker nas ima vse tako neskončno rad.«
Čemu dajete poudarek pri svetih mašah, srečevanju z verniki in sploh z ljudmi? Kaj jim polagate na srce? Veliko ljudi danes zelo trpi.
»Pri obhajanju svete maše je pomembno, da se čim bolj osvobodimo predstave, da je bogoslužje zgolj verska dolžnost, predstava duhovnika ali nastop pevcev. Sveta maša je dejanje Kristusa, njegovo povabilo k mizi in k poslušanju njegove besede. Zato so pomembni zbranost, dostojanstvo obreda, tišina, petje in seveda Božja beseda. Vse to obuja zavest, da pred Bogom nihče ni nepomemben ali odveč.
Ob srečevanju z ljudmi opažam, da se pri zreli veri človek uči, da svoje vere ne živi samo po trenutnih občutkih. Vera ne pomeni, da človek ne bo poznal trpljenja, bolezni ali razočaranja. Pomeni pa, da ga Bog v preizkušnji ne opazuje nekje od daleč, ampak vstopa vanjo in jo nosi z njim.
Stična ima pri tem posebno poslanstvo. Je kraj molitve, tišine, srečevanj, duhovnih vaj, obenem pa tudi pomemben prostor kulturnega in zgodovinskega spomina. Obisk samostana in Muzeja krščanstva na Slovenskem mnogim pomaga razumeti, da vera ni bila samo zasebna stvar posameznikov, ampak je stoletja oblikovala naš jezik, umetnost, praznike, način življenja in odnos do sveta.«
Mladih, ki bi se odločali za duhovniški poklic, je vse manj. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi jih bilo več? Ali je zaradi tega vera ogrožena? Marsikdo je veren, a ne obiskuje svetih maš in ne prihaja v cerkev.
»Duhovniških in redovniških poklicev ni mogoče ustvarjati ne s programi ne z oglaševanjem ali reklamiranjem. Poklici navadno rastejo tam, kjer obstajajo žive krščanske družine in skupnosti, kjer se moli, kjer se o veri govori naravno in kjer mladi srečajo duhovnike in redovnike, ki svoje poslanstvo živijo z veseljem in notranjo svobodo. Mladi potrebujejo tudi prostore tišine, saj je Božji klic v hrupu življenja težje slišati.
Vera kot Božji dar ni odvisna od statistike in zato zaradi manjšega števila duhovnikov ni preprosto ogrožena. Lahko pa sta ogrožena vitalnost in pričevanje krščanskega življenja v posameznih okoljih, če ni ljudi in skupnosti, ki bi vero živeli, jo predajali mlajšim in jo udejanjali v konkretni ljubezni.
Ljudi, ki pravijo, da so verni, a ne prihajajo k maši, ne bi smeli prehitro obsojati. Njihova izjava pogosto razodeva, da v njih ostaja neko hrepenenje po Bogu. Hkrati pa je treba znova odkrivati, da krščanska vera ni zgolj zasebno prepričanje, intimno spoznanje ali splošna duhovnost. Je odnos, ki potrebuje Božjo besedo, zakramente, skupnost in dejavno ljubezen do bližnjega.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
