Osebni arhiv

S ponosom pove, da prihaja s kmetije, a priznava, da ni bilo vedno tako.

Marca lani je Suzana Krhlanko iz Pretreža pri Slovenski Bistrici prevzela vodenje Društva podeželske mladine Spodnje Podravje, ki povezuje kar 220 članov iz različnih delov Spodnjega Podravja ter širše. Dogodki, strokovna srečanja in druženja so bistvo delovanja društva ter tudi krovne organizacije Zveze slovenske podeželske mladine. »Srečanja so priložnost za povezovanje mladih s podeželja. Obenem združujejo istomisleče, dajejo mladim spodbudo ter vlivajo upanje, da ima kmetijstvo prihodnost,« pravi.

Toda prihodnost je, vsaj v očeh politikov in kmetijskih funkcionarjev, skrb vzbujajoča, kajti mladih prevzemnikov kmetij (do 40. leta starosti) naj bi bilo pri nas le okoli 3,5 odstotka, medtem ko je povprečje EU vsaj dva odstotka višje. A nizek delež ne pomeni, da mladih ni na kmetijah, opozori sogovornica. »Mladi so in smo na kmetijah, le uradne funkcije vodenja številni še niso prevzeli. Nekateri izpostavljajo dolgotrajne birokratske postopke prenosa lastništva, spet drugi se v kmetijstvo ne preusmerijo v celoti zaradi negotovosti prihodnosti kmetijstva. K slednji prispevajo sprejemanje zakonodaje, ki pogosto nima prehodnega obdobja, v katerem bi se kmet lahko prilagodil na spremembe, nenehna nihanja cen na trgu, obenem pa tudi skrb glede finančnih podpor. Številni mladi si želijo, da bi na kmetijah sledili trendom, uvedli nove tehnologije v reji, v pridelavi in predelavi, vendar imajo premalo zagonskih sredstev. Tudi do 57.000 evrov, kolikor znaša trenutna podpora za mlade prevzemnike, je premalo za korenite spremembe.«

Dodaja še, da imajo mladi kmetje lažji začetek tam, kjer so njihovi starši oz. predhodniki postavili trdne in sodobno urejene temelje kmetije. Tudi sama se trenutno pripravlja na posodobitev hleva za rejo prašičev. »Starša sta idejo o posodobitvi opustila, ker sem se posvečala študiju in raziskovalnemu delu. Ker pa vem, da je moja prihodnost kljub pridobljeni izobrazbi in službi na domači kmetiji, zdaj skupaj načrtujemo nov zagon.«

Osebni arhiv

Odnos do mladih kmetov se spreminja

Suzana se je po končani srednji šoli odločila za študij zootehnike na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. »Študij me je pritegnil, ker je združeval tako živinorejo kot poljedelstvo. V tem študiju in poklicu sem se našla, ključno pa je bilo, da mi je skupaj z aktivnostmi v društvu podeželske mladine pomagal pri osebni rasti in pri sprejetju dejstva, da je delo na kmetiji nekaj častnega.« Mlada živinorejka, ki je bila sicer od malih nog vpeta v rejo prašičev na domači kmetiji, pravi, da je bila okolica še pred desetletjem bolj obsojajoča do kmetov. »V osnovni šoli sem imela občutek, da je biti kmet nekaj slabega, saj je bila beseda kmet pogosto slabšalnica. Sedaj imam občutek, da se odnos do mladih kmetov spreminja v pozitivno smer.«

Suzana ima redno službo, a njena prihodnost je na kmetiji

Sprememba odnosa družbe do kmetijstva in mladih kmetov ni samoumevna. Je rezultat projektov, kot je Mladi inovativni kmet, Srečanje mladih kmetov, družbenih omrežij ter vsebin, ki kmete prikazujejo kot inovatorje na podeželju ter odgovorne skrbnike živali in okolja. »Kot kmet moraš biti ekonomist, prehranski tehnolog, strojnik, skorajda veterinar in pogosto tudi pravnik. Ni šole, ki bi pokrila vsa ta področja.«

Obenem pa moraš kmetijstvo čutiti. »Bila sem raziskovalka na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, sedaj svoje delo že dve leti nadaljujem na Kmetijskem inštitutu Slovenije, kjer sodelujem pri projektih na področju živinoreje in uvajanja sodobnih praks. Vem, da je moja prihodnost na kmetiji. Delo z živalmi, delo na zemlji je nekaj posebnega – da ti neko posebno zadoščenje, zadovoljstvo v življenju,« pravi.

»Želim si sodelovanja«

Ob tem pa je Suzana Krhlanko prepričana, da rek, da na mladih svet stoji, drži. »Mladi imamo polno idej in smo željni novega. Mi bomo krojili novo prihodnost, a pri tem ohranjali tradicijo.« In kakšno prihodnost si želi? »Želim si predvsem sodelovanja. Sodelovanja med kmeti, kajti med pogovori nastane največ idej, sodelovanja med kmeti in institucijami, da bodo slednje delale za kmeta, mu pomagale v prenosu znanja ter iskanju dobrih praks, rešitev. Želim si tudi, da bi bil poklic kmeta resnično cenjen in sinonim ponosa, da bi vsak lahko z veseljem rekel: Sem s kmetije, delam z živalmi in sem na to ponosen.«