Pixabay

Veliko lepih trenutkov sem doživel tudi sam, zato sem hvaležen vsem, ki so mi jih darovali. Samo majhen, za večino ljudi nepomemben dogodek, je skalil vrednote v doživljanju mojih božičnih praznikov.

Vem, za vas ljudi sedanjega časa, ta dogodek nič ne pove. Je nekaj vsakdanjega, nepomembnega. Jaz pa ne sodim v današnji čas. Za marsikoga sem le  čuden starček, ki se je izgubil v vrtincu sodobnega časa. Da, čudak sem in samo jaz vem, kako hudo je, če misliš in čutiš drugače kot drugi.

   Prav tako  pa nočem imenovati ostalih, ki so vpleteni v mojo zgodbo. Podobni so mi. Svoja srca nosijo v dlaneh in ga delijo med tiste, ki so ga pripravljeni sprejeti. So gasilci posledic individualistične in materialistično usmerjene sodobne družbe.

Po svojih močeh skrbijo, da ljudje niso lačni, da jih ne zebe, da niso sami, žalostni in nesrečni. Žal pa njihove pomoči mnogi nočejo ali pa ne morejo sprejeti. Nekateri so prepričani, da so samozadostni in da na tem svetu nikogar ne potrebujejo; drugih je sram, da bi pokazali pred ljudmi svojo stisko in životarijo v upanju, da bo nekoč boljše.

Nekateri pa se ob ponujeni roki celo sprašujejo: «Kaj pa ta človek sploh hoče od mene? Gotovo nekaj zahteva v zameno. Ne zaupam mu! Drugačen je!«

Da, res so drugačni od drugih. Bolijo jih neutemeljene klevete, boli jih stiska ljudi in boli jih zavrnjena pomoč. Da, prav ste slišali. Tudi zavrnjena pomoč boli. To sem občutil tudi sam. Veste, srečen si, ko darilo sprejmeš, kajti z njim sprejmeš tudi delček prijateljevega srca; če pa darilo zavrneš, si s tem zavrgel tudi košček njegovega srca. In to boli!

 Vem, da me nekateri težko razumete. Morda me boste lažje razumeli, če vam zaupam vsaj dva primera.                                                                                                                                                   

Zgodilo se je pred skoraj petdesetimi leti. Kot »idejni sovražnik domovine« sem izgubil službo. Ostal sem brez dohodka in brez kakršne koli denarne pomoči. Bližali so se božični prazniki. Mi pa nismo imeli niti za kruh in kar je najhuje – otroci brez obljubljenega in težko pričakovanega božička. V stiski sem prosil za pomoč humanitarno organizacijo. Dodelili so mi enkratno minimalno denarno pomoč, to pa je bilo dovolj, da smo bili siti in kar je najvažnejše – otroci so dobili čokoladnega božička. Takrat sem se odločil, da bom takoj, ko si bom opomogel, obdaril otroke iz socialno ogrožene družine.

Letos sem prosil za pomoč lokalno humanitarno organizacijo. Prepričan sem bil, da prav oni najbolj poznajo razmere v domačem kraju. Dogovorili smo se, da pripravim darilo, ki ga bodo posredovali  revnejši družini s tremo otroki. Bil sem navdušen ob misli, da bom letos lahko ob Božiču razveselil kar tri otroke.

Že naslednji dan sem nestrpno brskal po trgovinah in izbiral darila, ki bi bila primerna za otroke različnih starosti. Doma sem jih skrbno zavil, potem pa nestrpno čakal, da bodo, tako kakor smo se dogovorili, prišli ponj. Čakal sem in čakal. Nihče ni prišel.

Dan pred Božičem sem se odločil, da pokličem predstavnico domače dobrodelne organizacije. Takrat pa sem doživel šok. Odgovorili so mi namreč, da mojega darila ne potrebujejo. Vem, za vas ljudi sodobnega časa, to ni nič posebnega. Jaz pa sem pač nek star čudak, zaverovan v nekdanje vrednote.

Nehote sem pomislil: vse življenje sem delal z mladimi. Na desetine se jih je gnetlo okoli mene. Potrebovali so me in jaz sem potreboval njih. Drug od drugega smo sprejemali in drug drugemu smo dajali. Sedaj pa sem sam. Nihče več me ne potrebuje. Mrtvo drevo sem.

   No, saj vem, kaj si mislite vi, ljudje sodobnega časa: »Zakaj se sekiraš, stari čudak? Darilo zamenjaj! Porabi ba zase! Vrzi ga v koš!« Jaz pa se še vedno spominjam suhih hrušk, ki mi jih je podaril Miklavž; kape, ki sem jo v zimskem mrazu delil s sošolcem; jabolka v katerega smo s prijatelji skupaj zagrizli; prvega poljuba mojega dekleta; toplega objem hčerke … in končno tudi pomoči humanitarne organizacije, ki nam je pomagala v stiski.

Zaradi tega vem, kako pomembno je, če se veseliš sprejemati in če zmoreš deliti. Vse dokler še zmorem dajati in vse dokler še imam možnost sprejemati sem Človek. Srečen človek! Takrat, ko pa tega več ne bom  zmogel, bom podoben mrtvemu drevesu, brez cvetov in brez plodov, toda še vedno z željo, da se ob njegovem ognju ogrejejo vsi, ki jih zebe  v sodobnem odtujenem času.

   Zaradi tega vas prosim: sprejmite nasmeh človeka, pa vas bo razveselil; sprejmite njegove prijazne besede, pa vas bodo potolažile; spremite roko v pomoč, pa boste zmogli; sprejmite bogastvo njegovega srca, pa vas bo osrečilo. Sprejmimo Človeka!

In potem: delimo sprejeti nasmeh, prijazne besede, roke v pomoč in toplino svojega srca med vse ljudi. In verjemite mi: naš svet ne bo nič več podoben mrtvemu drevesu, brez listov, brez cvetja in brez plodov; spremenili ga bomo v topel dom za svojo družino, za našo vas, za našo občino, za našo domovino in za naš svet!

(pismo bralca)