Kosmatinci na Krškem polju zacveteli: najlepši, ko jih gledamo iz oči v oči
Med prvimi kosmatinci, ki pri nas zacvetijo, je velikonočnica (Pulsatilla grandis).
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Čeprav je pri nas najbolj poznana, je kljub temu to ena izmed naših najredkejših vrst. V Sloveniji raste na skrajni jugozahodni meji areala. Prav zaradi redkosti v našem rastlinstvu jo uvrščamo na seznam ogroženih vrst. Je značilna stepska vrsta, ki pri nas doseže skrajno zahodno mejo svoje razširjenosti.
Prav te dni se je tako kot naravnem rastišču v Ponikvi na Boču običajno malo kasneje razcvetela tudi v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Ne še vse rastline, nekatere so še povsem zaprti puhavčki, tako kot v naravi. Rastline iste vrste namreč ne zacvetijo vse ob istem času. Ene so zgodnje, teh je malo, večji del cveti ob času cvetenja, ki je za velikonočnico okrog 15. do 20. marca in nekaj je zelo poznih ob koncu marca. Rastline se vedno odzivajo tako, da jih je vsaj nekaj vedno v ugodnih razmerah za oprašitev. Za nadaljevanje vrste je dovolj, da se jih vsako leto vsaj nekaj opraši in semeni. Varovalka za to pa je cvetenje v različnem času.
Da so letošnje razmere res malo pomešane, spet zaradi relativno mile zime in zaradi dovolj velike količine padavin, pa kaže letošnje zgodnje cvetenje črnikastih kosmatincev (Pulsatila nigricans) na Krškem polju.
Običajno so bili vedno kasnejši od velikonočnice, letos pa so zacveteli pred njo. Vzroka pa sta bila dovolj vlage in tudi snega, ki je bil letos kar dvakrat z zadovoljivo snežno odejo tudi na Dolenjskem. Dovolj vlage v tleh in marčevska toplota sta tako prebudila črnikasti kosmatinec k zgodnejšemu cvetenju. Temu lahko dodamo še en dodaten dejavnik, da so po veliko letih travnike lani spet pokosili, prejšnja leta so bili več ali manj nekošeni. Travniške oziroma stepske rastline košnjo rabijo. Sicer ne prenizko in ne prezgodnjo, a enkrat letno. Kosi se takrat, ko se trava smuka. Pogosto napačno razmišljamo, da travnik ne kosimo vsako leto, za povečanje biodiverziteto. Napačno razmišljanje, travnik je potrebno vsako leto pokositi ali pa popasti, če hočemo biodiverziteto ohranjati.
Če bi letos šteli številčnost črnikastih kosmatincev na Krškem polju bi jih našteli vsaj dvakrat, raje pa trikrat več kot prejšnja leta. Vsako leto te travnike pregledamo in vsako leto je bilo kosmatincev manj. Letos pa je populacija po več letih normalna z dovolj velikim številom rastlin. Samo košnja je bila potrebna in so se »speče« rastline v šopih trave prebudile.
Seveda bi se bilo tukaj potrebno z lastniki zemljišč dogovoriti, da se te najbolj sušne travnike mozaično ohranja, se jih ne preorje. To smo jim v Botaničnem vrtu že nekajkrat zaman predlagali. Njive nujno potrebujemo, saj imamo premalo obdelane zemlje imamo. Če bi pogledali v stare katastre, je bilo to polje vse obdelano.
Kmetje so skozi zgodovino znali z zemljo pravilno kolobariti, ker so plitvo zemljo uporabljali za travnike ali pašnike. Niso je preorali, zato je naravno rastlinstvo ostajalo stoletja in tisočletja. Ko smo zemljo začeli zapuščati in jo nasilno varovati, o čemer pogosto odločajo uradniki, ki z zemljo niso nikoli živeli, pa živimo v svetu, ko biodiverziteto izgubljamo. Samo s pravilnim managementom bomo to lahko ohranili.
Na Krasu pa uspeva črnikastemu kosmatincu podobna vrsta in sicer gorski kosmatinec (P. montana).
Ta je populacijsko v Sloveniji bolj razširjen in zaradi vseeno počasnejšega zaraščanja Krasa je tudi številčno bolj prisoten. Čeprav tudi njegovo število ta marsikje usiha prav zaradi opuščanja tradicionalne košnje ali paše. Črnikasti kosmatinec raste bolj na suhih traviščih v panonskem svetu, v predalpskem in preddinarskem, gorski kosmatinec pa je bolj značilen za hribovit svet. Sega v slovensko Istro, najdemo ga na Kraškem robu in še marsikje na zelo pustih krajih Krasa.
Med seboj se razlikujeta po tem, da pri črnikastem kosmatincu venčni listi nekoliko manj zakrivajo prašnike (1,5-kratna dolžina prašnikov), tako da so prašniki nekoliko bolj vidni. Lažje razločevalno znamenje so konice cvetnih listov, ki so pri črnikastem kosmatincu izrazito zavihane navzven. Pri gorskem kosmatincu so venčni listi nekoliko daljši v primerjavi s prašniki (vsaj 2-kratna dolžina prašnikov) in konice listov niso zavihane navzven.
A tudi to ni čisto povsem res. Narava se vedno rada malo poigra. Omenjeno razlikovanje velja na začetku cvetenja, proti koncu pa zavihanost konic cvetnih lističev ni več najboljše znamenje za prepoznavanje. A kaj se če, to je narava, naravo naši problemi ločevanja ne zanimajo. Zato je tudi prav, da če nismo ravno pravi botaniki na to malo pozabimo in uživamo v lepotah rastlin.
V letošnjem letu tako skoraj vsi trije omenjeni kosmatinci cvetijo hkrati. Redko se to zgodi. Vrste imajo svoj ritem, le če jih razmere zmotijo se to zgodi drugače. Dovolj mokro leto, tudi s snegom je to povzročilo, predvsem pa hitra otoplitev, ki je rastline vzpodbudila k hitrejši rasti. Pozno marčevske ali aprilske rastline, kamor vsaj črnikasti in gorski kosmatinec sodita, se že pustijo hitreje zmotiti, kot to velja za povsem zimske rastline.
Mali puhavčki, ki rinejo na plano so tako pritlikavi in na daljavo včasih komaj vidni. Če pa se sklonimo k njim, se nam zazdi kot da smo ob malih muckah, ki so vse dlakave pogosto nasršene in tudi rade pihajo. Kosmatince pri tleh maje veter in prav vetru so njih dlačice še bolj intenzivne in v soncu barvite. Suhi travniki, ki so na videz še povsem mrtvi so tudi v tem še ne povsem pomladanskih dneh še kako lepi. Splača se sprehajati po njih planjavah in uživati v lepotah tistih skromnih rastlin, ki se tam tako mogočno pojavljajo, pa čeprav ne v takih množinah kot drugje. Njih semena kasneje raztrosi veter, pomagajo pa si tudi s šopasto razrastjo.
Do njega se je potrebno skloniti
Črnikasti kosmatinec sredi suhih trav, je sprva komaj viden. Rastlina je še povsem nizka odeta v dlačice in se povsem zlije z barvo suhe trave. Če hočemo pogledati cvet, se je do njega potrebno skloniti. Cvet je namreč sklonjen k zemlji ali pa vzporeden z njo. Vendar se splača skloniti. Najlepše pa je, ko ga gledamo iz oči v oči. Če nismo preveč občutljivi na obleko in se ne oziramo na to, da nas bo kdo morda videl, se lahko tako kot to počnejo otroci, kar malo usedemo ali celo povaljamo po tleh. Tedaj res začutimo lepoto in veličino te temno vijolične črne barve z izrazito rumenino prašnikov v cvetu in rahlo zelenino pestičev. V zgodnje pomladnem soncu na modrini neba cvet res zažari. Povsem črno rjav je videti.
Vendar so cvetovi odprti le v sončnih dneh, v zelo oblačnem in deževnem dnevu se cvet zapre. Zato pa so tedaj bolj opazne dlačice na zunanji strani cvetnega odevala.
Črnikasti kosmatinci ohranjajo značaj stepskih rastlin. Čeprav je povsod zapisano, da je kar razširjen se njegova rastišča iz leta v leto krčijo, ker se suhi travniki ali zaraščajo, ali pa so spremenjeni v intenzivno obdelovalne površine, kjer pa zanj ni več mesta. Na Krškem polju ga je verjetno največ v Sloveniji, le da tudi tukaj izgublja boj ali s preoranimi ali pa preveč zapuščenimi površinami. Zelo verjetno kmalu še z namakanjem. Kot, da ne bi znali več ohranjati mozaične krajine, ki so jo naši predniki tako s pridom znali izkoriščati, da so pridelali vso hrano doma, pa je bila tedaj rastlinska pestrost in pogostost vrst bistveno večja.
Za vse tri vrste kot tudi še za druge, ki cvetijo kasneje in so vezane na višji alpski svet je značilno, da so s svojo puhasto dlakavostjo prilagojeni na še mrzle razmere, na sušo, na sevanje in še marsikaj.
Vse tri omenjen vrste so odete v puhaste dlačice, ki pokrivajo tako stebla, kot liste cvetnega odevala in s tem rastlino ščitijo in ustvarjajo posebno mikroklimo, ki preprečuje pozne pozebe, dokler niso cvetovi popolno razprti. Dlačice hkrati lovijo zračno vlago, kar se še posebej vidi v dežju. Le ta se potem počasi spušča ob rastlini, ki ima v zemlji močan glavno korenino, ki raste v globino in se potem razveja. Voda tako zdrsi ob rastlini in jo počasi zaliva in zeleni listi se razvijejo šele po cvetenju.
Vse omenjene in še nekatere druge vrste pa lahko te dni opazujete tudi v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
