Igor Vidmar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ta je med pohodniki še posebej priljubljena predvsem zaradi pravljične scenografije sprehoda skozi gozd ob pravljično lepih meandrih Slatenskega potoka.

Pot vodi od Malega Slatnika mimo nekdanjega Tičkovega mlina, skozi gozd ob Slatenskem potoku do sotočja treh studencev ter nato skozi Veliki Slatnik, kjer še danes leži grob družine Mach. Od tam se mimo Križ in Potovega Vrha ter čez Machov hrib vrne na izhodišče. Njeno ime ni naključno, saj je družina Mach na Velikem Slatniku pustila pomemben pečat.

Johann jamamaja, Ernst odkritja

Johann Mach, akademsko izobražen učitelj aristokratov z Moravskega, oče svetovno znanega fizika Ernsta Macha, po katerem se imenuje tudi Machovo število, je leta 1858 na Velikem Slatniku kupil graščino in v deželo prinesel veliko novega znanja o sadjarstvu, kmetijstvu, vrtnarstvu, pa tudi o čebelarstvu.

Lotil se je tudi gojenja azijske sviloprejke jamamaja, ki ga je uvozil iz Japonske. Njegov posel s sviloprejko in tudi upravljanje posestva sta propadla, a spomin na Mache je ostal.

Čeprav ideja o pohodni poti po Slatenski dolini ni bila nova, pa je bila odločilna pobuda, ki jo je novomeška občina dala pred enajstimi leti, ko so načrtovali pohodno pot, ki bi povezala vse krajevne skupnosti, ki bi traso poti po svojem območju speljale same.

V Krajevni skupnosti Mali Slatnik so se na pobudo takratnega predsednika Tomaža Smoliča odločili za Machovo pot, katere idejni vodja je bil Marjan Hren, ki je okoli sebe zbral skupino entuziastov.

Prostovoljci in nevladniki

Arhitektki Viktorija Tekstor in Melita Muren sta idejo poti, ki jo je Hren speljal po že obstoječih gozdnih poteh in vlakah, spravili na zemljevid, ki ga popotniki lahko preučijo na vseh vstopnih mestih.

Nekdanja učiteljica in dolgoletna ravnateljica OŠ Center Vida Zupančič Yebuah je pomagala pri besedilih, natisnjenih na tablah na 20 učnih točkah, kjer otroke razveseljujejo tudi pravljična bitja, pri urejanju poti in postavitvi mostičkov, varovalnih ograj in družabnega prostora na sotočju treh studencev pa je pomagala večja skupina prostovoljcev, zbranih v takrat ustanovljenem društvu Machova dediščina pod Gorjanci, ki učno pot tudi vzdržuje.

Na pomoč so priskočili tudi člani Društva upokojencev Mali Slatnik, pri opisih naravnih znamenitosti so sodelovali strokovnjaki Zavoda za varstvo narave, informativne table so izdelali v podjetju Marjanovega brata Gvida Hrena. Večino denarja so prispevali sami, nekaj pa je primaknila tudi občina.

»Koliko pohodnikov je prehodilo Machovo pot v teh desetih letih, ne vemo, ker ne pobiramo vstopnine in pohodnikov ne nadziramo. Če ne dežuje, vsak dan pot po moji oceni prehodi vsaj kakšnih deset pohodnikov, ob koncu tedna pa precej več.

Kar nekaj imamo tudi organiziranih pohodov predvsem šolskih in upokojenskih skupin iz vse Slovenije, za katere zagotovimo tudi vodenje,« o obisku Machove poti pove Marjan Hren, upokojeni kovinar, domačin s Križ, ki danes živi na Ptičjem bregu nad Potovim Vrhom, čisto blizu Machove poti, in je potke, po katerih je speljana Machova pot, dobro preučil že kot otrok.

Tudi nagajanja je nekaj

Čeprav je večina domačinov zamisel o Machovi poti dobro sprejela, so ji nekateri nasprotovali in niso dovolili prehoda čez svoja zemljišča, zato je bilo treba traso prilagoditi. Zaradi spremembe trase je zunaj poti ostal znameniti Trdinov zakleti oreh, ki stoji v neposredni bližini Hrenove rojstne hiše na Križah, pohodniki pa morajo prehoditi tudi nekaj sto dodatnih metrov po nepriljubljenem asfaltu in se umikati avtomobilom.

Marjan Hren je še posebej ponosen na urejen družabni prostor ob sotočju treh studencev pod Velikim Slatnikom, namenjen pogostitvi organiziranih skupin pohodnikov. Tam se ob četrtkih dobivajo in ustvarjajo v naravi tudi člani likovne sekcije novomeškega društva upokojencev Jutro.

Igor Vidmar

Ko so postavili Machovo pot, je bila ena od znamenitosti ob njej tudi Tičkov mlin, zadnji mlin v tistem koncu, kjer je Tičkov Pep še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja mlel koruzno moko. A ga je novi lastnik podrl, Marjan Hren pa je ob sotočju treh studencev zdaj postavil maketo mlina in uredil nad njim miniaturno mlinščico, ki pripelje vodo na mlinsko kolo.

Pred kratkim je društvo odkupilo podrt kozolec in ga nameravalo postaviti ob družabnem prostoru pri sotočju, da bi se pod njegovo streho pred dežjem lahko umaknili pohodniki in udeleženci slikarskih srečanj.

Po Hrenovih besedah jim pristojni zavod za varstvo narave tega zaradi območja Natura 2000 ni dovolil. »Zdi se mi, da tam niti zobotrebca ne smeš zapičiti v zemljo,« žalostno pripomni. Kljub temu še vedno upa, da bodo kozolec vendarle lahko postavili.