M.L.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kot predsednica mjesnog odbora, krajevne skupnosti, Bregana okviru hrvaškega mesta Samobor sodeluje s predstavniki lokalnih oblasti na slovenski strani državne meje. Uradna razmejitvena črta med dvema državama, ki sta izšli iz nekdanje ene, skupne države, zanjo ni ne gospodarska, ne politična, ne kulturna, ne katera druga dejanska ločnica. Mateja Grmšek Žlender zato raje postavlja za svoj moto sodelovanje.

Vodenje krajevne skupnosti Bregana je ena od priložnosti, da lahko uveljavlja svoje omenjeno življenjsko vodilo. »Sodelujemo z našo Osnovno šolo Milana Langa Bregana, z gasilci in drugimi društvi in z drugimi krajevnimi skupnostmi Samoborja. Menim, da samo s sodelovanjem lahko naredimo prave korake v dobro skupnosti. Prepričana sem, da bi moralo povsod po svetu veljati tako pravilo,« poudarja.

Srečanje pri Kalinu

Če sodelovanja manjka v globalnem svetu, to med sosednjimi kraji na obeh straneh državne meje pri Bregani in Obrežju živi. Trudijo se zanj. In rezultati ne izostanejo. Primer je dogodek enkrat na leto, Srečanje pri Kalinu. To je srečanje predstavnikov sosednjih občin Brežice in Samobor in veselica za obiskovalce z obeh strani meje. Lani ga sicer niso pripravili v širokem obsegu, ampak so se samo protokolarno srečali predstavniki lokalnih oblasti z obeh strani meje.

Ampak ideji tradicionalnega Srečanja pri Kalinu se s tem niso odpovedali, v kar verjetno verjamejo tudi tajnica in podpredsednik Krajevne skupnosti Jesenice na Dolenjskem, Rajka Križanac in Slavko Bizjak, ter brežiški podžupan Bogdan Palovšnik. Prepričali smo se na nekaj teh dogodkih, da ta srečanja udeleženci jemljejo k sebi kot dobro priložnost, da si kot sosedje, prijatelji in nemalokrat rojaki voščijo: »Dober dan!«

»Vrnimo se k drobnim radostim«

Ohranjati občutek za tako medsebojno bližino je po prepričanju Mateje Grmšek Žlender kar treba. »Ljudje so danes v vsem tem dnevnem hitenju pozabili, kako je iti k sosedu na kavo. To je največji problem sedanjega časa. Pojdimo ven iz zaprtih hiš. Vrnimo se k drobnim radostim. Res bi rada, da energijo in zadovoljstvo lastnega življenja delimo z drugimi,« pravi Mateja Grmšek Žlender.

Da bi bilo takega življenja v skupnosti, pripravljajo med drugim za celotno območje družabno prireditev Dan Bregane, ki bo spet letos v septembru, in podoben dogodek Kotlovinijado. Kraj dogajanja je Hrvaška, ta del ob meji s Slovenijo, ampak glas o obeh dogodkih seže v deveto vas in težko si predstavljamo, da bi se pri tem kar ustavil v zadnji hrvaški vasi pred mejo s Slovenijo.

Osebni arhiv Mateje Grmšek Žlender

Kruh stare mame

Ni se na meji nekoč ustavljalo niti kolo, s katerim se je Mateja v otroštvu tako rada peljala od doma iz Bregane v Slovensko vas k stari mami. Oče je bil doma v Slovenski vasi, mamin dom je na Hrvaškem in družina je živela na Hrvaškem.

Oče je naredil v Slovenski vasi vikend. »To je naš salaš,« opiše naša, v Brežicah rojena, sogovornica družinski kotiček v naravi, kamor vsi radi prihajajo še zmeraj, pri čemer »roštilj« niti ni nujno glavni cilj prihajanja, kajti Slovenska vas je z vso tisto enkratno naravo sama po sebi nepozabno lepa.

»Slovenska vas mi je za vedno ostala pri srcu. Tam je pač domačija, kjer je bila doma stara mama, očetova rojstna hiša. In je tudi ljubek kraj. Med hribi gre potoček po sredini, na potočku smo se igrali,« pravi Mateja, ki se spominja, kako sta s staro mamo pekli potico, kifeljčke, rogljičke in delali rezance.

In kadar pomisli na kruh, ki ga je pekla stara mama, jo še zdaj prevzame tisti božanski okus. In salaš je pri tem vez med preteklostjo in sedanjostjo.

Osebni arhiv Mateje Grmšek Žlender

Slovensko

Sedanjost pomeni tudi to, da po službi in delu v krajevni skupnosti pogleduje na uro, da kar največ časa lahko namenja hčerki, sinu in možu, skratka družini, nekaj pa naj bi ji ga ostalo tudi za petje v dveh zborih: HPD Jeka Samobor in tistem v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Lugu Samoborskem. Zaposlena je v zasebnem podjetju.

Poklicno in karierno pot si je začrtala s tem, ko je končala srednjo šolo ekonomske smeri v Samoborju in potem študirala na zagrebški ekonomski fakulteti, kjer je v zaključnih letnikih izbrala smer marketing. »Moje prve zaposlitve niso bile vezane na marketing, potem sem začela opravljati delo, ki spada na to področje,« sproščeno pojasni sogovornica.

Pri poklicnem delu, pri katerem ima stike s Slovenijo, ji je v veliko pomoč znanje slovenščine, ki jo, kot se lahko prepriča slovenski sogovornik, govori gladko in obvlada tudi v zahtevnih jezikovnih podrobnostih. Tako je njeno slovensko državljanstvo, ki ga ima poleg hrvaškega, pri pravi osebi še v tem jezikovnem, kulturnem pogledu.