I. Vidmar

»Smo manjši hotel, od središča mesta oddaljen 10 minut hoje, z lastnim parkiriščem.« Tako se z le nekaj besedami na svoji spletni strani predstavita hotel in restavracija Pri Belokranjcu. Zadaj pa je zgodba, ki se je začela davnega leta 1898 in se nadaljuje.

Danes že 128 let staro zgodbo, ki jo je leta 1898 začel Janez Kobe, ki je v Žabji vasi ob cesti proti Šentjerneju in naprej proti Zagrebu zgradil in odprl gostilno, potem ko se je s polnimi žepi dolarjev vrnil iz Amerike, nadaljuje Novomeščan Aljoša Vrbetič, po rodu Belokranjec. Gostilno je od očeta prevzel ravno na novega leta dan, leta 2020.

Pri Amerikancu

Ko je ob koncu 19. stoletja Kobe odprl svojo novo gostilno, se je je prijelo ime Pri Amerikancu. Gostilna je predvsem po drugi svetovni vojni zamenjala številne lastnike, leta 1987 pa jo je kupil Aljošev oče Brane, ki je staro gostilno temeljito obnovil in jo naslednje leto odprl 29. novembra, na dan republike. Očitno je to, da gostilna Pri Belokranjcu menja lastnike ob pomembnih praznikih, že tradicija.

Profesor za šankom

Aljoša pred šestimi leti vodenja hotela in restavracije ni prevzel brez izkušenj. V gostilni je tako rekoč rojen. Okoli točilnega pulta in med mizami se je sukal, odkar pomni, in tudi pomagati je moral že od mladih nog. Čeprav je maturiral na klasični gimnaziji, diplomiral pa iz ruščine in politologije ter bil nekaj časa tudi profesor na poljanski gimnaziji in poučeval ruščino v šoli tujih jezikov Yurena, je po duši ostal gostinec, kar je pomenilo, da se bo slej ko prej vrnil za šank, kot bi se reklo. 

Čeprav mu tudi znanja na področju gostinstva in turizma ni manjkalo, se je pred leti odločil tudi za formalni študij na tem področju in se vključil v triletno šolanje, ki je pod patronatom obrtne zbornice potekalo na mariborski visoki šoli za turizem in kulinarični akademiji. Pogoj, ki ga je moral izpolnjevati za vpis, je bil, da je pred tem pridobil višjo ali visoko strokovno izobrazbo katere koli smeri in imel vsaj eno leto izkušenj s strokovnega področja.

Praktični del izpita je obsegal pripravo omizja, strežbo na najvišji ravni po francoskem in avstrijskem sistemu, pripravo jedi pred gostom, predstavitev vin in hrane, mešanje pijač, teoretični del pa od preizkusa znanja tujih jezikov in ekonomike do poznavanja slovenskih in svetovnih vin, žganih pijač in njihove priprave ter postrežbe cigar. Izobraževanje poteka od leta 2006, Aljoša Vrbetič pa je 13. po vrsti v Sloveniji z nazivom mojster strežbe. In prvi na Dolenjskem.

Medtem ko je teoretični del opravil v prvo z odliko, mu je na praktičnem delu prvič uspelo pasti. S palcem je med natakanjem vina delno prekril etiketo, da postreženi ni mogel videti, ali je to res isto vino, ki mu ga je prej predstavil. Pa v meniju je pozabil zapisati, da je belokranjec suho vino.

»Nepomembne malenkosti, bi lahko rekli, a pri mojstrstvu ni nepomembnih malenkosti,« v smehu pove Aljoša Vrbetič, ki je kot mojster strežbe tudi mentor svojima hčerama pri strokovnem izobraževanju v gostinstvu. Obe sicer obiskujeta gimnazijo, a se bosta v svet po maturi podali s kar dvema izobrazbama, tudi z gostinsko. Ves čas delata v družinskem hotelu, oče pa je v skladu z vsemi predpisi njun mentor in ju tudi štipendira. 

Nič na pol

Pri Vrbetičih ni nič na pol. Česar se lotijo, se lotijo na vso moč. Tako so si lani po dveh letih sodelovanja na državnih in regijskih tekmovanjih v peki slovenske potice na regijskem tekmovanju v Šentjerneju skupaj s sodelavci prislužili kar pet zlatih medalj. Tudi belokranjsko pogačo znajo speči, a je na senčni strani Gorjancev zaradi zaščite ne smejo ponuditi pod tem imenom. Prodajajo jo kot pogačo, pečeno v skladu z belokranjsko tradicijo. 

»Taka zaščita je neumna in škodljiva. To je tako, kot bi Neapeljčani zaščitili napolitansko pico. Poleg tega so v zaščiti tradicionalno belokranjsko pogačo pomanjšali, da jo lahko pečejo v električnem štedilniku,« je kritičen Aljoša Vrbetič.

Še oz. spet študira

Pa niso sodelovali le na tekmovanju v peki potic, tudi na maratonih sodelujejo. Aljoša je lani pretekel dva in še dva traila. Ob delu in študiju. Študira zgodovino, za magistrsko delo pa si je pri profesorju Božu Repetu izbral temo zgodovina gostinstva na Dolenjskem od prve svetovne vojne do leta 2000. »Večino podatkov moram zbrati iz pričevanj, saj virov skoraj ni, Dolenjske liste pa sem prelistal vse, od prvega do zadnjega,« o svojem konjičku, če bi univerzitetnemu študiju sploh lahko tako rekli, pove Aljoša Vrbetič in gre postreč naslednjega gosta.