M.G.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ob peti obletnici delovanja Društva Kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino se je karavana kolesarskih romarjev že petič podala na Jakobovo pot, ki so jo začeli pri novomeški kapitolski cerkvi, pri kateri jih je na pot pospremil romarski blagoslov.

Na prvem delu poti čez Gorjance se jim je pridružil tudi novomeški škof dr. Andrej Saje. Kolesarje je pot nato vodila mimo Suhorja in Rosalnic do Dragatuša, kjer so prenočili. Drugi dan so romarji zavrteli pedala proti Vinici in nadaljevali proti Staremu trgu ob Kolpi.

FB

Od tam so po slabi uri prikolesarili do Fare in se nato povzpeli do Banja Loke, kjer so se ustavili pri cerkvi sv. Jakoba in se udeležili žegnanjske slovesnosti, ki jo je vodil domačin, apostolski nuncij nadškof dr. Ivan Jurkovič. V popoldanskih urah so se razšli v Kočevju.

Med udeleženci pisane karavane sta bila tudi zakonca Rezka in Brane Arnuš iz Dolenjskih Toplic, ki sta že vrsto let člana društva. Kot je povedal Brane, sta s kolesom prevozila številne Jakobove poti doma in v tujini, med drugim tudi po Hrvaški, Avstriji, Italiji, Španiji in Portugalski.

Kjerkoli se pojavita, vzbudita zanimanje. Razlog je njuno nenavadno kolo, na poseben način prilagojeno za slabovidne in slepe osebe. Števec kaže, da je za njimi že več kot 20.000 prevoženih kilometrov, Brane pa doda, da prevozita približno dva tisoč kilometrov letno, odvisno od »forme« obeh.

»To ni nobena posebna modna muha ali šminka, kot kdo pomisli. Žena je slabovidna in sama ne more kolesariti, zato sva iskala rešitev. Našla sva ta vrhunski tandem nemškega proizvajalca Hase,« pojasni Branko. Kolo, ki stane približno pet tisoč evrov, sta pred tremi leti opremila še z električnim pogonom. Pred tem sta vse kilometre premagovala samo z močjo svojih nog.

Posebnost tandema je tudi to, da sedita drug za drugim zelo blizu, kar omogoča nenehno komunikacijo. »Njena glava je tik pred menoj, zato ji lahko ves čas pripovedujem, kje sva, kaj vidiva in kaj se dogaja okrog naju. Seveda me žena včasih tudi sprašuje, saj okolje in naravo močneje doživlja z drugimi čuti. To je največja prednost tega kolesa,« pravi Branko, ki je bil pred upokojitvijo učitelj in tudi športnik, ona pa fizioterapevtka.

Pravita, da smisel kolesarjenja, ko tudi raziskujeta Slovenijo, še bolj podoživljata, odkar sta med »jakobčki; to je že 12 let. Njuna zgodba dokazuje, da tudi ovire, ki se zdijo nepremostljive, niso nujno konec poti. Včasih pomenijo le začetek drugačne, a nič manj lepe skupne vožnje skozi življenje.