Facebook

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dober tek za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kot poročajo hrvaški mediji, je v 77. letu starosti umrl Veljko Barbieri. Za seboj je zapustil izjemen literarni opus, v katerem posebno mesto zavzemajo njegova dela o gastronomiji. Bralcem je približal mediteransko kuhinjo na način, ki je v kulinarični literaturi še vedno redek: jedi je razumel kot del zgodovine, kulture in identitete naroda.

Rodil se je leta 1950 v Splitu, študiral filozofijo in španski jezik. Bil je avtor pripovedi, romanov, esejev ter gledaliških, radijskih in televizijskih dramskih del, v njegovem obsežnem opusu pa se prepletajo literatura, zgodovina, umetnost in kulinarika. Številni ga poznajo po televizijski seriji Jedilniki izgubljenega časa, v kateri je raziskoval zgodovino prehrane in starih jedi ter zbirki Kuharski kanconijeri I-IV.

Omenjena zbirka, ki je sprva nastajala iz njegovih kolumn v tedniku Nacional, še danes velja za eno najpomembnejših del sredozemske gastronomske literature. V knjigah ni zbiral le receptov. Pisal je o antičnem Mediteranu, renesančnih pojedinah, ribiških običajih, težakih, začimbah, vinih in družinskih mizah Dalmacije. Hrano je opisoval skoraj romansko: z anekdotami, zgodovinskimi drobci in občutkom za atmosfero krajev ob morju.

Njegov slog je bil izrazito literaren, zato so njegove knjige segale daleč preko običajnega kulinaričnega branja. Mnogi so jih brali kot zbirke zgodb o Mediteranu.

Dober tek

Pisec, ki je recepte oblačil v zgodbe

Barbieri je pogosto poudarjal, da hrana nikoli ni samo hrana. V njegovih delih imajo pomembno vlogo spomini, družinske tradicije, zgodovina trgovskih poti in vplivi različnih civilizacij, ki so stoletja oblikovale jadranski prostor. Zato so tako zanimive še danes, ko se vse več ljudi vrača k lokalni kulinariki, sezonskim sestavinam in tradicionalnim receptom.

Med njegovimi najbolj znanimi gastronomskimi deli so tudi »134 male priče o hrani« (2003), »100 mitova o hrani« in »200 legendarnih recepata« (2008), »Priča o dalmantinskoj kuhinji« (2009) in »Večernje bajke o hrani« (2010). V slovenščino sta prevedeni dve njegovi deli, Drobtinice z mize: miti in zgodbe o hrani in Epitaf cesarskega sladokusca.

Nagrajen tudi v svetu kulinarične literature

Za svoje delo je prejel številna priznanja doma in v tujini. Posebej odmevni sta bili nagradi Gourmand World Cookbook Awards. Čeprav je pisal romane, eseje in poezijo, je v njegovih delih skoraj vedno odmevala Dalmacija. Vonj po oljčnem olju, ribah, vinu, figah in začimbah je znal povezati z zgodbami o mestih, ljudeh in stoletjih ob Jadranu.

Njegova dela so bila prevedena v več jezikov, s čimer je dalmatinsko kuhinjo približal tudi tujim bralcem. Prav zaradi tega ga številni danes opisujejo kot enega ključnih avtorjev, ki je mediteransko kulinariko nekdanje Jugoslavije postavil na literarni zemljevid Evrope.