Preprost recept, s katerim bomo obeležili svetovni dan pice
Nobena jed v zgodovini se ni tako uspešno razširila po svetu in nobene druge jedi ljudstvo ni vzelo tako za svojo kot pico.
Preverjeni recepti, sezonske ideje in hitri triki za vsak okus.
Jemo jo doma in zunaj, pozimi in poleti, za mizo in na kavču, za malico, kosilo in večerjo (pa tudi za zajtrk, če smo povsem odkriti).
Pestra zgodovina
Jedi, podobne pici, so ljudstva pripravljala že v kameni dobi. Preprost popečen ploščat kruh so s sirnimi in drugimi oblogami izboljševali tudi Perzijci, Grki in Rimljani, pot pici pa so pred tem tlakovali že stari Egipčani, ki so prvi odkrili moč kvasa. Besedo pizza sicer prvič zasledimo v latinskem rokopisu iz južnoitalijanskega mesta Gaeta v Laciju, izraz pa se je kmalu za tem začel pojavljati tudi v drugih besedilih s tega območja.
Jezikoslovci so izoblikovali več teorij o izvoru besede pica. Ta najverjetneje izhaja iz grščine in pozne latinščine, v katerih je beseda pitta pomenila pečen okrogel tanek kruh, italijanski etimologi pa poudarjajo še povezavo z latinsko besedo pinsere (potlačiti, uščipniti) oziroma narečnim izrazom pinza, ki pomeni klešče. Iz lombardščine pa izvira podobna beseda bizzo ali pizzo, ki pomeni grižljaj, zalogaj.
Od Neaplja do domačih kuhinj
Sodobna različica pice se je začela razvijati v 16. stoletju v Neaplju, kjer so pripravljali kruhke s česnom, soljo, sirom in mastjo. Mast je nato v začetku 17. stoletja nadomestilo oljčno olje, ki so se mu kmalu pridružili še paradižnik, bazilika in druga zelišča. Iz Neaplja se je pica hitro razširila po Evropi, z italijanskimi izseljenci pa je pot v 19. stoletju ubrala tudi v ZDA. Tam je doživela razmah po drugi svetovni vojni, po letu 1960 pa so se picerije pojavile povsod po svetu. Pri nas se je prva picerija, še danes delujoča ljubljanska Parma, odprla leta 1974.
Najbolj znana pica na svetu je gotovo neapeljska pica oziroma napoletana, ki vse od leta 2009 nosi tudi oznako zajamčena tradicionalna posebnost (ZTP), leta 2017 pa so pripravo napoletane uvrstili tudi na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.
A dolgo preden so se uveljavile pri nas, smo doma pripravljali čisto preproste pice, ki še danes zasedajo posebno mesto v naših srcih.
Ne le, da so se nam zdele strašno fine, njihovo prednost smo videli tudi v tem, da so bile pripravljene hitro – na ustrezno vzhajano testo pa ni bilo treba čakati ves dan ali še dlje.
Nostalgični občutki so nas spodbudili, da se vrnemo k takšnemu receptu – naša pica margerita bo pripravljena v dobre pol ure, rezultat pa bo mehak in hrustljav, tak, kot je všeč prav vsem. Preprosto testo le razvaljamo v pravokotnik, dodamo pelate, mocarelo in baziliko – to je to:
Preprosta pica margerita
Najslavnejša med picami – in naša različica je tudi najhitrejša!
No, če si želimo, lahko preprosto margerito vendarle nadgradimo z drugimi dodatki. A ne glede na oblogo bo to tista prava domača pica, ki navduši vso družino.
Tedenski izbor novih receptov, kuharskih trikov in idej za raznolike ter okusne obroke, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
