Medovik: priljubljeni medeni torti smo dodali mlečni karamel
Tanke medene plasti, nežna krema in precej potrpežljivosti so osnova za pripravo znamenite medene torte medovik. Našemu smo dodali še mlečni karamel.
Preverjeni recepti, sezonske ideje in hitri triki za vsak okus.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dober tek za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Medovik je torta, pri kateri je način priprave skoraj pomembnejši od samega seznama sestavin. Najprej potrpežljivo pripravimo tanke oblate, jih premažemo s kremo in nato pustimo, da se čez čas zmehčajo. Številni menijo, da je torta najboljša šele naslednji dan.
Medovik poznamo tudi kot rusko medeno torto, vendar je njegova zgodba precej bolj zapletena. Medovik je postal priljubljen po vsem območju nekdanje Sovjetske zveze, podobne medene večplastne torte pa najdemo tudi drugod po vzhodni in srednji Evropi. Prvi znani zapis sodobnega tipa medovika je iz ukrajinske kuharske knjige, izdane leta 1957.
Njegova zgodovina pa vendarle ni tako dolga
O nastanku medovika kroži tudi zgodba o mladem slaščičarju z ruskega dvora, ki naj bi že v 19. stoletju pripravil medeno torto za Elizabeto Aleksejevno, ženo carja Aleksandra I. Ruskega. Ker cesarica menda ni marala medu, naj bi bil uspeh torte še toliko bolj presenetljiv. Zgodba je lepa, a zanjo ni prav nobenega zgodovinskega dokaza.
Ravno zato smo glede izraza ruska medena torta lahko upravičeno nekoliko zadržani. Zgodovina medovika je povezana s širšim vzhodnoevropskim prostorom, v katerem imajo medena peciva dolgo tradicijo. V ukrajinski kuhinji so na primer poznali različne vrste medivnika že pred pojavom sodobnega večplastnega medovika.
Nekoliko bolj kot medovik je pri nas poznana ta klasika:
Kaj je značilno za klasični medovik?
Pri medoviku je ključna njegova sestava. Testo pripravimo iz medu, masla, sladkorja, jajc, moke in sode bikarbone, pogosto pa mu dodamo tudi cimet ali druge začimbe. Razvaljamo ga zelo na tanko, spečemo posamezne oblate in jih po peki obrežemo.
Odrezkov ne zavržemo. Zmeljemo oziroma zdrobimo jih v drobtine, s katerimi na koncu obložimo torto.
Še pomembnejša od drobtin pa je krema. Klasične različice pogosto povezujejo medene plasti s kislo smetano. Njena rahla kislost uravnoteži sladkost testa, predvsem pa poskrbi za vlago, ki jo oblati potrebujejo, da se zmehčajo. Pri sodobnih različicah se pojavljajo tudi kondenzirano mleko, maslene kreme, smetana in druge kombinacije – celo čokolada ali mlečni karamel.
Sveže pečen medovik zato ni še tisti pravi medovik. Oblati so lahko precej čvrsti, celo nekoliko krhki. Ko jih premažemo s kremo in pustimo torto počivati, začnejo vpijati njeno vlago. Po nekaj urah se tekstura spremeni, naslednji dan pa dobimo mehko, sočno torto, pri kateri se posamezne plasti skoraj zlijejo druga z drugo.
Naš medovik lepo dopolni mlečni karamel
Tudi naš recept se začne pri prepoznavni osnovi: tankih medenih oblatih, ki jih poveže krema. Toda namesto klasične kisle smetanove kreme smo pripravili bogatejšo različico.
Preverite naš recept:
V njej se srečajo sladka smetana, med, ščepec soli, kisla smetana in dulce de leche, torej gost mlečni karamel. Med in mlečni karamel imata skupno izrazito sladko noto, kisla smetana pa poskrbi, da krema ne deluje enodimenzionalno. Ščepec soli pri tem ni nepomemben, saj poudari okus karamele.
Pri tej torti se res ne splača hiteti. Ko oblate spečemo, jih moramo pustiti, da se ohladijo, nato jih premažemo s kremo in sestavimo torto. Odrezke zmeljemo v drobtine ter z njimi obložimo vrh in stranice. Nato pride na vrsto hladilnik. Medovik potrebuje več ur, da krema prodre v vse plasti. Če ga pripravimo dan prej, bo naslednji dan občutno mehkejši in sočnejši, okusi pa bolj povezani.
Tedenski izbor novih receptov, kuharskih trikov in idej za raznolike ter okusne obroke, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
