Kostanji in maroni: v čem je razlika in kako pripraviti najboljše?
Prvi mraz je prinesel kostanje in marone, mi pa smo se znova lotili iskanja trikov, kako jih pripraviti, da bodo sladki, mehki in da jih bo čim lažje olupiti.
Preverjeni recepti, sezonske ideje in hitri triki za vsak okus.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dober tek za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Prva hladna jutra imajo tudi svojo dobro stran. Poskrbela so za začetek sezone nabiranja kostanja, na stojnicah in v trgovinah pa se pojavljajo tudi večji in praviloma slajši maroni. To je čas, ko se znova začne isto jesensko vprašanje: jih bomo spekli na žerjavici, v ponvi ali kar v pečici? Morda pa bi pripravili še pire?
Preden zakurimo ogenj, pa velja razjasniti še eno pogosto dilemo:
Kakšna je razlika med kostanjem in maroni?
Maroni so prav tako plodovi pravega kostanja, vendar gre za izbrane večje sorte oziroma tipe kostanja. V primerjavi z običajnim pravim kostanjem so praviloma večji, bolj okrogli in slajši, pogosto pa jih je tudi lažje olupiti.
Razlika je dobro vidna že na pogled. Navaden kostanj je lahko različnih oblik in velikosti, maroni pa so običajno bolj enakomerni in imajo značilno zaobljeno obliko. Tudi njihovo meso je pogosto bolj čvrsto in sladko.
Pri pripravi sicer ni velikih razlik. Tako kostanj kot marone lahko preprosto skuhamo ali pa zarežemo in spečemo na žerjavici, v ponvi ali pečici. Pri maronih moramo zaradi njihove velikosti računati, da se bodo morda pripravljali nekoliko dlje.
Zakaj je kostanj po prvem mrazu slajši?
Pravijo, da je kostanj najboljši po prvi slani. V tem ljudskem pravilu je nekaj resnice. Ko se temperature spustijo, se v zorečem plodu spreminja razmerje med škrobom in sladkorji, zato je lahko kostanj po hladnih nočeh slajši in izrazitejšega okusa
Na okus vplivajo tudi sorta, zrelost in način shranjevanja, zato prvi mraz ni čarobna meja, po kateri bi vsak kostanj nenadoma postal boljši. Je pa jesenski mraz eden od razlogov, da je poznejši kostanj pogosto bolj sladek.
Kako izbrati dober kostanj?
Pri nabiranju izbiramo čvrste kostanje z napeto, sijočo in nepoškodovano lupino. Če je lupina mehka, zelo nagubana ali ima luknjice, je bolje plod pustiti v gozdu.
Doma lahko kostanje stresemo v posodo z vodo. Tisti, ki priplavajo na površje, so pogosto poškodovani ali črvivi, zato jih izločimo. To ni popolnoma zanesljiv preizkus, je pa uporaben za hitro začetno preverjanje.
Čeprav najraje vsega kar takoj spekli, lahko kostanj pred pripravo nekaj dni pustimo odležati. Hranimo ga v hladnem prostoru ali hladilniku, vendar ne v tesno zaprti plastični vrečki, saj se lahko zaradi vlage razvije plesen.
Če je letina obilna, ga lahko tudi zamrznemo, in sicer surovega, blanširanega ali že pečenega.
Pred peko naredimo rez
To je pravilo, ki ga ne gre preskočiti. Kostanj in marone moramo pred peko zarezati, saj se med segrevanjem v notranjosti nabira para, zaradi katere lahko plod poči.
Najlaže jih zarežemo s križnim rezom čez trebušček. Zareza naj gre skozi lupino, vendar pazimo, da ne zarežemo v meso.
Križni rez ni obvezen, ima pa prednost: po peki lahko lupino precej lažje odpremo in odstranimo.
Na žerjavici so najboljši za jesenko druženje
Peka kostanja na žerjavici je večna klasika in odlična spremljava jesenskim druženjem. Potrebujemo namensko ponev z luknjicami, vanjo pa stresemo toliko kostanja, da prekrije dno, vendar ostane dovolj prostora za stresanje.
Kostanj pečemo približno 20 minut, medtem pa ponev večkrat stresemo. Če so plodovi večji, kot so pogosto maroni, lahko potrebujejo nekaj dodatnih minut. Pomembneje od natančnega časa je, da je notranjost mehka, lupina pa lepo zapečena.
Med peko jih lahko tudi večkrat rahlo poškropimo z vodo. Tako bo lupina nekoliko bolj prožna in se bo kostanj pozneje lažje lupi.
Na štedilniku je ponev najbolj praktična
Če nimamo možnosti za peko na prostem, kostanj pripravimo v ponvi. Dobro se obnese težka litoželezna ponev, pri kateri nas morebitne praske ne bodo preveč skrbele.
Kostanje razporedimo po ponvi in jih med peko pogosto premešamo oziroma pretresemo. Tudi tu velja, da ponve ne napolnimo preveč. Če so kostanji naloženi v več plasteh, se bodo bolj kuhali kot pekli.
Pri maronih lahko zaradi njihove velikosti računamo na nekoliko daljšo peko. Najboljši preizkus je preprost: enega vzamemo iz ponve, ga odpremo in preverimo, ali je meso mehko.
V pečici pripravimo večjo količino naenkrat
Za večjo količino kostanja je pečica najbolj priročna. Zarezane kostanje razporedimo po pekaču, obloženem s papirjem za peko, in jih rahlo poškropimo z vodo.
Pečemo jih približno 20 minut pri visoki temperaturi, najbolje na višjem vodilu pečice. Med peko jih vsaj enkrat premešamo.
Tudi tukaj se čas lahko razlikuje glede na velikost. Maronov zaradi njihove velikosti ne vzamemo iz pečice samo zato, ker je minilo 20 minut. Če so še trdi, jim namenimo nekaj dodatnih minut.
Najpomembnejši trik prihranimo za po peki
Pečen kostanj je lahko popoln, pa imamo še vedno težavo: kako ga olupiti, ne da bi pri tem ostali brez nohtov? Najlažje ga bomo olupili, če ga po peki še vročega zavijemo v vlažno kuhinjsko krpo in pustimo nekaj minut. Para bo pomagala zmehčati lupino in notranjo kožico.
Kostanj nato lupimo, dokler je še topel. Ko se povsem ohladi, se lupina in kožica pogosto precej bolj trdovratno oprijemata mesa.
Kaj pa kuhan kostanj?
Kostanja ni treba samo peči. Kuhan je mehkejši in primeren za nadaljnjo uporabo, zato ga lahko uporabimo za pireje, juhe, nadeve in različne sladice.
Tudi pri kuhanju ga lahko predhodno zarežemo, nato pa ga skuhamo v vodi, dokler ni popolnoma mehak. Čas kuhanja je odvisen od velikosti plodov, zato je tudi tukaj najboljši preizkus z vilicami.
Pečen kostanj je torej odličen jesenski prigrizek, kuhan pa predvsem odlična osnova za jedi, pri katerih želimo izrazit, rahlo sladek okus kostanja.
Tedenski izbor novih receptov, kuharskih trikov in idej za raznolike ter okusne obroke, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
