Miro Cerar
Predsednik vlade je, odkar je prevzel vodenje vlade, dodobra spremenil svoje nastope od časa, ko je z veliko večino njegova stranka leta 2014 zmagala na državnozborskih volitvah. Njegovo zagovarjanje človekovih pravic, etike, morale in novih načel v politiki je že kmalu po volitvah trčilo na realna tla zakulisnih lobijev, interesov, finančnih in političnih ozadij, ki vplivajo na njegovo delovanje, čeprav je pred volitvami napovedoval ostre boje proti njim. Vse to so opazili tudi volivci in pri njih je izgubil velik del svoje priljubljenosti, ki jo je z nastopi preudarnega pravnika gradil desetletja. Med zadevami, ki bodo njegovo vladavino dolgoročno verjetno najbolj zaznamovale, je postavljanje drage »protibegunske« bodeče žice, ki ji je sprva nasprotoval.
Boris Koprivnikar
Minister za javno upravo je eden tistih ljudi, ki jim premier Cerar najbolj zaupa. V devetdesetih se je ukvarjal z računalniškim opismenjevanjem slepih, danes pa z zahtevnim usklajevanjem interesov med sindikati in delodajalci. Odmevala je afera, ko so mu nekateri policisti za kazen pripravili zasedo, da bi ga ujeli pijanega. Bilo je zaman, dotični policisti pa so bili odpuščeni. Občasno se zdi, da preveč nekritično sprejema ideje visokotehnoloških korporacij (na primer Uberja), saj se pri tem ne zaveda, da tovrstne prakse zmanjšujejo socialne pravice.
Karl Erjavec
Zunanji minister je eden tistih, za katere mnogi pravijo, da ni dorasel svoji funkciji. To dokazujejo tudi s tem, da se je povsem po nepotrebnem javno hvalil, da ima podatke o dobri razsodbi arbitražnega sodišča, čeprav te informacije do njega sploh ne bi smele priti. Afera s prisluhi je tako po mnenju nekaterih neposredna posledica teh izjav. Afera je močno škodovala ugledu Slovenije in ponudila Hrvatom možnost za zagovarjanje neupoštevanja odločbe sodišča. Zaradi nizkih ratingov stranke je v zadnjem času poskrbel za solistične agresivne izjave proti Hrvaški, kar je poželo neodobravanje koalicije, prineslo pa mu ni niti tako želenih dodatnih glasov volivcev.
Goran Klemenčič
Pravosodni minister je eden najbolj aktivnih ministrov te vlade, ki pripravlja vrsto pravosodnih sprememb. Kako uspešne bodo, bo najbolje pokazal čas. Sodi med tiste politike, ki natanko vedo, kdaj je treba javno izpostaviti določene probleme, da bo dosegel odobravanje javnosti, čeprav se pri tem včasih sprehaja po tanki meji (ne)dovoljenega. Takšen je bil tudi primer zahteve po pravočasni razrešitvi zadeve v primeru Bavčar. Včasih pri njem pogrešamo odločnejše besede o poslih, ki v javnosti sprožajo dvome o pravilnosti poslovanja. Na primer pri privatizaciji podjetij, kot je bila prodaja Adire Airways za ceno novega Cerarjevega avtomobila, ali (pre)dragi gradnji drugega tira.
Irena Majcen
Ministrica za okolje in prostor je ena najmanj opaznih ministric in je eden najšibkejših členov vlade, saj bi od nje pričakovali mnogo več v času podnebnih sprememb, ki povzročajo vse več naravnih katastrof (suš, poplav in podobno) na katere bo morala biti Slovenija v prihodnje veliko bolje pripravljena. Ob nedavnem dogodku v Kemisu je celo »zaslovela« z izjavo, da bo potok Tojnica očistila kar mati narava sama, za kar je v javnosti požela veliko zgražanja, obenem pa se ta sprašuje, ali je res primerna za to delovno mesto. Le nedolgo zatem je njena agencija za okolje zahtevala, da potok, preden bi to lahko storila mati narava, sanira Kemis sam.
Anton Peršak
Nekoliko presenetljivo je postal minister za kulturo, ko se je s tega mesta morala posloviti Julijana Bizjak Mlakar. Z včlanitvijo v Desus in vrnitvijo na politično prizorišče je postal eden redkih še aktivnih politikov (Janša, Peterle, Pahor), ki so bili aktivni za časa osamosvajanja. Takrat je bil z Janšo med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze. Nato je postal Bavčarjev strankarski kolega v Demokratski stranki in bil pozneje tudi trzinski župan, predsednik Pena in društva pisateljev. Na položaju je že razburjal s predlogom strategije razvoja medijev, ki jo je strokovna javnost ocenila izjemno kritično, in predlogi sprememb pri samozaposlenih v kulturi. Do konca mandata želi uveljaviti tudi (pre)potrebne spremembe zakonodaje o RTV Slovenija.
Alenka Smerkolj
Ministrica za razvoj, strateške projekte in kohezijo je zamenjala Violeto Bulc, potem ko se je ta povzpela na komisarsko mesto. Februarja letos je njeno ministrstvo pripravilo vizijo razvoja Slovenije do leta 2050, ki bolj kot na resno študijo spominja na domišljijski spis, poln puhlic, ki so nas stale skoraj pol milijona evrov. Simptomatično je, da skupek dobrih želja, na podlagi katerih si leta 2050 predstavljajo srečne državljane, nima nobenih smernic, kako to udejanjiti v družbi, ki jo vse bolj vodijo sebičnost, pohlep in tekmovalnost. Te narekuje globalni kapitalizem, ki na površje spravi prav posameznike s takšnimi lastnostmi.
Maja Makovec Brenčič
Maja Makovec Brenčič je postala tretja ministrica za izobraževanje, znanost in šport v Cerarjevi vladi. Afera z dodatki za stalno pripravljenost pa je ni odnesla, ker je v tem času Cerar že spoznal, da s previsokimi etičnimi standardi v politiki ne bo najbolj uspešen, saj bi drugače moral zamenjati tudi njo. V svojem mandatu še ni izvedla večjih sprememb, s čimer so najbolj nezadovoljni predvsem raziskovalke in raziskovalci, ki zahtevajo dvig sredstev za svoje delovanje in nov zakon o raziskovalni dejavnosti, ki bi državi (tudi gospodarsko) gotovo koristil. Tudi doktorski študij v nasprotju z Avstrijo še vedno ostaja plačljiv in omogočen predvsem bogatejšim. Zanjo pravijo, da je izjemno ambiciozna, zato njena jesenska kandidatura za predsednico države s podporo SMC ne bi bila presenečenje.
Andreja Katič
Diplomirana pravnica je postala ministrica za obrambo, potem ko so s tega mesta zaradi nikoli povsem razjasnjenih okoliščin razrešili Janka Vebra, ki tudi zaradi interesov državne varnosti ni bil naklonjen prodaji Telekoma. Njen mandat bo zaznamovalo izdatno povečanje sredstev za vojsko, ki pa ne bodo namenjena izboljšanju položaju vojakov, temveč nakupu orožja zaveznikov v zvezi Nato. Na zadnji seji vlade si je skočila v lase z Gjerkeš Žnidarjevo, ki je močno nasprotovala njenim željam po izboljšanju položaja slovenskih vojakov.
Vesna Gjerkeš Žnidar
Notranja ministrica spada med tiste člane vlade, ki bi brez dvoma lahko svojo funkcijo opravljali tudi v mnogo bolj desno usmerjeni vladi. Čeprav je kot odvetnica branila interese protestnikov, se kot ministrica ni branila nakupa vodnega topa, s katerim jih bo policija naslednjič lahko preganjala. Še več, uzakonila je tudi uporabo paralizatorjev in večji nadzor prebivalcev. Krivijo jo tudi za slabo pripravljenost na prihod beguncev, kar ga je nato kompenzirala z zagovarjanjem rigoroznih ukrepov: od spornega prisostvovanja vojske na mejah do zakona o beguncih, pred katerimi bi povsem zaprla meje. Njen pogled najbolje opisuje izjava, da je konvencija o beguncih, ki je bila velik civilizacijski dosežek in je nastala po največji moriji v zgodovini človeštva, zastarela.
